Imunoterapija in pljučni rak: pravo zdravljenje ob pravem času

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Pljučni rak je eden najbolj napadalnih (agresivnih) vrst raka pri človeku in ima delež 5-letnega celokupnega preživetja največ 10–15 odstotkov. Pri bolnikih z napredovalim pljučnim rakom (IV. stadij) je delež 5-letnega celokupnega preživetja nizek, le 2 odstotka. Je najpogostejša vrsta raka na svetu; ocena je, da je bilo leta 2012 1,8 milijona novih primerov tega raka. 

Je najpogostejši rak pri moških in tretji najpogostejši pri ženskah. Vsak nov pristop v zdravljenju bolezni s tako slabo prognozo seveda prinese veliko zanimanje strokovne in laične javnosti. Z zanimanjem smo tako prisluhnili tudi predstavniki medijev – o novostih v zdravljenju pljučnega raka sta nam na novinarskem zajtrku spregovorila onkologinja mag. Mojca Unk, dr. med., iz Sektorja internistične onkologije na OI Ljubljana in prof. dr. Matjaž Zwitter.

»O pljučnem raku vsi vse vedo, kar je za bolnike slabo. Trditve, da je pljučni rak posledica kajenja, da je neozdravljiv, da akcije zgodnjega odkrivanja niso upravičene, ter še nekatere druge držijo le delno. Vsaka izmed teh trditev ima izjeme, na katerih je treba graditi in iskati pot naprej. Vsak bolnik je svet zase in ga je treba tako tudi obravnavati,« je opozoril prof. dr. Matjaž Zwitter.

 

Prof. dr. Matjaž Zwitter

»Gotovo drži, da je kajenje glavni povzročitelj raka pljuč (incidenca po prenehanju kajenja pade, a nikoli popolnoma na raven nekadilca, je v tesni zvezi s starostjo, z načinom kajenja …), ni pa edini dejavnik,« je profesor nadaljeval uvodno misel. Poudaril je, da ne smemo zanemariti drugih vzrokov, še posebej tako imenovanih umazanih poklicev pa tudi okoljske onesnaženosti, dednosti idr., ki so glavni vzrok, da kljub zmanjševanju kajenja zaznavamo vse več bolnikov z (žleznim) rakom pljuč.

Dileme zgodnjega odkrivanja pljučnega raka

Večina bolnikov z rakom pljuč, dokler bolezen ne napreduje, nima izrazitih znakov bolezni, zato je na mestu vprašanje o možnostih zgodnjega odkrivanja. Dobra stran presejalnega programa je večje število odkritih bolnikov v zgodnjem stadiju, slaba stran pa visoki stroški in izpostavljenost sevanju, ki je precejšnja. To lahko povzroči kakšno drugo obolenje. 

Težava je tudi z lažno pozitivnimi najdbami, na primer s prirojenimi lezijami, z zatrdlinami, ki pa so popolnoma neškodljive in pacient z njimi živi brez težav. Prof. Zwitter opozori še na lažni občutek varnosti, ki ga lahko da negativni izvid. Za presejalno slikanje z rentgenom ali določanje rakavih celic v izpljunku velja prepričanje, da ni smiselno, saj le redko pokaže raka pljuč v zgodnjem stadiju. Zato pa so vznemirljive novice raziskav iz ZDA in tudi Evrope, ki govorijo v prid presejanju z nizkodozno sevalnimi preiskavami s t. i. spiralnim CT-jem. Te namreč lahko pri velikem odstotku dolgoletnih kadilcev raka odkrijejo že zgodaj.

Možnosti zdravljenja raka pljuč

Rak pljuč se razvije v tkivih pljuč, po navadi v celicah, ki prekrivajo zračne prehode. Pri večini bolnikov je odkrit kot razvita bolezen, ki se kaže s poslabšanjem kašlja, z bolečinami v prsih, s piskajočim dihanjem, s kratko sapo, z izkašljevanjem krvi, utrujenostjo in s hujšanjem brez znanega vzroka. Znaki napredovalega pljučnega raka so lahko tudi ponavljajoče se pljučnice ali otekle oziroma povečane bezgavke v prsnem košu med pljuči.

Največ, skoraj 90 odstotkov bolnikov ima nedrobnoceličnega raka pljuč, le manjši delež bolnikov pa zboli za drobnoceličnim rakom pljuč. Nedrobnocelični rak pljuč ima tri glavne podvrste: ploščatocelični (epidermoidni) karcinom, adenokarcinom in karcinom velikih celic (nediferencirani karcinom). Načini zdravljenja so: operacija, radiofrekvenčna ablacija (RFA), radioterapija (obsevanje), kemoterapija, usmerjena zdravljenja in imunoterapija.

