Avtor: R. M. Z.
Starejši odrasli, pri katerih se na novo pojavlja bolečina v hrbtu, ne bi potrebovali takojšnjega diagnostičnega slikanja, ker je drago in ne bo izboljšalo stanja, je pokazala nova ameriška raziskava. Dr. Jeffrey G. Jarvik upa, da bodo zadolženi za klinične smernice vključili te nove podatke v revidirana priporočila.
Kdaj naj bi se slikalo starejše odrasle z bolečinami v hrbtu, ostaja sporno vprašanje, je dr. Jarvik s sodelavci še zapisal v članku, objavljenem v The Journal of the American Medical Associaton. V nasprotju s priporočili za mlajše starejše so smernice za odrasle starejše z novo pojavnostjo bolečin v hrbtu take, da jih čim prej pošljejo na slikanje, s čimer preskočijo čakalno dobo od 4 do 6 tednov. Velja namreč mnenje, da je v tej starostni skupini tako bolje zaradi višje prisotnosti resnih obolenj, ki bi lahko bila povezana z bolečinami v hrbtu.
Slikanje takoj po pojavnosti bolečine lahko vodi do niza posledičnih intervencij, ki povečujejo stroške brez pravega učinka, so še zapisali.
Enaka obravnava za starejše in mlajše
Dr. Javnik je s sodelavci v raziskavo vključil 5239 bolnikov, starih 65 let in več, ki so prvič obiskali zdravnika zaradi bolečin v hrbtu in ki prej niso imeli radikulopatije. V roku šestih tednov od prvega pregleda so pri 1174 opravili osnovno rentgensko slikanje, pri 349 pa magnetno resonančno slikanje (MRI) ali računalniško tomografijo (CT). Kar zadeva ukrepe, povezane s težavami s hrbtom ali nogami, se po 12 mesecih skupina, ki je opravila zgodnje slikanje, ni posebno razlikovala od kontrolne (na osnovi podatkov, pridobljenih s pomočjo vprašalnika Roland-Morris Disability Questionnaire). »Kar zadeva priporočila za diagnostično slikanje, starejših odraslih z novo pojavnostjo bolečin v spodnjem delu hrbta ne bi smeli obravnavati drugače kot mlajše. Razen v primeru ‘rdečih zastav’ (kot so zgodovina raka, imunska kompromitiranost, znaki in simptomi sindroma kavde ekvine in drugo) starejših odraslih torej ne bi smeli rutinsko pošiljati na zgodnje slikanje ledvenega predela,« meni dr. Javnik.
Po enem letu so bili tudi stroški obravnave pacientov, ki so se odpravili na zgodnje diagnostično slikanje, pričakovano višji kot pri tistih, ki tega niso storili ‒ po ocenah raziskovalcev so bili stroški na pacienta višji za 1.380 dolarjev (1.265 evrov) v primeru rentgenskega slikanja in 1.430 dolarjev (1.311 evrov) v primeru MRI oziroma CT slikanja v primerjavi s kontrolno skupino.
Nesmotrnost rutinskega zgodnjega slikanja starejših
Z izsledki te raziskave se strinja tudi dr. Roger Chou, profesor z oddelka za medicino, medicinsko informatiko in klinično epidemiologijo na Univerzi Oregon Health & Science v Portlandu in direktor programa za razvoj smernic v klinični praksi pri Ameriškemu združenju za bolečino. Po njegovih besedah so rezultati te študije skladni s tem, kar so že sami odkrili pri analizi randomiziranih kontrolnih poskusov rutinskih slikanj v primerjavi z običajno obravnavo pacientov brez slikanja. Njihove ugotovitve so namreč prav tako pokazale, da ni dobrodejnih učinkov zgodnjega slikanja. »Ta raziskava se razlikuje po tem, da se osredotoča na starejše paciente. V preteklosti je bila starost pacienta že sama po sebi rdeča zastava in je indicirala slikanje, saj starost povezujemo z večjo nevarnostjo za obolevnostjo za rakom in z drugimi dejavniki, kot so kompresijski zlomi vretenc,« razloži dr. Chou, ki se glede nesmotrnosti rutinskega zgodnjega slikanja starejših strinja z raziskovalci. »Ker pa pri starejših odraslih še vedno govorimo o relativno majhni nevarnosti za rakava obolenja (verjetnost je nekoliko nad 1 %), bi bilo starejše bolnike smiselno obravnavati brez zgodnjega slikanja, če ne zasledimo progresivnih nevroloških deficitov ali drugih zaskrbljujočih kliničnih značilnosti, kot so zgodovina rakavih obolenj, vročin ali urinskih retenc,« prav dr. Chou.
(vira: Medscape in Jama)
