Avtor: Sanja Vilfan Švajger
Predstavljamo Zdenko Badovinac, pisateljico, od zgodnjih devetdesetih pa tudi kuratorko Moderne galerije v Ljubljani. Le redko je doma, prosti dnevi so redkost, njeno delo je tesno vpeto v vsakodnevno življenje.
Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana
Kakšno je delo kustosinje in direktorice enega najpomembnejših kulturnih hramov dežele?
»Moje delo je izjemno zanimivo in kreativno, da je tako, pa se moram temu popolnoma posvetiti, se pravi, da gre skoraj ves moj čas za to, ni jasnih meja med delom in prostim časom, saj si v mislih vedno v projektih, idejah in tudi v »deadlajnih«. To ni služba, ki jo končaš popoldne in si zvečer popolnoma v svojem zasebnem življenju, saj se velikokrat zgodi, da glavne ideje pridejo prav takrat, ko si v družbi na kakšnem odprtju otvoritvi, večerji ali pa v kinu.«
Kako nastane razstava? Kakšna je pot od začetnega snovanja do postavitve v galeriji?
»Včasih se ti ideja utrne v trenutku in zgodi se, da na koncu razstava niti ni tako drugačna od tega prvega prebliska, včasih pa je to rezultat nekajletnega dela in razmišljanja, preverjanja idej z drugimi. V tem zadnjem primeru vsebina in koncept nastajata vzporedno; to so običajno večje razstave, pri katerih gre za celovitejše preglede. Včasih pa je res tako, da kustos začuti neki moment v sodobni umetnosti, ki ga nikakor ne sme zamuditi, in takrat je dobro kar tvegati in se podati na neznan teren.«
Razstave slovenskih umetnikov gostujejo tudi v tujini. Prebrali smo, da je Neue Slowenische Kunst več tujih galerij plačalo stroške prenosa in postavitve razstave. Je to redkost ali ustaljena praksa?
»To je izjema, precedens za naš prostor, to, da najuglednejši muzeji plačujejo popolnoma vse stroške za prenos katere naše razstave. In to ni samo sam Muzej sodobne umetnosti Garage, še pred tem je NSK-razstava gostila v muzeju Van Abbe v Eindhovnu na Nizozemskem in drugo leto potuje v najpomembnejši španski muzej Reina Sofia v Madridu …«
Ali vas osemdeseta leta posebej definirajo?
»Osemdeseta so bila desetletje, ko sem končala fakulteto, se zaposlila in ko sem se resneje začela ukvarjati z umetnostjo. Torej moja formativna leta. Ni pa to moj miselni okvir danes, saj moram svoje ideje redno soočati in preverjati z današnjim družbeno-političnim in s kulturnim kontekstom doma in po svetu. Je pa res, da se na osemdeseta večkrat sklicujem kot na zadnje obdobje pred povampirjenim globalnim kapitalizmom, kot na zadnje obdobje družbe solidarnosti, tudi na čas, ko so ljudje zavzemali jasne pozicije, bili del civilne družbe. Vse to pomeni dovolj velik razlog, da se splača k temu obdobju neprestano vračati, s tem da je pri tem treba poudariti, da to vračanje ni – vsaj ne v našem primeru – nostalgično, ampak poskuša aktivirati neke potenciale preteklosti za današnjo rabo.«
Kje je ta trenutek umetnost v Sloveniji? Po čem iz tujine bi se morali zgledovati in kaj je tisto, s čimer se pohvalimo, da drugje nimajo?
»Tisto, kar je za naš prostor še vedno značilno, je ustvarjanje zunaj diktata trga; umetnost ima pri nas še vedno utopično dimenzijo, še vedno verjame v moč zamišljanja boljšega sveta, kar je dobro.«
Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana
Ali se ‘velika imena’ oblikujejo tudi s pomočjo kapitala? V mislih imam nakupe umetnin številnih kitajskih in ruskih umetnikov in njihovo pozicioniranje v priznanih galerijah.
»Seveda, kapital ima ključno vlogo pri oblikovanju umetniških zvezd. Pri tem pa moram poudariti, da močnejši kot je diktat kapitala, močnejši je tudi odpor do trga umetnosti. Zato smo že dolgo priče temu, da npr. na pomembnih mednarodnih razstavah srečujemo vse manj zvezd, da je vse več prostora za neznane umetnike, kar pa spet ni nujno dobra novica. Nič danes ne moremo brati črno-belo. To lahko samo pomeni, da znajo kustosi kritiko sistema hitro inkorporirati v nove projekte, to pa postaja nekakšen trend. Človek mora biti tu zelo pazljiv, da zna ločiti med kritiko in »kritiko«, med nekimi avtentičnimi napori in samo iznajdljivostjo sistema.«
Znana imena (Piccaso, Roden, Chagall …) pritegnejo množice, pa čeprav gre velikokrat za postavitev del, ki ne prinašajo dodatne vrednosti. Vedenje o sodobnih tokovih v umetnosti povprečnega Slovenca je šibko. Kako bi lahko stanje izboljšali?
»Velika imena so ljudem garancija, da bodo videli pravo umetnost. Z velikimi imeni ni nič narobe, nasprotno, so del kanonizirane zgodovine, ki jo moramo vsi poznati. Tudi jaz si rada ogledam razstave starih mojstrov, ni pa nujno, da so vse te razstave tudi dobre samo za to, ker gre za velika imena. Ljudi je treba vzgajati ne samo v smeri poznavanja ključnih umetnikov, ampak tudi prepoznavanje in ločevanje med dobrimi in slabimi razstavami. Danes živimo v času, ki ga obvladujejo mediji, se pravi razne prezentacije resnice, in zato postaja vse pomembnejše, da se naučimo ločevati med dobrimi in slabimi prezentacijami. Velika imena še niso nobena garancija za dobro razstavo, dobra razstava mora vedno prinesti neko novo doživetje zaradi edinstvene in inovativne predstavitve umetnosti ali pa zaradi novih vsebin, odkritij, ki jih ta prinaša določenemu umetniku ali obdobju. Narobe bi bilo, če bi se naši muzeji obrnili k senzacionalizmu in zanemaril tovrstno ozaveščanje ljudi. Torej ni problem v velikih imenih, čem več teh! Problem je v slabih razstavah B-produkcije velikih imen, pripravljenih za revne države, ki si lahko privoščijo samo dela z nižjimi zavarovalnimi vrednostmi.«
Kdo so umetniki, ki vas navdihujejo?
»Oh, teh je kar nekaj, in to iz različnih obdobij, sodobnih sploh ne bi tu naštevala, a če smo že pri starih mojstrih, moram reči, da zadnje čase hodim veliko v Madrid, kjer se vedno znova navdušujem nad Goyo. V njegovih delih najdevam tisto sodobnost, ki nima zveze z današnjim časom, večno sodobnost.«
Kako bi opisali svoje razumevanje besede »stvarjenje« in kaj za vas pomeni umetnost?
»Ojoj, na to vprašanje je lahko samo neskončno odgovorov, bistvo umetnosti je ravno v tem, da ni samo ena.«
Foto: PeterUhan
Kako pomembno je poznati zgodovino umetnosti? Ali s tem bolje razumemo sedanjost?
»Da, ne verjemite tistim, ki rečejo, da umetnost lahko samo začutijo v želodcu ali katerem drugem organu.«
V knjigi ste raziskovali o avtentičnem interesu. Za kaj gre?
»To je v bistvu knjiga mojih esejev iz različnih obdobij, ki govorijo o muzeju in umetnosti, ki se vsak na svoji način vedno znova osmišljajta in se ne ozirata na diktate, ki prihajajo od politike ali kapitala.«
Katero razstavo je treba videti, prebrati knjigo in katera je vaša priljubljena glasba?
»Trenutno hodim na Filmski festival v Ljubljani in ga priporočam, ker je res dober; to priporočilo seveda velja tudi za naslednjo leto. Ravnokar sem si ogledala Arhitekturni bienale v Benetkah, ki ima nekaj dobrih odgovorov na zagate današnjega časa. Berem Beckettov roman Marcier in Camier ter poslušam Leonarda Cohena.«
Je zdravje posebna entiteta, s katero se projektno ukvarjate, ali gre za skupek načinov razmišljanj in dejanj, o katerih ne razmišljate posebej? Živite zdravo?
»Mislim, da ja, delam tisto, v čemer uživam; to je najboljši recept za zdravo življenje.«
Si prisluhnete, zaznate, kdaj vam telo sporoča, da je utrujeno?
»Da, naučila sem se nekaj tehnik, ki mi pomagajo pri tem.«
Je vaše mesto ali gozd? Obmorski svet ali hribovje?
»Vse to, uživam raznolikosti narave in mi oboje pomeni veliko, mesto in narava.
Kakšen prav poseben, samo vaš nasvet, s katerim si na hitro povrnete čilost?
»Meditacija.«
Kaj menite, v čem najbolj greši sodobnik?
»Eh, to je vprašanje za koga drugega, preveč imam rada sodobnost in sodobnike, in to skupaj z njihovimi napakami.«
