Superživilo – kaj je to?

Vse odobrene zdravstvene in prehranske trditve so dostopne tudi na spletni strani Evropske komisije. Razlika med prehransko in zdravstveno trditvijo je sicer ta, da prehranska navaja, domneva ali namiguje na to, da ima živilo posebne ugodne prehranske lastnosti zaradi energije ali hranila, ki ga vsebuje, medtem ko zdravstvena pravi, da obstaja povezava med živilom in zdravjem. Sicer pa Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) ocenjuje značilnost živila z vidika izpolnjevanja pogojev za uporabo prehranske ali zdravstvene trditve. Merila, ki jih upošteva, so: trditev mora biti znanstveno utemeljena, pogoji uporabe morajo biti natančno določeni, značilnost hranila oz. živila mora biti ustrezno določena, zveza med zatrjevanim učinkom in zaužitim živilom mora biti smiselna, učinek koristnosti pa mora biti merljiv. In kje so tukaj superživila? Elizabeta Mičović iz UVHVVR pravi, da z nazivom super ni nič narobe, vendar je pomembno, da se potrošniku razloži, zakaj je ravno to živilo super. »Če pustimo potrošnika v dvomih, zakaj je neko živilo super, je to neskladno z določbami živilske zakonodaje, saj ta poudarja pomembnost preprečevanja zavajanja. Potrošnik mora označbo razumeti, biti mora jasno, zakaj je živilo super, in zato je prav, da je to domišljijsko ime dopolnjeno z odobreno prehransko trditvijo, ki naziv super utemeljuje. V uredbi je prav tako opisano, kako naj bo ta trditev oblikovana. Potrošnik tako natančno ve, kaj bo dobil v roke.« Ob tem velja poudariti tudi tri osnovne pravice potrošnikov v povezavi z zagotavljanjem varne in kakovostne hrane, in sicer: pravico do varnosti, pravico do obveščenosti in pravico do izbire. 

Vse informacije o označevanju živil z odobrenimi trditvami so na voljo v Uredbi (EU) št. 432/2012 in Uredbi (ES) št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih. Informacije o označevanju prav tako lahko najdete na spletni strani Evropske komisije in UVHVVR. Veliko koristnih informacij o hrani in prehrani je tudi na spletni strani prehrana.si.

Zaradi vedno večje izbire različnih prehranskih dodatkov in nerazumevanja označb živil z navedbo super se torej postavljajo vprašanja o ustreznosti teh nazivov. Elizabeta Mičović iz UVHVVR razlaga, da je pri prehranskih dopolnilih nejasnost odveč, saj so ta zakonsko jasno opredeljena – imajo jasna pravila označevanja, navajanja prehranskih trditev in tudi dnevnega doziranja, medtem ko superživilo v živilski zakonodaji ni definirano.

Zakonodaja tako pravi, da je prehransko dopolnilo živilo, vendar se uživa pod določenimi pogoji, saj je vnos predpisan in omejen (pri običajnih živil pa so tako na voljo smernice in priporočila zdravega uravnoteženega prehranjevanja) in presežen vnos je lahko škodljiv.

Najprej pa se je treba zavedati, da noben dodatek ne more nadomestiti hranilno bogatega in kakovostnega obroka hrane. A kljub vsemu se zaradi načina življenja pogostokrat prehranjujemo neustrezno ali obroke celo izpuščamo.

»Pri prehranskem dopolnilu gre za živilo, ki se uporablja kot dopolnilo k običajni prehrani. Prehransko dopolnilo tudi ni zdravilo. Uporablja se samo kot dodatek k običajni prehrani. Na primer: športnik, ki ve, da zaradi intenzivne vadbe potrebuje več vitaminov in mineralov, se odloči za prehransko dopolnilo. Enako velja za nosečnice, ki imajo zaradi razvoja otroka večjo potrebo po določenih hranilih. Potem so tu starostniki in drugi posamezniki s posebnimi prehranskimi potrebami. Veliko jih prehranska dopolnila zamenja z zdravilom. Zakaj? Ker so podobne oblike kot zdravila in podobno tudi pakirani, na označbah pa je veliko zdravstvenih in prehranskih trditev, včasih, žal, tudi nedovoljenih – medicinskih, ki veljajo izključno za zdravila,« opisuje Elizabeta Mičević. Kako prepoznamo pravilno ali zavajajočo trditev na prehranskem dopolnilu? Strokovnjakinja opiše primer pravilne trditve na živilu: »Rastlinski steroli/stanoli prispevajo k zmanjševanju ravni holesterola v krvi. Holesterol je dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni.« Le na uradno registriranem zdravilu pa je lahko navedena medicinska trditev, da »zdravi« neko bolezen. Pri tem velja poudariti še, da vedno, ko neko živilo omenja bolezen, zdravstveno stanje ali funkcijo v organizmu, po definiciji že prihajamo na področje zdravstvenih trditev. »Pogostokrat na superživilih najdemo tudi te. Obravnavali smo tudi že takšne, ki so navajale, da živilo zdravi raka ali da se priporoča pri potenci. To so seveda že medicinske trditve in po živilski zakonodaji, ki ureja označevanje živil, niso dovoljene.«

Posebej velja izpostaviti, da so pri navajanju trditev tudi nekatere, ki so povsem prepovedane. V Sloveniji za takšne veljajo vse tiste, ki niso odobrene in niso skladne s splošnimi in posebnimi zahtevami iz Uredbe (ES) št. 1924/2006 in Uredbe (EU) št. 432/2012. Prav tako trditve ne smejo napeljevati na to, da bi neuživanje teh živil lahko ogrožalo zdravje, ali se sklicevati na to, da bo njihovo uživanje prineslo točno določeno izgubo telesne teže. Prepovedane pa so tudi tiste, ki se sklicujejo na priporočila posameznih zdravnikov ali zdravstvenih strokovnjakov in drugih združenj. »Sama trditev pa je dovoljena, ko je snovi v živilu v tolikšni količini, da omogoča zatrjevani učinek in je ugoden učinek dokazan. Snov mora biti prav tako v takšni obliki, da jo telo lahko uporabi. Zelo pomembno pa je, da povprečni potrošnik trditev razume.«