Prvič v Sloveniji: vstavili nov tip podkožnega defibrilatorja

Avtor: R. M. Z.

Ljubljanski UKC se lahko pohvali z novim uspehom: na KO za kardiologijo Interne klinike so na Oddelku za elektrostimulacijo srca in elektrofiziologijo prvič v Sloveniji vstavili povsem nov tip defibrilatorja, ki je popolnoma v podkožju in med mišicami, torej ne gre v krvožilni sistem.

Operacijo so opravili 20. januarja letos. Da je primer še toliko bolj zanimiv, ima bolnica poleg ventrikularne tahikardije še dekstrokardijo ((srce leži na desni strani prsnega koša namesto na levi) in redko prirojeno srčno napako. 

Potek operacije v Ljubljani

Kot so sporočili iz UKC Ljubljana, je operacija potekala v hibridni dvorani RTG inštituta. Šlo je za 55-letno bolnico z epizodami prekatne tahikardije. V osnovi gre pri bolnici za prirojeno srčno napako (korigirana transpozicija velikih žil) ter dekstrokardijo (srce leži na desni strani prsnega koša namesto na levi). Zato je bil poseg izjemoma na desni strani prsnega koša in ne na levi. Pri posegu je bila bolnica v globoki sedaciji, pod nadzorom anesteziologa. Prvi 5 cm rez so naredili na desni strani prsnega koša, tik pod dojko. Sledila je preparacija med mišicami serratus anterior in latissimus dorsi, kjer so pripravili žep za baterijo. Sledila sta še dva reza v dolžini 2 cm nad spodnjim in zgornjim delom prsnice, skozi te odprtine so nato uvedli elektrodo. Sledilo je testiranje naprave, tako da so povzročili umetni srčni zastoj, S-ICD je deloval normalno že v prvem poizkusu in bolnica je tretji dan po operaciji zapustila bolnišnico, so o poteku postopka sporočili iz klinike. 

Metoda primerna le za določene ljudi
Kardiolog in operater prof. dr. Igor Zupan, dr. med. je na tiskovni konferenci po operaciji povedal, da je poseg pri bolnici – šlo je za prvi takšen primer za ekipo – trajal dobro uro. Ves postopek je potekal previdno in s počasnejšimi koraki ter z usklajenostjo celotnega tima. Pri implantaciji je bil navzoč tudi profesor iz Nemčije, pri katerem se je tega postopka tudi naučil. 
»Po treh takih nadzorovanih operacijah, jih lahko brez nadzora in varno za paciente, opravljamo že sami. Vsako leto imamo približno 20 ljudi (10 do 15 odstotkov), ki jim zaradi različnih zdravstvenih razlogov ne moremo vstaviti defibrilatorja po klasični metodi, zato upamo, da bomo s tem postopkom lahko nadaljevali. Ker imamo različne bolnike s prizadetostjo srčne mišice, lahko rečemo, da bo ta inovativna metoda primerna za samo določeno skupino ljudi.«  
Prednost te metode je, ker »defibrilator človek nosi s seboj in tako aparat tudi odreagira na vse spremembe srčnega ritma. To pa je pomembno zato, ker je pri srčnem zastoju za preživetje pomembna vsaka minuta.« Kot je še pojasnil Zupan, je življenjska doba defibrilatorja vezana na baterijo, ki jo je potrebno menjati od 5 do 10 let.« Na oddelku so trenutno trije zdravniki specializirani za motnje srčnega ritma in elektrostimulacijo srca, zato bodo v potrebne dolgoročne kadrovske okrepitve. Ekipo pri posegu sestavljajo: kardiolog – operater, anesteziolog, anesteziološki tehnik, inštrumentarji (zdravstvena nega, diplomirane medicinske sestre) in radiološki inženir.

Beseda bolnice
Bolnica Majda Palčič je priznala, da jo je bilo pred posegom strah, saj je srce velikokrat zelo razbijalo. »Morala sem se ustavljati, da sem se pomirila. Dolgo časa sem imela hude težave in na zadnjem pregledu mi je zdravnica kardiologinja povedala, da moram v bolnišnico. Zdravniki so se odločili, da moram na operacijo in da je ta metoda zame najbolj primerna. Razložili so mi ves postopek, prav tako so tudi moji domači izvedeli vse o operaciji. Lahko rečem, da sem zelo zadovoljna, saj hodim v Univerzitetni klinični center Ljubljana že 37 let in vsi, od sester do zdravnikov, so enkratni. Tudi sedaj po operaciji se počutim odlično in, kaj naj rečem, gremo naprej!«
 

Od leve proti desni: Endis Handanovič, Mijovski Gordan, Vida Šuštaršič, Beatrika Ferbeţar Malnar, Gerasimos Tsagaratos, Igor Zupan, Joachim Winter, Franci Pajk, Joţe Šimenko, Drago Satošek.