 
Mag. Mojca Unk, dr. med.

Drobnocelični rak pljuč najpogosteje vznikne v sapnicah v sredini prsnega koša in je nagnjen k temu, da se že zgodaj med boleznijo razširi po vsem telesu; najpogosteje ga zdravijo operativno, s kemoterapijo ali z obsevanjem. 

Obetajoča novost v zdravljenju metastatskega raka pljuč

Najnovejše in najobetavnejše zdravljenje raka je tisto z imunoterapijo, je povedala mag. Mojca Unk, dr. med., iz Sektorja internistične onkologije na OI Ljubljana. »Prvi preboj pri zdravljenju metastatske bolezni raka pljuč so naredila tarčna zdravila, zdaj pa prihajajo imunoterapevtska zdravila, za katera upamo, da bodo za bolnike velika luč na koncu predora,« je razložila onkologinja, ki je na predavanju predstavila delovanje imunske terapije, za katere bolnike je takšno zdravljenje primerno, in rezultate zdravljenja z imunoterapijo v primerjavi s standardnim zdravljenjem.

Imunoterapija ali imunsko zdravljenje je način zdravljenja, ki uporablja določene dele posameznikovega imunskega sistema za premagovanje bolezni, kakršna je rak. To je mogoče doseči s spodbujanjem imunskega sistema, da deluje bolj ali učinkoviteje ter napade rakave celice. Te sicer včasih na zunanji površini nosijo nenavadne snovi, ki lahko delujejo kot antigeni, toda na splošno med rakavimi in normalnimi celicami ni veliko jasnih razlik. Zato imunski sistem rakavih celic ne prepozna vedno kot tujkov, to pa nekaterim vrstam raka omogoča, da se izognejo odkritju in uničenju. »Zakaj je imunoterapija tako privlačna? Zato ker z njo lahko spodbudimo imunski sistem, v primerjavi s kemoterapijo pa ima zelo malo sopojavov. Tudi možnosti dolgotrajnega odgovora je veliko; tisti bolniki, ki odgovorijo na zdravljenje, so dolgo čas brez napredovanja bolezni; v prihodnosti upamo, da jih bomo lahko tudi pozdravili,« je razložila mag. Unk.  

Pomembna vloga biomarkerjev in pomen posamezniku prilagojene medicine 

»Pomembna pa je tudi izbira bolnikov za zdravljenje z imunoterapijo. S testiranjem biomarkerjev je TREBA najti tiste bolnike, pri katerih je verjetnost, da bo imunoterapija učinkovala največ. Bolnikom z rakom pljuč odvzamemo majhen koS pljučnega tkiva, ki ga nato pregledamo z biomarkerskimi testi,« je povedala mag. Unk. 

Raziskovalci ocenjujejo celo vrsto imunoonkoloških poti – med njimi PD-1, LAG-3 in GITR – za zdravljenje raka. Pri nedrobnoceličnem raku pljuč so na voljo štirje biološki označevalci: LK, EGFR, KRAS in PD-L1.

Biološki označevalci (markerji) so kazalniki, ki razkrivajo informacije o normalnih bioloških dogajanjih, bolezenskih dogajanjih ali o odzivih na terapevtsko ukrepanje. Biološke označevalce lahko ocenimo na vzorcih: 

Ravno pri imunoterapiji se na prvo mesto postavlja personalizirana medicina, ki prinaša pravo zdravilo pravemu bolniku ob pravem času. Biološki označevalci so pomemben element personalizirane medicine, ker pomagajo prepoznati bolnike, pri katerih je odziv na zdravila najverjetnejši, obenem pa pred nepotrebnim zdravljenjem obvarujejo bolnike, pri katerih bi bil odziv majhen ali ga sploh ne bi bilo. Opredelitev z biološkim označevalcem da lahko informacije o najboljšem zdravljenju za določenega bolnika. 

PD-L1 je beljakovinski signal rakavih celic, ki posnema normalne celice, da se izmaknejo odstranitvi z imunskim sistemom. Stanje izraženosti PD-L1 tako lahko pomaga predvideti najučinkovitejše zdravljenje za posameznega bolnika.

Ženske bolnice le izjemoma 

Prof. Zwitter: »Pred tridesetimi leti, ko sem začel prakso kot specializant na Onkološkem inštitutu, je bila ženska z rakom pljuč izjema. Kadar smo jo dobili na oddelek, nismo vedeli, kam naj jo namestimo, saj smo imeli vse bolniške sobe za moške bolnike. Danes ženske predstavljajo skoraj polovico vseh bolnikov, še posebej veliko je mlajših žensk.«

Foto:Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj