Temeljni kamen sodobne diagnostike

Avtor: Sanja V. Švajger

Ehokardiografija, ultrazvočna preiskava srca, je eno izmed najbolj koristnih orodij pri obravnavanju bolnikov z boleznijo srca.

Je relativno mlada metoda, saj je začela nastajati nekje v 50. letih minulega stoletja na Švedskem in se v 60. uveljavila, ko je začela dosegati izjemno hiter in obsežen razvoj. Veliki prednosti ehokardiografije sta njena dostopnost in enostavna izvedljivost brez posega v človeško telo. Z aparatom lahko pridemo k bolniku, tudi če je v bolniški postelji. To je velik napredek, saj do razvoja ehokardiografije nismo mogli pogledati v človekovo telo, ne da bi posegli vanj, je v pogovoru o diagnostiki srca uvodoma razložil primarij Borut Kolšek, dr. med., iz Kliničnega oddelka za hipertenzijo v bolnišnici Petra Deržaja, UKC Ljubljana.

Kako deluje

Ponudi številne podatke o morfologiji srca: o obliki srca, velikosti votlin, izračunamo lahko debeline posameznih sten, s posebnimi matematičnimi postopki lahko iz teh podatkov preračunamo vrednosti, ki nam povedo marsikaj o obliki in delovanju srca, srčnih votlinah in drugih strukturah v srcu, kot so zaklopke, srčni pretini, vreči, v kateri leži srce, in glavni žili odvodnici – aorti …

Pri tem uporabljamo tudi nekatere fizikalne lastnosti zvoka, v tem primeru ultrazvoka, kot je Dopplerjev premik, pri katerim lahko ocenjujemo hitrost in smer pretoka krvi v srcu, kako posamezne zaklopke delujejo (ali so zožene ali puščajo in podobno) in še več. Skratka, dobimo ogromno podatkov o funkciji in morfologiji srca, pogosto pa ehokardiografija pove precej o sami etiologiji (vrsti) bolezni, razloži prim. Kolšek.

Na ehokardiografijo je treba napotiti bolnika, če na osnovi pregleda in opisa težav posumimo na bolezen srca, kar se v ambulanti družinskega zdravnika lahko manifestira kot izguba zmogljivosti, pojav bolečin v prsih, zaznavanje motenj utripanja in drugih simptomov, ki nakazujejo na bolezni srca.

Ultrazvočni pregled traja približno pol ure. Pri pregledu je treba biti zelo natančen, ker so tako funkcijske kot morfološke spremembe diskretne, zato je tudi zelo pomembno, da je tisti, ki izvaja in interpretira ultrazvok izkušen, poudari sogovornik in doda, da v nasprotnem primeru ehografija ne ponudi vsega, kar bi lahko, saj prihaja do napačnih ocen. 

 
 Primarij Borut Kolšek, dr. med.(Foto: osebni arhiv)

Več načinov ehokardiografije

Na začetku so metodo avtorji na Švedskem poimenovali ultrazvočna kardiografija, v 60. letih minulega stoletja so jo Američani preimenovali v ehokardiografijo. Ta je takoj postala izjemno močno orodje, katerega uporaba se je širila. Ehokardiografijo se izvaja na več načinov – klasična načina sta transtorakalna ehokardiografija, ko sondo naslonite na prsni koš, in transezofagealna ehokardiografija, ko jo uvedete skozi požiralnik in se tako približate srcu, kar izloči motnje s strani prsnega koša ali pljuč, oriše načine UZ srca primarij Kolšek. »Za  transezofagealno ehokardiografijo se odločamo, ko ne moremo opraviti klasične transtorakalne ehokardiografije ali v primeru posebnih okoliščin – ena od pogostih je prisotnost aritmije, ko iščemo, ali so kje strdki, ki bi se lahko sprožili ob našem posegu ter povzročili zelo hudo in ireverzibilno škodo, ali ko moramo zelo natančno ocenjevati zaklopke, kot je v primeru kirurških posegov.«