Kaj so motnje srčnega ritma?

O motnjah srčnega ritma govorimo takrat, ko srce bije prehitro, prepočasi ali neenakomerno. Nekatere motnje ritma niso življenjsko nevarne in jih lahko zdravimo z zdravili ali s katetrsko ablacijo (atrijska fibrilacija, undulacija). Hujše motnje ritma so prekatna tahikardija ali prekatna fibrilacija, ki pa pogosto privedejo do srčnega zastoja oziroma do nenadne srčne smrti. Teh motenj ritma ne moremo zdraviti z zdravili, temveč s posebnimi napravami, vsadnimi kardioverterji/defibrilatorji (ICD iz angl. »Implantable Cardioverter Defibrillator).
ICD je za preživetje bolnikov z velikim tveganjem nenadne srčne smrti nepogrešljiv. To so večinoma bolniki s prizadetostjo srčne mišice, največkrat po prebolelem srčnem infarktu. ICD sestavljata elektroda in generator. Elektrodo vstavimo preko podključnične vene v srce, generator pa v kožni žep izpod ključnice. Če pride do hude motnje ritma, ICD sproži električni šok in prekine aritmijo. V Sloveniji vstavimo več kot 200 ICD na leto.
Noviteta: S-ICD oziroma podkožni, subkutani ICD

Uporaba transvenskih elektrod je povezana s številnimi akutnimi in kroničnimi zapleti (infekcije elektrode, motnje delovanja zaklopk, potrebe po odstranitvi elektrod, predrtje srčne mišice) zato so razvili podkožni ICD (S-ICD), pri katerem sta pulzni generator in elektroda nameščeni izven prsnega koša. S-ICD učinkovito zaznava, razlikuje in konvertira prekatno tahikardijo in prekatno fibrilacijo.
Uporaba S-ICD je primerna pri tistih bolnikih, pri katerih vsaditev tradicionalnega ICD ni možna zaradi neustrezne anatomije, okluzije ven ali ponavljajočih okužb elektrod. Sistem ni primeren za bolnike, kjer je potrebno srčno spodbujanje. Podkožni kardioverter defibrilator ne potrebuje elektrod v srcu in na ta način predstavlja potencialno prednost uporabe pri mlajših bolnikih, ker sta tako umrljivost kot obolevnost povezana prav s transveskimi elektrodami. S-ICD zagotavlja enako zaščito kot konvencionalni ICD. 

Uporaba varna tudi za otroke
Vsaditev je enostavna, srce in krvne žile pa ostanejo nedotaknjeni. S-ICD uspešno zaznava pospešeno in neorganizirano srčno aktivnost, ki lahko privede do srčnega zastoja. V primeru detekcije takšnega ritma, odda S-ICD šok jakosti 80 J. Na ta način se izognemo okluziji vene, endovaskularni infekciji, perforaciji srčne mišice, interference s srčnimi zaklopkami ter tveganju ekstrakcije endokardialne elektrode. Dosedanje izkušnje kažejo, da je uporaba varna pri otrocih s težo nad 30 kg, pod pogojem, da bolniki ne potrebujejo kronične elektrostimulacije srca. Vsaditev S-ICD zahteva individualen pristop in predoperativno načrtovanje, zlasti ko gre za bolnika s prirojenimi srčnimi napakami.
Varnost in učinkovitost so testirali na 321 bolnikih v raziskavi S-ICD, kratko-, srednje- in dolgoročno uporabnost (obdobje 5 let) v odnosu na varnost posega in klinično stanje pa v mednarodnem registru EFFORTLESS (Evaluation oF FactORs AffecTing the CLinical Outcome and Cost EffectiveneSS of the SICD – The S-ICD). S-ICD je komercialno dostopen v nekaterih državah v Evropi in Novi Zelandiji od leta 2009, v Sloveniji pa od sredine leta 2016. 
Foto in grafično gradivo: UKC Ljubljana

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj