Ali je res treba predpisane antibiotike porabiti do konca?

Avtor: dr. Andreja Čufar, mag. farm., spec., direktorica JAZMP

Antibiotiki gotovo sodijo med najuspešnejša zdravila, s pomočjo katerih je bilo od njihovega odkritja naprej rešenih največ človeških življenj. Če je delovanje pri drugih vrstah zdravil usmerjeno v spreminjanje ali usmerjanje delovanja človeškega organizma, je posebnost antibiotikov v tem, da predstavljajo orožje v boju človeškega organizma z drugimi, to je z mikroorganizmi. 

Človek nosi na koži in sluznicah ogromno mikroorganizmov in samo 10 % celic našega telesa je človeškega izvora, vse druge pa so mikroorganizmi. Med vsemi poznanimi mikroorganizmi je takih, ki povzročajo bolezni pri človeku, le majhen delež. Zato je bolj kot njihovo število skrb vzbujajoče dejstvo, da se med njimi vedno znova pojavljajo novi in novi povzročitelji bolezni, znani povzročitelji pa se hitro spreminjajo in postajajo neobčutljivi za obstoječa zdravila – govorimo o mikrobni rezistenci. Številni znani antibiotiki tako postajajo neučinkoviti, novih tovrstnih zdravil pa je čedalje manj in vse kaže, da so znanstveniki že izkoristili večino mogočih poti in prijemov za boj s patogenimi (bolezni povzročajočimi) mikroorganizmi.

Nujna smotrna uporaba antibiotikov

 
dr. Andreja Čufar, mag. farm., spec., direktorica JAZMP

V svetu se zato v zadnjih letih vse pogosteje pojavljajo številne iniciative za pravilno in smotrno rabo antibiotikov, ki se kaže kot najučinkovitejši ukrep proti razvoju mikrobne rezistence. Številne države uvajajo t. i. programe protimikrobnega skrbništva, v okviru katerih se spremljata predpisovanje in uporaba antibiotikov, številni programi pa vključujejo tudi povezovanje z veterinarsko stroko za zagotavljanje smotrne uporabe antibiotikov pri živalih. Eden izmed pomembnih ukrepov za smotrno rabo antibiotikov je, da se ti predpisujejo le takrat, ko so res potrebni, ne pa na primer ob blažjih infekcijah, ki jih pogosto sploh ne povzročajo bakterije, ampak virusi. Glede trajanja zdravljenja so dozdajšnja znanstvena spoznanja narekovala stališče, da je treba antibiotike jemati dovolj dolgo, da se tako prepreči ponovitve infekcije in razvoj rezistence pri povzročiteljih. Zato so ob predpisu in izdaji antibiotika pacienti dobili nasvet, da je treba predpisano količino zdravila vedno porabiti do konca.

Nova spoznanja

Znanost napreduje, strokovnjaki pa neprestano raziskujejo in iščejo nove možnosti terapije; ne le nova zdravila, ampak tudi nove načine njihove uporabe. Tako tudi na področju uporabe antibiotikov prihajajo do vedno novih spoznanj. Konec julija je bila v ugledni reviji British Medical Journal objavljena odmevna raziskava, ki je pokazala, da priporočilo za jemanje antibiotikov do konca kot ukrep za preprečevanje razvoja rezistence nima ustrezne znanstvene utemeljitve, ampak je glede trajanja zdravljenja z antibiotiki smiselno upoštevati individualne posebnosti pacienta in trajanje zdravljenja prilagoditi odzivu na zdravljenje. Tako se izognemo nepotrebnemu jemanju antibiotikov, ki je dokazano povezano z razvojem rezistence. Avtorji raziskave tako ugotavljajo, da je pravi ključ za jemanje antibiotikov v tem, da traja zdravljenje ravno prav dolgo, da se bolezen pozdravi, in ne predolgo, da antibiotika ne jemljemo po nepotrebnem. O trajanju terapije mora presoditi zdravnik, zato predlagajo, da naj se prilagodi navodilo pacientom glede jemanja antibiotikov. Bolnik naj dobi navodila, da mora jemati antibiotik dosledno skladno z navodilom zdravnika in ne, da naj predpisana zdravila jemlje, dokler ne porabi celotne predpisane količine.

