Avtor: Sanja Švajger
Na letošnjem že 3. mednarodnem strokovnem srečanju DiaMind, ki ga organizira Društvo za znanost in izobraževanje ter jazindiabetes, specialistična zdravstvena dejavnost, d. o. o., podprli pa so ga Lilly, NovoNordisk, MSD, Boehringer Ingelheim je vodil delavnice tudi profesor Arie Nouwen.
Gre za enega najpomembnejših znanstvenikov, ki se ukvarjajo z depresijo in sladkorno boleznijo ter raziskovanjem možganskih procesov, ki se pri človeku odvijajo med hranjenjem.
Ljudje s sladkorno boleznijo imajo težave pri prehranski samooskrbi. Pri hrani se večina ljudi s sladkorno boleznijo počuti omejena, kar povzroča jezo in občutek prikrajšanosti. Ko uživajo ‘prepovedano’ hrano, imajo še občutke krivde, kar jim zmanjšuje samozavest pri samooskrbi glede prehrane. Vsi omenjeni dejavniki vodijo v negativno razpoloženje, ki se lahko stopnjuje do zmanjšane samooskrbe in slabe urejenosti sladkorne bolezni. KV-teorija predlaga pomen človekovega notranjega dialoga, ki je ključen pri razumevanju, kako dogodek (npr. uživanje visokokalorične hrane) vodi do (negativnega) razpoloženja in vedenja. Omenjena teorija tudi predlaga razlago, da negativne izkušnje v mladosti vodijo v poznejše neugodno dojemanje/shemo sebe in okolice. Če neki stresni dogodek ponovno aktivira shemo iz mladosti, se lahko razvijejo negativne avtomatske misli, razpoloženja in vedenja. Med delavnico so udeleženci preizkušali, kako KV-strategije ljudem pomagajo spreminjati negativne misli in s tem razpoloženje ter vedenje.
Arie Nouwen je posebej za Revijo za moje zdravje povedal:
»V devetdesetih so se ljudje začeli zavedati, da sladkorna bolezen ne zajema samo telesnih znakov, da ni samo bolezen telesa. Ne gre samo za jemanje inzulina, ampak predvsem za spremembo življenjskega sloga: prehrana, gibanje … Drugačen način življenja. Zdrav način življenja. Ljudje pa se učimo ravno nasprotno: kako nezdravo živeti. Za povrh je tudi negativna komunikacija, povezana z izgubami življenjskih funkcij: čakajo nas bolezni srca in ožilja, odpovedale vam bodo ledvice, utrpeli boste zaplete bolezni. Običajno ne morejo delati stvari, ki se zdijo samoumevne. Velikokrat so predebeli in jim je težko telovaditi. Če imaš 140 kilogramov, se je težko začeti ukvarjati s športom. Ni nemogoče, predstavlja pa velik izziv. Gredo k zdravniku in jim vedno govori, da morajo začeti skrbeti zase, in jim naroči, kaj morajo početi. To je zelo neučinkovito. Pri našem pristopu gre za zastavljanje vprašanj. Da pripravimo ljudi, da rečejo: to je nekaj, kar sem zmožen narediti. Torej gremo iz osnovne perspektive raje kot iz perspektive medicine. Mislim, da je tak pristop koristnejši, ker ljudje ne želijo, da se jim ukazuje, kaj naj počnejo. Radi gredo po svojih lastnih idejah. In veliko teže je reči ne svojim lastnim mislim in svojemu lastnemu obnašanju. Če pridete do zaključka, da je nekaj pomembno za vas, je veliko verjetneje, da boste to tudi v praksi izpeljali. In to je tisto, na čemer metoda temelji: včasih izzvati neracionalna prepričanja, ki jih imajo ljudje v zvezi z dieto in s telesno aktivnostjo. Včasih se odzovejo v smislu, zakaj ravno jaz, in ugotovimo, da doživijo veliko stresa že samo pri spremembi prehrane zaradi sladkorne bolezni. Je depresivno in njihovi strahovi lahko vodijo v nadaljnje zaplete ali celo povečajo umrljivost. Za to obstajajo dobri medicinski razlogi, kar lahko razložimo. Če se tvoje možnosti za srčno bolezen podvojijo, je to dober razlog, da zmanjšaš stres v zameno za zdravo življenje.«
Foto: DiaMind