Poznamo pa še več načinov ultrazvočnih preiskav – obremenitveno ehokardiografijo, pri kateri med kontrolirano obremenitvijo srca (telesno, medikamentozno, s srčnim spodbujevalnikom) gledamo, kaj se dogaja s srčnimi votlinami in zaklopkami. Kontrastna ehokardiografija  je izjemnega pomena in še pridobiva na pomenu. Metoda  »strain rate« je zelo zapleten postopek, ki še ni široko uporabna v klinični praksi, temveč bolj v raziskovalnem delu, pojasni prim. Kolšek. Opazujemo in merimo deformacijo (spremembo iz prvotnega stanja) srčne mišice v neki točki in razlike v hitrosti pri teh dogodkih.

Po Kolškovem mnenju osnovna ehokardiografija že sodi v ambulanto družinskega zdravnika. Zaradi preobremenjenosti in neustreznega vrednotenja dela družinskega zdravnika pa so ta pričakovanja nerealna.

Tehnika ultrazvoka vse bolj izpopolnjena

Ehokardiografija je lahko tudi tridimenzionalna, v zadnjem času pa tudi štiridimenzionalna oziroma tridimenzionalna v realnem času. Tehnični napredek je pomembno vplival tudi na uspešnejše zdravljenje. »Za nas, ki se ukvarjamo z visokim krvnim tlakom, je masa levega prekata tista, ki je zelo pomembna. Bolniki z visokim krvnim tlakom in povečano maso levega prekata, so bistveno bolj izpostavljeni tveganju. Govorimo o okvari tarčnih organov – ena od najhujših je razvoj hipertenzivne bolezni srca, katere najpomembnejša značilnost je povečana masa levega prekata. Z ehokardiografijo lahko ločimo različne oblike povečanja mase levega prekata, ki imajo dodaten pomen. S 3D-metodo pa lahko prekat drugače prikažemo, kot skozi eno raven, ki jo ponuja klasičen dvodimenzionalni prikaz,« razloži Kolšek prednosti 3- in 4D-metode. 

Na ehokardiografijo je treba napotiti bolnika, če na osnovi pregleda in opisa težav zdravnik posumi na bolezen srca, kar se v ambulanti družinskega zdravnika lahko največkrat manifestira kot izguba zmogljivosti, pojav bolečin v prsih, zaznavanje motenj utripanja in drugih simptomov, ki nakazujejo bolezen srca.

Pomen ehokardiografije pri diagnosticiranju bolezni

Metoda ima s tega vidika več prednosti: odkriva nepravilnosti delovanja srca, pomaga pri opredeljevanju etiologije (vzroka) bolezni in omogoča enostavno spremljanje bolezni.

Zelo je koristna pri oceni srčnega popuščanja, ki se lahko pojavi tudi pri normalnem iztisnem deležu levega prekata, zato ga je zelo težko dokazati brez ehokardiografije. V zadnjem času vse pogosteje odpravljamo neusklajeno krčenje srčne mišice (resinhronizacija), ki nastaja v dolčenih okoliščinah in je ehokardiografija pri tem postopku nepogrešljiva.

Z ehokardiografijo se odkrije tudi bistveno več prolapsov mitralne zaklopke (ohlapnejša srčna zaklopka, ki lahko pušča ali ne), kar pa »potegne s sabo tudi pretirano diagnosticiranje prolapsa, saj je to zelo elegantna diagnoza za pojasnitev raznih neznačilnih težav. Je pa res, da tudi zelo majhen prolaps lahko povzroča zelo velike težave: ljudje imajo bolečine v prsih, slišijo prelivanje, ropotanje, preskakovanje srca, imajo tesnobo in se na splošno počutijo zelo slabo.« 

Večina mitralnih prolapsov, ki se pojavljajo pri nekaj odstotkih populacije in so pogostejši pri ženskah, pa ne predstavlja resne zdravstvene ogroženosti in zaradi njih niso potrebne omejitve. Seveda pa jih je treba diagnosticirati in spremljati, kar najbolje omogoča prav UZ srca.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj