Zmanjšanje tveganja za sladkorno bolezen z maščobami omega 6

Avtor: T.L.

Ugotovitve raziskave osvetljujejo vlogo večkrat nenasičenih maščobnih kislin in oligominerala cinka v tveganju za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Večkrat nenasičene maščobne kisline so nujno potrebne za normalno delovanje človeškega organizma, in ker jih telo ne more proizvesti samo, jih moramo vnesti s hrano.  

Izsledki finske raziskave, ki je bila objavljena v marčevski številki revije American Journal of Clinical Nutrition, pa nakazujejo še eno dobrobit, ki jo omenjene maščobne kisline prinašajo človekovemu zdravju. Iz analize podatkov namreč izhaja, da so visoke vrednosti omega 6 večkrat nenasičenih maščobnih kislin povezane s pomembnim zmanjšanjem tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.

Analiza je temeljila na podatkih študije KIHD oziroma študije dejavnikov tveganja za ishemično bolezen srca, ki je poimenovana po finskem mestu Kuopio; v njej je sodelovalo več kot 2.000 moških.

Linolna kislina in arahidonska kislina povezani z nižjim tveganjem

Linolna kislina (LA) je esencialna maščobna kislina, ki se v telesu pretvori v druge večkrat nenasičene maščobne kisline omega 6, in sicer v gamalinolensko kislino (GLA), dihomogamalinolensko kislino (DGLA) in arahidonsko kislino (AA). Vse pa v organizem vnašamo s hrano.

Analiza študije je pokazala, da je vsebnost linolne in arahidonske kisline v serumu povezana z nižjim tveganjem za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, gamalinolenske kisline in dihomogamalinolenske kisline pa z višjim.

»Ker tudi linolno kislino v telo dovajamo s hrano, njene vrednosti v krvi odražajo vnos hranil v telo. Najboljši viri linolne kisline so rastlinska olja, oreščki in semena, zato tovrstna hrana lahko igra vlogo v preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2,« je ob objavi študije za Medscape Medical News povedal njen avtor dr. Jyrki Virtanen. V kohortni študiji so največji vir omenjene kisline predstavljala rastlinska olja in margarina, medtem ko je bil vnos oreščkov in semen zelo majhen, je še pojasnil avtor.

Iz linolne kisline se v telesu sintetizira tudi arahidonska kislina, zato je njena raven delno določena s pretvorbo/konverzijo linolne kisline. »Eden izmed najboljših virov arahidonske kisline so jajca, in kot smo dokazali v tej skupini KIHD, je bilo uživanje večjih količin jajc povezano z nižjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2,« je pojasnil avtor.

Višja koncentracija cinka, višje tveganje za bolezen

V študiji je izpostavljena še pomembna vloga oligominerala cinka, bistvenega dejavnika, ki pod vplivom encimov delta-5- in delta-6-desaturaze sodeluje v metabolizmu večkrat nenasičenih maščobnih kislin: višje tveganje za sladkorno bolezen in višje koncentracije gamalinolenske kisline (GLA) v serumu so bile namreč odkrite pri moških, ki imajo v krvi povišane koncentracije cinka.

In nasprotno: nižje tveganje za sladkorno bolezen s povišanimi koncentracijami arahidonske kisline je bilo opaženo med moškimi z nižjimi koncentracijami cinka v serumu.

Na tem mestu opisane ugotovitve pa ob upoštevanju predhodnih ugotovitev študije KIHD (da so višje koncentracije cinka v krvi povezane z višjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2), nakazujejo, da bi cink lahko določal učinek omega 6 večkrat nenasičenih maščobnih kislin na tveganje za sladkorno bolezen tipa 2.

Na temelju v študiji pridobljenih ugotovitev je težko podati uporabna navodila za prehrano, saj so, kot pravi dr. Jyrki Virtanen, koncentracije cinka v krvi precej strogo regulirane in ima vnos cinka v telo z običajno prehrano skromen učinek na njegovo koncentracijo.

Sladkorna bolezen in kisline omega 6: manj določujoča GLA in DGLA?

V študiji so 19 let spremljali 2.189 moških, ki so bili ob njenem začetku stari med 42 in 60 let. Moški z najvišjimi koncentracijami vseh omega 6 večkrat nenasičenih maščobnih kislin so imeli za 60 odstotkov manjše tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa 2 od moških z najnižjimi koncentracijami.

Ko so učinke omenjenih maščobnih kislin ovrednotili še posamično, sta linolna in arahidonska kislina pokazali podobne učinke na sladkorno bolezen. Pri moških z najvišjimi koncentracijami linolne kisline je bilo tveganje za omenjeno bolezen za 48 odstotkov manjše v primerjavi z moškimi z najnižjimi koncentracijami, medtem ko je bilo pri primerjavi najvišje in najnižje koncentracija arahidonske kisline tveganje nižje za 38 odstotkov.

Nasprotno pa so višje koncentracije gamalinolenske kisline in dihomogamalinolenske kisline nakazale povezavo z višjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2, in sicer pri primerjavi najvišjih in najnižjih koncentracij gamalinolenske kisline za 28 odstotkov, pri dihomogamalinolenski kislini pa za 38 odstotkov.

»Prehrana ponuja malo virov gamalinolenske kisline in dihomogamalinolenske kisline, zato njihove koncentracije v krvi večinoma odražajo konverzijo linolne kisline v telesu. Ni jasno, zakaj sta GLA in DGLA v naši študiji in predhodnih študijah povezana z višjim tveganjem za sladkorno bolezen,« sklene dr. Virtanen. Na podlagi ugotovitev sklepa, da sicer obe spadata med večkrat nenasičene maščobne kisline, ki kažejo znatne vplive na nižanje tveganja za pojav sladkorne bolezni, pri čemer pa očitno vpliv GLA in DGLA ni bistven. 

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj