Sarkopenija – sindrom staranja

Avtor: Maja Jović, dr. med.

Sarkopenija je s starostjo povezan generalizirani napredujoči upad mišične mase, moči in zmogljivosti, ki lahko oropa starostnike njihove sposobnosti za osnovna dnevna opravila, poleg tega pa močno poviša tveganje za poškodbe.

Pri ljudeh se skeletna mišična masa med 20. in 90. letom zmanjša za 50 %, mišična moč pa je maksimalna okoli 30. leta. Pri petdesetih se začne mišična masa zmanjševati za 15 % na desetletje, pri 70. letih pa kar za 30 % na desetletje. Meja za pojav sarkopenije se z današnjim sedečim načinom življenja in neuravnovešeno prehrano čedalje bolj niža in tako predstavlja vedno večje javnozdravstveno breme. 

Zmanjšana mišična masa in moč sta povezani tudi z nižjo gostoto kosti, ki se pojavi zaradi zmanjšane sile mišic na kosti. Vse skupaj je tako dejavnik tveganja za osteoporotične zlome, zato je pomembno, da zdravnik prepozna sarkopenijo in pravilno oceni tveganje za zlome pri svojih bolnikih, saj sta zmanjšana mišična masa in šibkost potencialno reverzibilni. Izboljšanje mišičnega zdravja lahko tako postane ključni del pri preprečevanju zlomov pri starejšem prebivalstvu. Fundacija nacionalnega inštituta v Združenih državah Amerike naj bi pripravila enotne smernice, ki bodo olajševale diagnozo sarkopenije in pripomogle k razvoju novih terapevtskih možnosti. 

Vzroki in mehanizmi sarkopenije

Razumevanje mehanizmov, ki naj bi vplivali na nastanek sarkopenije, lahko pomaga pri usmerjanju njenega zdravljenja. Raziskave še potekajo in primarni vzrok nastanka še ni znan, vendar predvidevamo, da so v razvoj sarkopenije vključeni številni dejavniki. 

Glavni dejavnik je starost. Zmanjšanje mišične mase se lahko pojavi zaradi izgube oživčenosti motoričnih enot ter povezav med mišico in živčnim sistemom, ki so zadolžene za pošiljanje signalov mišicam za začetek gibanja. Mišična vlakna, predvsem hitra vlakna tipa 2, posledično usihajo, kar povzroči splošen upad mišične mase in šibkost. S starostjo se med mišična vlakna vriva maščoba, kar ima negativen vpliv na mišično moč in mobilnost, manjša pa je tudi proizvodnja proteinov. Poleg tega so nekatere študije pokazale zmanjšano število satelitskih celic, ki so vključene v mišično regeneracijo, in bi tako lahko igrale vlogo pri sarkopeniji. 

 

Maja Jović, dr. med.

Fizična neaktivnost je vzrok in posledica majhne mišične mase; poleg prehrane je dejavnik, na katerega najlažje vplivamo. Večina starejših ljudi se prehranjuje z nizkoproteinsko prehrano. Ocenjeno je, da ima prenizek vnos proteinov kar 38 % odraslih moških in 41 % odraslih žensk. Poleg tega pa je staranje povezano z manjšo proizvodnjo proteinov v mišicah. Drugi dejavniki vključujejo hormonske spremembe, predvsem znižanje rastnega hormona, inzulinu podobnega rastnega hormona (IGF-1) in androgenov, ki sodelujejo pri rasti in razvoju skeletnih mišic, kronično vnetje in spremembe v renin-angiotenzinskem sistemu, ki je primarno odgovoren za uravnavanje arterijskega pritiska in koncentracije natrija v plazmi. V krvi krožeči angiotenzin 2 povezujemo z mišično šibkostjo, znižanjem IGF-1 in z inzulinsko rezistenco, ki bi vsi lahko pripomogli k sarkopeniji. Pojavi se lahko tudi pri nekaterih nevrodegenerativnih boleznih, lahko tudi pri kaheksiji pri rakavih bolnikih.          

Kako diagnosticiramo sarkopenijo?

Trenutno še ni standardiziranih diagnostičnih meril za ugotavljanje sarkopenije. Za oceno mišične funkcije se uporabljajo testi, kot so: 6-minutni test hoje, hoja po stopnicah, običajna hitrost hoje na 4 metre in testi ravnotežja. Za oceno mišične mase pa sta najbolj natančni preiskavi magnetna resonanca in CT-slikanje, vendar je zaradi njune previsoke cene trenutno bolj v uporabi DXA-metoda merjenja telesne sestave s pomočjo dvojne fotonske absorpciometrije, ki poleg mišične meri še kostno in maščobno maso. Za oceno volumna maščobe in puste telesne mase lahko uporabljamo še analizo z bioimpendanco, ki meri električno prevodnost tkiv, in malo manj zanesljivi antropometrični metodi z merjenjem kožne gube in obsegov udov. 

Kako jo obravnavati?