Previdno z razlago izsledkov raziskave

Študija je bila zelo odmevna v strokovnih, znanstvenih in zdravstvenih krogih, žal pa so se po njeni objavi pojavili tudi številni zavajajoči in nestrokovni komentarji populističnih medijev in samozvanih strokovnjakov za zdravo življenje, ki so ugotovitve študije skušali prikazati kot revolucionarno razkritje manipulacije farmacevtske industrije z zdravniki, ki na podlagi navodil farmacevtske industrije nekritično predpisujejo antibiotike svojim pacientom in jih s tem po nepotrebnem izpostavljajo tveganjem zaradi neželenih učinkov in povečujejo tveganja za razvoj rezistence.

Natančen nadzor in redno spremljanje vseh neželenih učinkov

Nepoučen bralec je ob branju takih komentarjev dobil vtis, da na področju zdravil vlada popoln nered, zdravniki pa so nemočne žrtve farmacevtske industrije, pri čemer je bila v celoti spregledana tudi vloga regulatornih organov na področju zdravil. Resnica je seveda popolnoma drugačna. Predvsem je treba poudariti vlogo nadzorstvenih in regulatornih sistemov, ki delujejo na evropski in celo na svetovni ravni. Te ustanove bedijo nad farmacevtsko industrijo, nadzorujejo vsako proizvodno enoto in vsako aktivnost v proizvodnji zdravil pa tudi vsako posamezno zdravilo, ki je na trgu. Poleg tega tudi te ustanove stalno spremljajo najnovejša spoznanja glede varnosti in učinkovitosti zdravil ter – kadar je potrebno – sprejemajo dodatne ukrepe, s katerimi se zagotavlja ugodno razmerje med tveganjem in koristmi, ki jih posamezno zdravilo prinaša. Med drugim lahko od farmacevtske industrije zahtevajo dodatne raziskave za potrjevanje varnosti in učinkovitosti posameznega zdravila ali posamezne skupine zdravil. Pogosto pa sprejemajo tudi nove ali posodobljene smernice, ki so praktično vse usmerjene k enemu samemu cilju, to je varnosti pacientov. Prav temu so namenjene tudi zadnjič v letu 2012 posodobljene smernice na področju farmakovigilance, ki postopoma uvajajo številne dodatne obveznosti za povečanje varnosti zdravil za farmacevtsko industrijo pa tudi za nacionalne regulatorne organe in zdravstvene delavce. Tako na primer nalagajo vsem zdravstvenim delavcem obveznost poročanja o vseh domnevnih neželenih učinkih zdravil ne glede na to, ali so se pojavili pri uporabi zdravila skladno z navodili ali pa so nastali kot posledica napake, pri čemer velja poudariti, da tudi neučinkovitost zdravila šteje za neželeni učinek, o katerem je treba poročati.

Ugotovitve zgoraj omenjene študije glede optimalnega trajanja zdravljenja z antibiotiki bodo gotovo spodbuda za dodatne poglobljene znanstvene razprave v okviru zdravstvenih ustanov pa tudi regulatornih organov in prav lahko se zgodi, da se bodo pojavile spremembe priporočil glede uporabe antibiotikov. Nikakor pa ta objava ne bi smela biti vzrok za nekritično »aferaško« spodbujanje neodgovorne uporabe antibiotikov po lastni presoji posameznega pacienta, ki lahko izniči rezultate večletnih prizadevanj strokovnjakov za razumno rabo antibiotikov, ki je ključna za ohranjanje njihove učinkovitosti.


Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj