Ste se že testirali za HIV?

Avtor: Mojca Koprivnikar

Čeprav HIV običajno povezujemo predvsem s tremi ranljivimi skupinami oseb s tveganim (spolnim) vedenjem, pa pozabljamo na druge osebe, ki svoje vedenje in sebe običajno ne dojemajo kot posameznika, ki je lahko (bil) izpostavljen okužbi s HIV ali drugi SPO. 

Na primer spolni partnerji oseb s tveganim vedenjem, to so spolni odnosi z osebami, ki prihajajo iz dežel, v katerih je velika pojavnost HIV-a/aidsa, spolni odnosi s spolnimi delavkami itn.  Prav tako ne gre pozabiti na razmah sodobne tehnologije in virtualnega življenja, ki prinašata številne priložnosti tudi na področju spletnega spoznavanja in hitrega menjavanja (spolnih) partnerjev. To je zaradi anonimnosti še manj obvladljivo. 

Ko govorimo o HIV-u in aidsu, običajno pomislimo na najbolj znane ranljive skupine, povezane s HIV. To so: moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM-skupina), osebe, ki si injicirajo droge, spolni delavci in uporabniki kemseksa (kemseks je seks pod vplivom drog, vendar pa ga ne gre posploševati; oseb, ki uporabljajo droge pri seksu, ne gre enačiti s tistimi, ki so npr. zasvojeni z drogami). Ob prebiranju zgornjih vrstic bi na hitro morda lahko pomislili, da drugi posamezniki ne sodijo v katero koli izmed teh skupin. Pa vendar poznamo tudi manj znane načine prenosa virusa (npr. tetovaža). 

Katere pa so manj znane osebe z rizičnim spolnim vedenjem? 

Mitja Ćosić, koordinator podpore in zagovorništva za osebe, ki živijo s HIV, pri Legebitri pravi, da je zelo pomembno izpostaviti, da gre pri MSM za zelo heterogeno skupino oseb, ki ne vključuje samo gejev, ampak tudi biseksualce in moške, ki sebe vidijo kot heteroseksualce, imajo pa občasne spolne odnose z moškimi. Posameznik velikokrat zelo »po tihem« prestopi v kategorijo MSM in ob tem obstaja velika verjetnost, da bo že prvi spolni odnos z moškim bolj tvegan. 

 
V Sloveniji je bilo do oktobra na novo odkritih že 61 primerov okužbe s HIV
.

Nujno je treba razumeti, da je MSM izjemno široka vedenjska kategorija različnih posameznikov in da je treba to upoštevati pri informiranju o varnejšem seksu in pomembnosti zgodnjega testiranja. 

Odgovornost »v roke« pri spletnem spoznavanju 

Prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., z Infekcijske klinike v Ljubljani pravi, da je bilo v obdobju zadnjih desetih let (od 2006 do 2015) v Sloveniji prijavljenih skupno 442 primerov novih diagnoz okužbe s HIV. Letno število prijavljenih primerov se je gibalo od najnižjega, tj. 33 (16,4/1,000.000 prebivalcev), v letu 2006 do najvišjega, tj. 55 (26,8/1,000.000 prebivalcev), v letu 2011. 

V primerjavi z večino držav Evropske unije (EU) smo imeli sorazmerno majhno prijavno incidenco, saj je bila v letu 2013 povprečna prijavna incidenca okužbe s HIV v 30 državah EU/EEA 57/1,000.000 prebivalcev; o manjši prijavni incidenci kot Slovenija sta poročali samo dve državi. 

Prav nič spodbuden pa ni podatek, da je bilo v prvi polovici leta 2016 na NIJZ prijavljenih kar 43 primerov novih diagnoz okužbe s HIV (20,9/1,000.000 prebivalcev), 41 med moškimi (40,2/1,000.000 moških) in 2 med ženskami (1,9/1,000.000 žensk). 