Fizična aktivnost lahko nedvomno pozitivno vpliva na povečanje mišične moči in sinteze mišičnih proteinov. Ko proizvodnja proteinov pretehta njihovo razgradnjo, pride do mišične hipertrofije – povečanja velikosti mišičnih celičnih komponent. Vaje za moč in vzdržljivost so se izkazale za zelo učinkovite pri starejši populaciji, predvsem pri zmanjšanju oslabelosti in izboljšanju mišične moči. Priporočljivo je, da so visoke intenzivnosti. Trening za moč izboljša ravnotežje dušika, ki je osnovna komponenta aminokislin, ki gradijo proteine. V mišici takrat poteka katabolizem, tj. razgradnja presnovnih produktov, med počitkom, ki sledi telovadbi, pa se mišica regenerira. Vaje je priporočljivo izvajati večino dni v tednu, minimalno pa trikrat tedensko. 

Nadaljnji faktor, na katerega lahko vplivamo, je prehrana. Priporočeni dnevni vnos beljakovin za odrasle je 0,8 g/kg/dan, za sarkopenične pa od 1,2 do 1,5 g/kg/dan, vendar moramo biti pazljivi, saj imajo predvsem starejši lahko prizadeto funkcijo ledvic, ki bi jo lahko s prekomernim vnosom preobremenili. Prehrana, bogata z beljakovinami, je najkoristnejša v kombinaciji z gibanjem; nekatere študije menijo, da imata največji učinek na preprečevanje oziroma upočasnitev sarkopenije zadosten vnos beljakovin z vsakim obrokom ter beljakovinski obrok eno uro pred treningom in po njem. Poleg količine beljakovin, ki jih je treba zaužiti, pa je pomembno tudi, kakšne beljakovin uživate. Aminokisline so osnovni gradniki beljakovin. Poznamo 20 standardnih vrst aminokislin; nekatere lahko naše telo samo proizvaja, to so tako imenovane neesencialne aminokisline, druge pa mora pridobiti iz beljakovinsko bogatih živil, to so esencialne aminokisline. Ena izmed pomembnejših esencialnih aminokislin naj bi bila levcin; hrana, bogata z levcinom, naj bi tako ugodno vplivala na proizvodnjo mišičnih proteinov. V višjih količinah ga najdemo v hrani živalskega izvora, kot je govedina, jagnjetina in perutnina, ter v ribah, jajcih, mleku in v mlečnih izdelkih ter sojinih kalčkih, v manjših količinah pa ga najdemo tudi v stročnicah, oreščkih in v semenih. Pri uživanju mlečnih beljakovin se je sirotka izkazala za učinkovitejšo kot kazein, saj se sirotka hitreje presnavlja in absorbira, zato je postprandialno, torej po obroku, telesu na voljo večja količina aminokislin kot pri kazeinu, prav tako pa sirotka vsebuje večje količine levcina. Pri starejšem človeku lahko jetra delujejo počasneje, zato sta razgradnja beljakovin v aminokisline in njihova uporaba lahko moteni. Uživanje aminokislinskih prehranskih dodatkov se torej svetuje zlasti starejšim ljudem, ki ne jedo mesa ali ne uživajo dovolj beljakovin s hrano, saj brez vnosa beljakovin tudi z intenzivnim treningom ne moremo povečati mišične mase. 

Veliko študij je pokazalo, da so nizke ravni vitamina D v krvi povezane z manjšo mišično močjo, s povečano nestabilnostjo, padci in z nepokretnostjo pri starejših. Vitamin D, ki se veže na svoje receptorje v skeletnih mišicah, spodbuja proizvodnjo mišičnih proteinov in poveča privzem kalcija v mišično celico. Pomanjkanje vitamina D tako povzroči usihanje predvsem hitrih mišičnih vlaken tipa 2. Obstajata dve obliki vitamina D – vitamin D 2 in vitamin D 3. Vir vitamina D 2 (ergokalciferola) je kvas, ki je bil izpostavljen ultravijolični svetlobi, vitamin D 3 (holekalciferol) pa najdemo v jajčnem rumenjaku, ribjem olju, mastnih ribah in v jetrih. Vitamin D 3 nastaja tudi v koži pri izpostavljenosti sončni svetlobi. Pomanjkanje vitamina D je pri starejših najpogostejše pomanjkanje hranil. Tako je pri starejših s hipovitaminozo D priporočljiv dnevni vnos 700–1000 IU vitamina D. Pri nadomestilih je potrebna previdnost, saj lahko prevelik vnos vitamina D povzroči povečane ravni kalcija, ledvične kamne in kalcifikacijo tkiv. 

Sarkopenija postaja čedalje večje globalno zdravstveno breme, zato je zelo pomembno, da povečamo ozaveščenost javnosti glede pomembnosti telesne aktivnosti s pravilno prehrano, ki je temeljni pristop pri obravnavi sarkopenije. V razvoju so tudi nove možnosti zdravljenja. Zadnji dokazi kažejo na to, da bi bili lahko pri zdravljenju sarkopenije učinkoviti zaviralci angiotenzinske konvertaze. 

Ker je pri nekaterih bolnikih zmožnost opravljanja visokointenzivnih treningov okrnjena zaradi zmanjšane fizične sposobnosti, kroničnih bolezni ali oslabelosti, je v teh primerih še pomembneje zagotoviti zadosten vnos beljakovin in imeti v mislih, da je vsako gibanje koristnejše kot nobeno. 

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj