Mimo pasti beljakovin v jeseni življenja

Anabolno izkoristljivost merimo s kazalnikom NNU (Net Nitrogen Utilisation), ki je lastnost posameznega beljakovinskega živila (Lucà – Moretti, osebna komunikacija), dejanski izkoristek pa variira okoli vrednosti NNU v odvisnosti od presnovnih sposobnosti organizma. Po podatkih Mednarodnega centra za raziskovanje prehrane INRC s Floride NNU nobenega živila ne presega 48 %, kar pomeni, da se pretežni del aminokislin v celicah razgradi v amonijak, ki ga jetra predelajo v sečnino, ledvice pa jo izločijo (INRC, 2003). Predelava dušičnih odpadkov je energetsko najzahtevnejši del presnove beljakovin.

Dr. Iztok Ostan, docent na Univerzi v Ljubljani, je v svetu poznan kot oče nove teorije o apetitu za sebični gen, objavljene v uglednih znanstvenih revijah Trends in Food Science and Technology ter Appetite. S študijem beljakovin se ukvarja od leta 2000, ko je bil na pragu svojih petdesetih let sicer zdrav, a že na pogled izčrpan. Izsledke tega študija je povzel v knjigi Beljakovine za življenje in smrt (2012) ter brošuri Optimizacija beljakovinske prehrane (2015). Prehranske rešitve, ki jih zagovarja, tudi osebno preizkuša. Je avtor petih knjig s področja prehrane in zdravega načina življenja.

Dokler smo mladi in čili, presnova beljakovin kljub njeni zahtevnosti ni problem. Narava je mladim dala dovolj močna prebavila, jetra in ledvice. S staranjem pa se presnovne funkcije upočasnijo (Radetič, 2012). Ko se približujemo petdesetemu letu, se raven solne kisline v želodcu zniža, zato se poslabša delovanje encimov, ki omogočajo prebavo beljakovin (Minkoff, 2006b). Opešajo tudi jetra in ledvice. Sedemdeset let stara zdrava oseba ima v jetrih in ledvicah le še 30 % celic, kolikor jih je imela pri tridesetih (Minkoff, 2006a). Neto potrebe po aminokislinah pa so pri starejšem take kot pri drugih odraslih (INRC, 2003), a če starostnik užije toliko beljakovin, kot jih potrebuje, se mu zaradi opešanja izločal nabira sečnina v krvi (INRC, 2001). Zaradi tega se poslabša tudi presnova beljakovin na celični ravni.

Zaradi slabše prebave in nesposobnosti predelovanja odpadkov presnove aminokislin, ki sta glavni pasti presnove beljakovin, so starostniki pogosto beljakovinsko podhranjeni. Študije kažejo, da se ob skromni beljakovinski prehranjenosti ljudi, starih 65 let in več, poveča njihova smrtnost (Levine et al., 2014).

Navadno se beljakovinska podhranjenost pokaže najprej na življenjsko manj pomembnih organih. Zmanjša se prožnost kože, poslabša se kakovost las in nohtov, mišična masa upade in s tem se zmanjša tudi mobilnost starejših. Telo namreč ob pomanjkanju usmerja razpoložljiva hraniva v življenjsko pomembnejše organe. Ohranjanje mobilnosti in mišične mase pri starejših sta zato pomembna pokazatelja splošne dobre beljakovinske prehranjenosti. Poglejmo, kako ju lahko ohranjamo ali celo izboljšamo.

Valter Longo in sodelavci predlagajo, da naj osebe, stare 65 let in več, uživajo z beljakovinami bogato prehrano; beljakovin pa naj ne bo več kot 1,3 g na kg telesne teže, kar je zgornja priporočena meja za odrasle (Lavine et al., 2014). V študiji v Quebecu so ugotovili, da se starostniki, ki uživajo take količine beljakovin, a jih razporedijo v tri glavne obroke, sicer ne izognejo upadanju mišične mase, a je izgubijo manj kot tisti, ki beljakovine užijejo v enem dnevnem obroku; kljub temu pa njihova mobilnost ni nič boljša (Farsijani et al., 2017). Izkoristek aminokislin lahko povečamo z ustreznim kombiniranjem beljakovinskih živil, a po ugotovitvah Maurizia Lucà – Morettija, vodje instituta INRC (osebna komunikacija), je tudi v takem primeru izkoristek daleč od idealnega. Skratka, z običajnimi živili se v starosti ne moremo izogniti pastem njihove presnove.

Klasična beljakovinska dopolnila so hidrolizirane, na aminokisline razgrajene beljakovine. Na trgu so že od sredine preteklega stoletja. Olajšajo proces prebave, žal pa ne izboljšajo izkoristka na celični ravni. Ta je namreč odvisen od sestave aminokislin, ki pa je v takih prehranskih dopolnilih enaka kot v izvornem živilu (INRC, 2003). S takimi dopolnili se torej izognemo le eni pasti presnove beljakovin – prebavi, medtem ko glavni problem – nizek izkoristek na celični ravni – ostaja nerešen.