»Hkrati se je pri interpretaciji teh podatkov treba zavedati, da prijavna incidenca ne odraža dobro resnične pogostosti novih okužb s HIV med prebivalstvom, ker je diagnoza največkrat postavljena šele leta po okužbi. Tako je število letno prijavljenih prepoznanih primerov okužbe s HIV odvisno ne le od števila novih in že dlje časa trajajočih okužb, ampak tudi od tega, kako dosledno se testira osebe z večjim tveganjem za okužbo s HIV (npr. ob diagnozi drugih SPO ali indikatorskih boleznih za HIV/aids), in tega, ali velik delež ljudi z bolj tveganim vedenjem (npr. MSM) zaprosi za testiranje na HIV.  Posameznik je vse bolj izpostavljen okužbi tudi zaradi določenih sprememb v družbi in sodobnih tehnoloških možnosti: vse preprostejši način spoznavanja partnerja(ev) s pomočjo »aplikacij na mobilnih telefonih« (aplikacija Romeo, Grinder itn.); vse bolj priljubljeno skupinsko vikenddruženje bolj ali manj anonimnih oseb, ki se dogovarjajo »online« prek interneta/telefonskih aplikacij; vse pogostejša uporaba rekreacijskih/družabnih drog (t. i. kemseks), ki učinkujejo na način, da tudi plašne osebe postanejo pogumnejše (t. i. dezinhibicija) in s povečanjem/podaljšanjem želje po spolnih odnosih – tako se na tovrstnih srečanjih že po kratkem času pozabi na kondom itn. Svoje prispeva še stigma, ki je glede HIV/aidsa še vedno zelo velika ter osebe odvrača od testiranja in zdravstvenega nadzora. To so temeljni razlogi, ki vse bolj otežujejo preventivo in ki so vzrok povečane pojavnosti tudi drugih SPO, ki še dodatno povečujejo možnost prenosa virusa. Temeljni vprašanji sta, kako priti do posameznika, ki je ogrožen, kakšne so informacije, ki bi bile učinkovite,« opisuje dr. Tomažič. 

Tudi Mitja Ćosić pravi, da se vplivu pametnih telefonov in socialnih omrežij (splošnih, kot sta npr. Facebook in Instagram, in specifičnih, kot so Romeo, Grinder, Scruff) za hitrejše spoznavanje in večje število stikov pa tudi povečanju dostopnosti spolnih partnerjev ne moremo izogniti. Zato se je bolje vprašati, kako prek teh kanalov z informacijo o varni spolnosti in testiranju zajeti čim več oseb. 

»Hkrati pa ne smemo pozabiti na poseben psihološki učinek, ki ga imajo virtualna socialna omrežja na samopercepcijo: digitalna socialna omrežja ponujajo veliko dobrih možnosti, a hkrati na drugi strani povzročajo frustracije. Osebam iz MSM-skupine je vstop v virtualni svet prek družabnih omrežij in podobnih aplikacij na pametnih telefonih lahko na začetku vstop v sanjsko deželo, saj se kar naenkrat znajdejo me izbiro veliko sebi podobnih, medtem ko se je pred tem lahko samo spraševal, ali je kdo izmed njegovih znancev gej in ali bi z njim lahko imel intimni odnos. Virtualna omrežja so tudi prostor veliko razprav, velikokrat popolnoma anonimnih, v katerih se oblikujejo identitete, preference, status ter se definirajo ter soočajo interesi in želje v intimnem seksualnem smislu. Predstavljajo novo obliko socializacije, predvsem tako, da prek njih poteka reprodukcija določenih drž, identitet in mikroideologij. Ob tem je seveda pomemben faktor tudi ta, da je lahko nastopanje na socialnih omrežjih anonimno, kar – kot vidimo v drugih primerih (spletni forumi medijev) – omogoča diskurz in razprave, ki jih ne bi bilo, če bi se morali ljudje podpisati. Zato je treba preventivna sporočila in informacije o testiranju usmeriti k takšnim specifičnim oblikam komunikacije. Pomembno je, da se ne ustavimo pri trditvi, da digitalna socialna omrežja in tehnologije povečujejo širjenje HIV-a, saj osredinjanje na navidezni vzrok vodi v problematiziranje tega vzroka, ne pa v razmislek o tem, kako bi lahko z njihovo globoko analizo in s primerno aktivistično intervencijo digitalne socialne medije v kar največji meri izkoristili za preventivno spodbudo in promocijo varnejše spolnosti,« razlaga Mitja Čosić. 

»Omenil bi še HIV SOS-telefon (070 361 696), namenjen informiranju in lajšanju dostopa do PEP-a (postekspozicijske profilakse). Vsak, ki misli, da je bil izpostavljen HIV-u, lahko prejme zdravila, ki preprečijo okužbo s HIV-om, potem ko je virus že vstopil v telo oziroma je že prišlo do verjetne izpostavitve. Pokliče lahko na to telefonsko številko, prek katere bo dobil vse potrebne informacije in vso podporo. Oglasi se usposobljeni svetovalec, ki dežura 24/7 in olajša dostop do PEP-a, saj klicatelja informira in s primerom seznani infektologa na kliniki. Posamezniku tako ni treba skozi mučen postopek pojasnjevanja medicinski sestri na sprejemnem okencu, kaj se je zgodilo.«

Testiranja in še enkrat testiranja 

Povsem preventivno se je torej pametno odpraviti na testiranje. Čeprav morda nikoli niti pomislili nismo, da bi bilo to potrebno. Ćosić iz Legebitre tako razlaga, da je pri ozaveščanju (predvsem najranljivejših skupin) ena izmed osrednjih dejavnosti komunikacija prek spletnega portala www.kajisces.si in prek novih e-kanalov pa tudi klasičnih medijev in izdelkov. 

»Nadaljevati moramo interaktivni pristop, ki se je razvil v zadnjih letih, tako da ne bo šlo samo za enosmerno ponavljanje sporočil, ampak bo sporočevalec tudi empatičen poslušalec tistih, ki jim želi prenesti sporočilo. Na tem področju je še cela vrsta priložnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije, predvsem pa njihova domiselna nova raba. Spletni aplikaciji Grinder in Romeo sta npr. odlična kanala za obveščanje o pomenu testiranja in prenašanje drugih preventivnih sporočil. Nadaljevati je treba testiranje v skupnosti, zunaj zdravstvenih ustanov, kjer je testiranje brezplačno, anonimno in brez napotnice. Stalni ponedeljkov termin na Trubarjevi ulici v Ljubljani, ki že ima primerne prostore in ekipo, je treba dopolniti s stalno terensko mrežo ter s pomočjo spleta zajeti populacijo MSM vseh krajev v Sloveniji. Legebitrina testirna točka deluje od leta 2009, redna mesečna testiranja v regionalnih središčih (Koper, Radovljica, Novo mesto, Celje, Maribor in Murska Sobota) pa so vzpostavljena od leta 2015 v okviru projekta Odziv na HIV. Zagotoviti je treba tudi redno prisotnost testirne ekipe npr. v klubih in na mestih, ki jih obiskujejo MSM. Treba je opremiti in pripraviti ekipe prostovoljcev za oseben in angažiran pristop na terenu ter zagotoviti redna razdeljevanja kondomov in informacijskih zloženk.«

Ćosić še ugotavlja, da je pomembno tudi to, da se zmanjša stigma, ki pri nas še vedno spremlja HIV. V zadnjih letih je sicer uspelo zmanjšati to stigmo pri testiranju in ljudje so tako bolj sprejeli možnost testiranja na HIV kot nekaj normalnega in ne kot oznako, da so počeli nekaj, česar ne bi smeli. A veliko je še družbenih stereotipov, stigme in strahu, ki jih ljudje, ki živijo s HIV-om, čutijo na lastni koži. Nerazumevanje in nepoznavanje HIV-a je tisto, kar povzroča strah, torej je treba ljudi izobraževati in ozaveščati. »Preventivne informacije so dostopne vsem, če ne drugače, pa prek spleta, anonimno testiranje brez napotnice pa naj bo dostopno vsem, ki mislijo, da kakor koli potrebujejo pomoč, in naj se ne bojijo rezultata testa. Življenje teče naprej.«

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj