Avtor: Sanja V. Švajger
Dvanajsti september, zgodnje jutro, vem, da me čaka dolg delovnik, saj oddajamo revijo v tisk. Dan bo, zdi se, siv in deževen, ne bo se veliko razlikoval od včerajšnjega in ne od jutrišnjega. Zračni tlak je nizek, tako da še pred čajem vzamem svoj dnevni vpih iz diskusa, ki mi pomaga skozi takšne s smogom in z vlago onesnažene dni.
Nanj sem navajena; pred leti sta me o njegovi uporabi resnično natančno poučili sestri v pulmološki ambulanti in pozneje še nekajkrat preverili, kako gre in ali ga pravilno uporabljam. Včasih se mi je ob izdaji zdravila zgodilo, da je farmacevtka v lekarni izdala pršilnik, ki ni niti od daleč podoben mojemu vdihovalniku. Seveda je bila pomota in takoj je pripravila zdravilo, ki je bilo zame predpisano in ki ga varno uporabljam že leta.
 Foto: Diana Anđelić |
Vdihovalnik za astmo za tiste, ki ga uporabljamo, predstavlja rutino, varno zatočišče; je ena prvih stvari, ki gre v potovalno torbo, marsikdaj pa ga nosimo s seboj tudi v torbici. Nanj smo navajeni, naučili smo se ga uporabljati takoj na začetku, ko so prvič prepoznali bolezen, in nam pomaga aktivno preživeti dan. Tako kot vsem drugim, zdravim ljudem. Brez njega ne gre.
Pa vendar bo mogoče v prihodnosti drugače. Tudi na tem področju se pripravljajo spremembe; zdravstvena zavarovalnica ima namreč resen namen uvesti možnost zamenjave cenejših vdihovalnikov. Gre za uvedbo terapevtske skupine zdravil.
Terapevtske skupine zdravil ne pomenijo nič drugega kot to, da se zamenja obstoječe zdravilo za tako, ki ima podobno ali enako učinkovino, ki je cenejša in je ob zdravljenju obolenja dihal, kot je astma, ki zahteva za dovajanje zdravila poseben način, vdihovalnik, tudi v drugačni obliki.
Pulmologi so skeptični, saj se bo ob izbiri zdravila brez doplačila treba naučiti tudi pravilne uporabe novega vdihovalnika. Ker se referenčne cene zdravil spreminjajo, bi to lahko pomenilo, da bi morali nekateri bolniki pogosto menjati vdihovalnike, česar pa si seveda ne želimo.
Za mnenje o oblikovanju te terapevtske skupine smo zaprosili cenjena strokovnjaka s svojega področja prof. Matjaža Fležarja s Klinike Golnik in pulmologinjo Tjašo Šubic. Prof. Fležar pravi, da imajo »pulmologi pomisleke predvsem glede vdihovalnikov, ki so res zelo različni.« Pove tudi, da se že vrsto let trudijo, da bi zdravniki in medicinske sestre bolnike pravilno učili prejemanja zdravil prek različnih vdihovalnikov, ter da imajo na kliniki za ‘učitelje učenja uporabe vdihovalnikov’ posebne tečaje, vendar pa v praksi bolniki še vedno ne znajo uporabljati različnih vdihovalnikov. Držijo se tistega, kar znajo, in vdihovalnika navadno ne želijo menjati.
Poskušali so tvorno sodelovati z zavarovalnico, a njihovih utemeljenih predlogov tam niso (u)slišali.
In zakaj je tako pomembno znanje uporabe vdihovalnika?
| Ker je področje zdravljenja astme pri nas v večjem delu države dobro urejeno in potekajo številna izobraževanja medicinskih sester, bi bila velika škoda delati neutemeljene poteze. Z veliko truda in prostovoljnega dela zdravstvenih delavcev je obravnava pri nas na kakovostni ravni in naj taka tudi ostane. |
Preprosto zato, ker brez tega znanja zdravilo ne bo prišlo do pljuč. In ravno zaradi tega je pomembno bolnikovo razumevanje delovanje in načina jemanja zdravila iz vdihovalnika, razloži pulmologinja Šubic. In čeprav bi bolnika ob vsaki menjavi (te lahko pridejo tudi na vsaka dva meseca) poučili o uporabi, to lahko vodi v neučinkovitost terapije.
Pri astmi je – tako kot pri drugih kroničnih obolenjih – nadvse pomemben odnos med zdravnikom in bolnikom. Sprememba terapije lahko vpliva tudi nanj, zato naj ostane predpisovanje terapije za astmatike tako, kot je bilo do zdaj, tj. urejeno in učinkovito, za nas, ki to terapijo uporabljamo, pa del našega vsakdana, takega, ko dihamo, ne da bi na to posebej mislili.
Foto: Bigstock
