Avtor: mag. Nataša Cankar
Evropska direktiva o pravicah pacientov do čezmejnega zdravljenja, ki je bila v naš pravni red prenesena z dopolnitvijo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), prinaša v zdravljenje slovenskih državljanov številne novosti.
V pričujočem prispevku bom orisala temeljne poudarke veljavne ureditve, sicer pa bo osredotočen na praktične zaplete, ki se lahko pri tem pojavijo, ter možne rešitve.
Pravico do zdravljenja v tujini je mogoče uveljaviti v treh primerih:
– kadar gre za nujne zdravstvene storitve (npr. poškodba na dopustu v tujini),
– kadar so v Sloveniji izčrpane vse možnosti zdravljenja oziroma v Sloveniji ni izvajalca zdravstvene storitve, pri katerem bi bolnik lahko zdravstveno storitev uveljavil pod dopustno čakalno dobo in
– kadar se bolnik na podlagi napotnice za specialistično zdravljenje, recepta za zdravilo ali naročilnice za pripomoček odloči, da bo zdravljenje ali specialistični pregled opravil v tujini.
V prvem in drugem primeru Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije bolniku povrne strošek zdravljenja, potne stroške in stroške nastanitve. Tretji primer je nekoliko drugačen. Ker bi bolnik zdravstvene storitve v tem primeru lahko opravil tudi v Sloveniji brez nedopustne škode za svoje zdravje, mora bolnik te stroške v tujini kriti sam, od Zavoda pa lahko naknadno zahteva povračilo. Povračilo stroškov je omejeno na vrednost, ki bi jo za istovrstno storitev pokrilo obvezno zavarovanje v Sloveniji oziroma ceno storitve v tujini, če je ta nižja od cene v Sloveniji. V določenih primerih (npr. bolnišnično zdravljenje s prenočitvijo ali storitve, ki zahtevajo uporabo visoko specializirane in drage medicinske infrastrukture ali opreme) lahko bolnik povračilo stroškov zahteva le, če mu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zdravljenje v tujini predhodno odobril.
V povračilo nadalje tudi niso zajeti potni stroški in stroški nastanitve, ki zaradi tega nastanejo bolniku. Povračila morebitnih drugih stroškov, ki s takšnim zdravljenjem nastanejo bolniku, zakon niti ne omenja in jih torej zdravstveno zavarovanje ne krije. Eden takšnih stroškov je na primer strošek prevoda zdravstvene dokumentacije v ustrezni jezik. Še posebej če gre za zapletenejšo storitev, bo moral bolnik specialistu v tujini posredovati relevantno zdravstveno dokumentacijo, ta pa bo po izvedeni storitvi bolniku predal ustrezen izvid in morebitna nadaljnja navodila za zdravljenje pri osebnem zdravniku. Strošek prevoda zdravstvene dokumentacije je seveda odvisen od tipa zdravstvene storitve, ki jo bolnik želi opraviti v tujini, ter od izbire države, v kateri jo bo opravil, a njegova višina ni nujno zanemarljiva. Ob vsem navedenem ne gre pozabiti tudi, da zakon pod izrazom tujina razume le drugo državo članico Evropske unije, in ne držav, ki niso članice Evropske unije.
Vsem, ki se odločijo za zdravljenje v tujini, zato svetujem, da se predhodno posvetujejo o tem z izbranim osebnim zdravnikom in si napravijo približni izračun vseh stroškov takšnega zdravljenja, pri čemer naj upoštevajo tudi potne stroške, stroške nastanitve, stroške prevodov itn. in se nato odločijo, ali se jim v konkretnem primeru zdravljenje v tujini izplača ali ne. V pomoč pri odločitvi pa navajam naslednje spletne strani, na katerih je mogoče najti več informacij o zdravljenju v tujini (http://www.nkt-z.si in http://www.zzzs.si) oziroma o kontaktnih točkah za zdravljenje v tujini v posamezni državi Evropske unije (http://.europa.eu).