R. J. Block in H. H. Mitchell sta leta 1946 izrazila domnevo, da je biološka vrednost prehranskih beljakovin odvisna od sestave aminokislin v njih (Block, Mitchell, 1946). V tistem času še ni bila znana sestava esencialnih aminokislin, ki zagotavlja popoln anabolni izkoristek. Imenovali so jo MAP (Master Amino acid Pattern) ali v slovenskem prevodu OKA (optimalna kombinacija aminokislin). Ob izteku stoletja je to kombinacijo esencialnih aminokislin odkril zdravnik Maurizio Lucà – Moretti. Njen neto izkoristek dušika (NNU) je 99-odstoten (Lucà – Moretti, 1998). Po tej formuli ustvarjajo prehranska dopolnila tipa OKA, ki vsebujejo osem esencialnih aminokislin v razmerju, idealnem za človeka. Obstaja 25 strokovnih in znanstvenih člankov, ki dokazujejo varnost in učinkovitost dopolnil tipa OKA v prehrani zdravih in bolnih (glejte povzetke v Ostan, 2012; Ostan, 2015).

Odkritje predstavlja revolucijo tudi v prehrani starejših. Prof. Riva Sanseverino z Univerze v Bologni je vodil dvomesečni klinični preizkus učinkov OKA, v katerem je sodelovalo dvajset oseb, starih od 65 do 92 let. Večinoma so bili šibki, saj jih 65 % ni zmoglo več kot dve minuti testne hoje. Veliko jih zaradi slabe gibljivosti že dolgo ni zapuščalo stanovanja.

Prvi mesec so dnevno uživali po od 6 do 8 tablet OKA, drugi mesec pa po od 3 do 4. Zaradi boljše asimilacije, ki je sicer pri starejših zmanjšana, so dnevni odmerek OKA razdelili na jutranji in opoldanski obrok. Dvakrat tedensko so nekoliko povečali telesno aktivnost s hojo. Vsem se je med testom izboljšal mišični tonus. Prav vsi so bistveno okrepili svoje fizične sposobnosti. Na začetku so zmogli v povprečju le 2,6 minute hoje, po dveh mesecih pa 11,4 minute, kar je 4,3-kratno povečanje (Riva Sanseverino 1999: 17–19).

Dopolnila tipa OKA ne obremenjujejo ne prebave ne izločanja (dejansko ne tvorijo dušičnih odpadkov). Ker so torej njihovi »presnovni stroški nič« (Mariani, 2001), je regeneracija starejših ob njihovem uživanju zelo hitra. Zbrali smo približno 300 pričevanj uporabnikov tega prehranskega dopolnila (www.iztokostan.com); med njimi je 100 uporabnikov starih 60 let in več. Večinoma so začutili izboljšanje počutja in mobilnosti že v od dveh do treh tednih.

S pomočjo OKA lahko opešani starostnik v večji meri uživa tudi običajno beljakovinsko hrano. Nekateri starostniki poročajo, da se jim je povrnil tek. Uživanje OKA namreč olajša telesu ustvarjanje lastnih beljakovin, med njimi tudi prebavnih encimov.

OKA olajša presnovo tudi zato, ker dejansko ne tvori dušičnih odpadkov ter zato ne obremenjuje jeter in ledvic. Poleg tega se z uživanjem OKA okrepijo tudi funkcije ledvic (Tamburlin, 1999) in jeter (De Cristofano, Giordano, 2002). Tudi zato lahko starostniki ob uživanju OKA spet lažje presnavljajo tudi običajna beljakovinska živila.

MAP™ – Master Amino Acid Pattern® je nadomestek beljakovin, ki vsebuje 8 esencialnih aminokislin (levcin, valin, izolevcin, lizin acetat, fenilalanin, treonin, metionin in triptofan). V njem ni nobene druge snovi. Aminokisline MAP so v patentiranem razmerju. So v visoko prečiščeni, prosti in kristalni obliki. Niso živalskega izvora, pridobljene so s fermentiranjem. Po užitju MAP ni potrebno sodelovanje peptidov. MAP torej ne obremenjuje prebave. V kri se absorbira že v 23 minutah v prvem metru tankega črevesja. Absorbira se v celoti in ne proizvaja fekalnih ostankov. MAP torej ne obremenjuje črevesja. MAP je proizveden v Evropski uniji v skladu z EU načeli dobre proizvajalske prakse. V eni plastenki je 120 enogramskih tablet. Priporočena uporaba: od 3 do 5 tablet dnevno.