Z novo terapijo je življenje žensk z miomi lažje

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Miomi ali leiomiomi so mišične izrastline, na hormone občutljivi tumorji rodil pri ženskah v rodnih letih. Težave z miomi ima v državah EU dobra četrtina vseh žensk v plodni dobi, oziroma 40 % žensk v starostni skupini od 35 do 55 let. Podoben odstotek žensk z miomi opažamo tudi pri nas. 

S težavami, ki jih povzročajo miomi, se ženske vse predolgo soočajo same. Glede na do nedavno ponujene možnosti (predvsem operativna odstranitev miomov ali maternice) tak odnos niti ne preseneča. Nov pristop pri obravnavi miomov s seboj prinaša prelomno novost – miome lahko zmanjšamo in s tem tudi simptomatiko, ki jo miomi povzročajo.

O možnostih novega neoperativnega načina zdravljenja miomov smo se pogovarjali z mednarodno priznanim belgijskim ginekologom, prof. dr. Jacquesom Donnezom, ki je predaval na 2. simpoziju klinične obravnave bolnic z ginekološkimi težavami Združenja ambulantnih ginekologov Slovenije v Ljubljani.

Ali nam lahko poveste več o novem pristopu k zdravljenju miomov?

Nov pristop je z uporabo zdravila ulipristalacetat, ki deluje kot antiprogestagen, torej blokira progesteronske receptorje in delovanja progesterona, zaradi česar se tudi velikost miomov zmanjša. In kar je še pomembneje ‒ zaradi še neznanega razloga ustavi močne krvavitve (amenorejo). Ženske z miomi namreč najbolj motijo prav obilne krvavitve. Strah jih je krvavitev, čeprav vsaj približno vedo, kdaj lahko pričakujejo menstruacijo. Z novim zdravilom se je kakovost življenja žensk z miomi bistveno izboljšala.

Za medikamentozno zdravljenje smo po drugi strani imeli že prej zelo učinkovite GnRH-agoniste, vendar so povzročali simptome menopavze, vključno z osteoporozo. To pomeni, da smo jih lahko uporabljali kvečjemu 3 mesece, saj so ženske poročale o izgubi spolne sle, poleg tega se je tudi kostna gostota že po nekaj mesecih jemanja zmanjšala za 3,4 odstotka.

Ali kot kirurg menite, da bi lahko nov pristop nadomestil operacijo?

Prepričan sem, da bi ta način zdravljenja lahko nadomestil operacijo pri polovici vseh primerov žensk, ki se pridejo posvetovat zaradi neplodnosti.

Odvisno od simptomov, od tega, ali gre za močno krvavenje ali neplodnost, se odločamo za različne načine zdravljenja. Operacija je priporočljiva v nekaterih primerih, vendar je obenem pred tem zaželeno zmanjšati velikost mioma, kar omogoča minimalno invazivni operativni poseg.

Zagotovo pa operacija ni vedno potrebna, odločitev za zdravljenje je odvisna od različnih dejavnikov: če pride k meni 45-letna ženska in pove, da ima močne krvavitve in urinsko inkontinenco, ker miom pritiska na mehur, zaradi česar mora urinirati 15-krat na dan, potem bomo zmanjšali miom, ustavili krvavitev in počakali na menopavzo ‒ brez kirurškega posega.

Izbira načina zdravljenja miomov bi torej morala biti dobro premišljena in prilagojena vsaki ženski posebej.

S to trditvijo se povsem strinjam. Za številne ginekologe je odprt pogovor s pacientko in njena privolitev v zdravljenje po informiranju nekaj novega. Ginekolog bi se moral s pacientko pogovoriti o različnih možnostih zdravljenja. Kar pa je pomembno za pacientko, je vedenje, da ji lahko ginekolog ponudi tudi hormonsko terapijo in različne postopke miomektomije (odstranitve miomov).

Kakšen bo algoritem zdravljenja, je odvisno od starosti in simptomov ‒ glavni simptom je praviloma huda krvavitev in posledično slabša kakovost življenja zaradi izgube krvi, utrujenost, slabokrvnost, pogostost uriniranja …

Kateri pa so dejavniki, ki vplivajo na izbiro zdravljenja pri simptomatskih miomih?

Dejavniki, ki vplivajo na izbiro zdravljenja, so: izrazitost simptomov (bolečine, krvavitve), neplodnost zaradi miomov, značilnosti tumorja (volumen, lega), starost, želja po ohranitvi maternice in želja po ohranitvi plodnosti. Zato je treba razmisliti o različnih načinih zdravljenja za tri skupine bolnic: ženske, mlajše od 40 let s simptomatskimi miomi, ki deformirajo maternično votlino, in neplodnostjo,

ženske, ki so pred menopavzo s simptomatskimi miomi, si ne želijo nosečnosti, želijo pa ohraniti maternico, in ženske, starejše od 40 let s simptomatskimi miomi.

Katere so prednosti zdravljenja z ulipristalacetatom in kakšne so negativne plati terapije z agonisti gonadotropin sproščujočega hormona (GnRH)?

Agonisti gonadotropin sproščujočega hormona (GnRH), ki smo jih za zdravljenje miomov predpisovali mladim ženskam leta in leta, so številnim povzročali glavobole, boleče prsi, spremembe v spolni sli in razpoloženjska nihanja. Omenjena zdravila kar petina žensk slabo prenaša, prav tako tudi spremembo v ravni progesterona med drugo fazo menstrualnega cikla.

Pri novem zdravilu, selektivnem modulatorju progesteronskih receptorjev (SPRM) ulipristalacetatu, ni nobenih resnejših neželenih učinkov. Edino, kar smo opazili, je sprememba v endometriju, kar pa se pojavlja tudi pri dolgoročni uporabi drugih selektivnih modulatorjev progesteronskih receptorjev. Zato smo se odločili za dolgoročno terapijo z vmesno prekinitvijo, s čimer je tudi omenjeni neželeni učinek izginil.

Kaj ste želeli sporočiti slovenskim ginekologom?

Moje sporočilo je jasno: izvajamo povsem preveč operacij miomov. Še posebno zdaj, ko imamo prvič možnost zelo učinkovito ustaviti obilno krvavitev in zmanjšati velikost miomov pri 80 odstotkih žensk. Za mlade ženske, ki se posvetujejo zaradi neplodnosti, je to prvi korak zdravljenja. Pri intramuralnem miomu (miom, ki raste znotraj maternične stene), ki izkrivlja maternično votlino, bi medikamentozna terapija morala biti prva izbira. Po treh mesecih lahko opazujemo, kako se ženska odziva na zdravljenje in odvisno od tega se odločamo o nadaljnjem poteku terapije. Pri 20 odstotkih žensk, ki se slabo odzivajo, seveda predlagamo miomektomijo, vendar pa imamo pri veliki večini, preostalih 80 odstotkih mladih žensk, ki se posvetujejo zaradi neplodnosti, alternativo operaciji.

Kaj bi sporočili bralkam Revije za moje zdravje?

Zagotovo priporočam, da o vseh svojih težavah odkrito spregovorijo z ginekologom. Pogosto ženske nerade govorijo o težavah z urinsko inkontinenco ali obilnimi krvavitvami, zaradi katerih se ponoči zbujajo. Naj jih ne bo strah o tem spregovoriti z ginekologom. Edino tako bo lahko zdravnik prilagodil zdravljenje njihovim potrebam. Ženske naj tudi vprašajo ginekologa, katere oblike zdravljenja so jim na voljo ‒ tako medikamentozne kot kirurške ‒ in naj zahtevajo razlago.

Le tako bodo informirane o vseh možnostih, lahko bodo zaupale ginekologu in skupaj z njim izbrale najboljši način zdravljenja.

Miomi ‒ najpogostejši nerakasti tumorji rodil

Maternični fibroidni tumorji (tudi leiomiomi ali miomi) so najpogostejši benigni na hormone občutljivi tumorji rodil pri ženskah v rodnih letih. K nastanku miomov lahko prispevajo družinska obremenjenost z miomi, rasa (pri ženskah črne rase jih je več kot pri belkah), nosečnost in porod (ženske, ki so bile kdaj koli noseče in ki so rodile, so manj ogrožene z miomi) in debelost.Najpomembnejši simptom miomov je dolgotrajnejša ali zelo obilna menstruacijska krvavitev, katere posledica je anemija, drugi znaki pa so bolečina in pritisk v trebuhu, pogostejše uriniranje in neplodnost.

Cilj zdravljenja je ublažiti simptome, na primer zmanjšati obilnost krvavitev in velikost mioma. Izbira načina zdravljenja je odvisna od starosti ženske in njene morebitne želje, da po zdravljenju ostane plodna – torej, da se izogne kirurškemu zdravljenju s histerektomijo (odstranitvijo maternice). Poleg medikamentoznega zdravljenja, o katerem si lahko več preberete v intervjuju, so na voljo še histerektomija ter manj invazivne operacije: miomektomija, embolizacija maternične arterije in ablacija (odluščenje) endometrija.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj