Avtor: M. K.
Bolečine v križu in spodnjem delu hrbta sodijo med najpogostejše bolečine, ki doletijo skoraj vsakega odraslega človeka vsaj enkrat v življenju. V ZDA pa so eden izmed glavnih razlogov za obisk zdravnika.
Z njimi povezano je tudi pogosto uživanje različnih zdravil, ki pri tovrstnih težavah nimajo pravega učinka, zato je Ameriško združenje fiziatrov izdalo nove smernice in priporočila za zdravljenje bolečin v križu.
Te so predvsem ovira in omejitev za osebo, ki se z njimi spoprijema, a je ta zaradi izostanka z dela in slabše storilnosti obremenitev za celoten zdravstveni sistem, pišejo na spletni strani www.annals.org (ang. Annals of internal medicine). Nove smernice, ki so jih pripravili strokovnjaki Ameriškega združenja fiziatrov (objavljene na www.annals.org), poudarjajo predvsem pomembnost neinvazivnega zdravljenja, ki naj bi v prvi fazi potekalo povsem brez zdravil. Ta naj bi uvedli šele pri naslednjem koraku, če začetno zdravljenje ne bi bilo uspešno. Šele v drugi fazi tako priporočajo nesteroidna protivnetna zdravila ali mišično-skeletne relaksante, močno pa odsvetujejo uporabo opioidov.
»Za zdravljenje kronične bolečine v križu bi zdravniki in fiziatri morali izbrati čim manj škodljivo obliko zdravljenja. Praksa namreč kaže, da zdravljenje z zdravili ne prinaša nujno boljših rezultatov v primerjavi z drugimi neinvazivnimi oblikami zdravljenja. Zdravniki naj se izogibajo predvsem predpisovanju terapije z opioidi, saj ti lahko povzročajo odvisnost, obstaja pa tudi nevarnost predoziranja. Učinkovitost pa je vprašljiva tudi pri terapiji s tricikličnimi antidepresivi in selektivnimi zaviralci prevzema seretonina,« je zapisal dr. Amir Qaseem, vodja Ameriške zveze fiziatrov ter vodilni avtor novih smernic in priporočil.
Kakšno zdravljenje je lahko učinkovitejše?
Ključne ugotovitve, priporočila in nove smernice navajajo, da pri večini pacientov z akutno ali s subakutno bolečino ta čez čas sama izgine, ne glede na izbran način zdravljenja (z zdravili ali brez), zato se je priporočljivo izogibati uživanju tablet, predvsem v prvi fazi. Začetno zdravljenje naj vključuje različne ustrezne masažne tehnike, tehnike mišičnega segrevanja, akupunkturo in metode, pri katerih se izvaja manipulacija hrbtenice. Šele pozneje, če tovrstne oblike terapije ne pokažejo učinka, naj se pacientu uvede tudi zdravilo, ki je priporočljivo za sproščanje mišic in skeleta. Pri osebah, ki trpijo zaradi kronične bolečine, pa se svetuje izvajanje sprostitvenih in protistresnih tehnik čuječnosti ter naprednih relaksacijskih terapij, lahko tudi kognitivno vedenjsko terapijo. Učinkoviti so lahko tudi vadba joge in taj čija, akupunktura, terapija z laserjem in mišično segrevanje ter vse metode, ki se izvajajo pri akutni in subakutni bolečini. V smernicah strokovnjaki poudarjajo tudi, da je izjemno pomembno, da zdravniki in fiziatri pacienta opremijo s kakovostnimi informacijami.
Akutna bolečina traja do 4 tedne, subakutna od 4 do 12 tednov in kronična nad 12 tednov. |
Smernice in priporočila so nastala na osnovi analize različnih študij in praks (med letoma 2008 in 2016) zdravljenja odraslih oseb z bolečinami v spodnjem delu hrbta, in sicer z zdravili in brez njih. Ugotovili so, da se nobena izmed terapij (z zdravili in brez njih) ni pokazala za boljšo izbiro. Nova dognanja zato vse bolj v ospredje postavljajo izvajanje različne alternativne oblike zdravljenja.
Alternativne oblike bo treba raziskati
A strokovnjaki, kot je dr. Steven J. Atlas iz Splošne bolnišnice Massachuetts v Bostonu, poudarjajo, da bo potrebnih več natančnejših raziskav, ki bodo gotovo potrdile omenjena priporočila in smernice. Ta namreč niso zajela uporabe vseh tipov zdravil. Navajajo, da tovrstna sprememba v načinu zdravljenja za družinske zdravnike in fiziatre predstavlja tudi velik izziv, ki ni podprt s pravimi znanstvenimi dokazi. Raziskati bi bilo treba tudi dejanski učinek teh terapij in kombiniranih zdravljenj. Pojavlja se tudi vprašanje finančnih zmožnosti, saj so tovrstne oblike terapije drage in pogostokrat samoplačniške. Hkrati pa bi bilo dobro opraviti študije, ki bi omogočile, da bi hitreje prepoznali osebe, ki imajo povečane možnosti za razvoj kronične bolečine v hrbtenici. »A kljub vsemu lahko takšne smernice in priporočila le prispevajo kaj dobrega in pomagajo, da se izognemo zdravljenju, ki nimajo jasnega učinka,« sklene dr. Steven J. Atlas.
