Avtor: R. M. Z.
Prizadevanj za polno uveljavitev direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu še ni konec. Po besedah Françoise Grossetête, evropske poslanke in nekdanje poročevalke o direktivi o čezmejnem zdravstvenem varstvu, je namen direktive natančno pojasniti pravice, ki jih imajo pacienti pri zdravljenju v drugi državi Evropske unije.
Kot je povedala v kratkem pogovoru za https://ec.europa.eu, je pred uvedbo direktive manjkala pravna varnost in pacienti so bili pogosto prepuščeni samim sebi, ko so iskali možnosti za zdravljenje v drugi državi članici in za povračilo stroškov. Gre torej za predpis, ki dejansko zadeva državljane EU.
Ali direktiva spodbuja ljudi, naj pogosteje poiščejo zdravljenje v tujini?
Ne gre za to, da bi nagovarjali k „zdravstvenemu turizmu“, ampak da ljudem omogočimo dostop do dobrega strokovnega znanja in zdravljenja, tudi kadar to ni na razpolago v domači državi.
Kako je z dosedanjim učinkom direktive?
| Evropske referenčne mreže so virtualne mreže, ki izvajalce zdravstvenega varstva po vsej Evropi povezujejo za zdravljenje kompleksnih ali redkih zdravstvenih stanj, ki zahtevajo visokospecializirano obravnavo ter združitev znanja in virov. Nastale so z direktivo EU o pravicah pacientov v zdravstvenem varstvu, ki pacientom olajšuje tudi dostop do informacij o zdravstveni oskrbi in jim tako povečuje možnosti zdravljenja.
24 tematskih mrež združuje več kot 900 visokospecializiranih zdravstvenih enot iz 26 držav,ki sodelujejo pri različnih zdravstvenih vprašanjih, od kostnih obolenj do krvnih bolezni, od raka pri otrocih do imunske pomanjkljivosti. |
Direktiva je povečala pravno varnost čezmejnih zdravstvenih storitev in povračila stroškov zdravljenja tako za paciente kot za pristojne nacionalne organe. Veseli me tudi, da je še dodatno spodbudila sodelovanje med državami članicami. Eden ključnih ukrepov direktive je namreč vzpostavitev evropskih referenčnih mrež za redke in kompleksne bolezni, ki povezujejo medicinske ustanove iz različnih držav, vendar s specializacijo za isto zdravstveno področje. Sestava mrež bo omogočila izboljšave diagnosticiranja, zdravljenja in upravljanja redkih bolezni, medtem ko se s sodelovanjem in združevanjem sredstev odpirajo vrata velikim premikom v raziskavah.
Dobršen del poti je že za nami in zelo sem vesela, da je Komisija 24. marca 2017 že lahko uvedla prvi val 24 referenčnih mrež. Dobro ponazarjajo koristi, ki jih je lahko deležna Evropa, kadar se odločimo za skupno delovanje, namesto vsak zase.
Kaj je še treba storiti?
Izvajanje direktive je dolg in zapleten proces in čaka nas še veliko dela. Državljani lahko v celoti uveljavljajo svoje pravice, samo če vedo, da jih imajo. Je pa res, da so pri tem med državami članicami precejšnje razlike, kot je opozorila Komisija v zadnjem poročilu o izvajanju direktive. Nacionalnih kontaktnih točk, ki smo jih vzpostavili, da bi dajale informacije ljudem, marsikje še vedno ne uporabljajo. Javnost je treba dobro seznaniti z obstojem direktive in referenčnih mrež, ne samo državljane, tudi nacionalne organe. Na koncu bi rada poudarila še to, kako pomembna je medsebojna povezanost naših zdravstvenih sistemov za hitro razvijajoče se e-zdravstvo. Neobhodna je, toda ko sem se še ukvarjala z direktivo, niso bile ravno vse države članice pripravljene združiti moči. To vrzel bo treba v prihodnje zapolniti.
Foto: Bigstock
