Intimnega partnerja si namreč nikakor ne moremo izbrati zavedno. Privlačnost je nezavedna dinamika na katero nimam dobesednega vpliva, še hujše pa se sliši relacijska teorija, da so nam privlačne osebe, ki v nas nezavedno prebudijo boleče travmatične spomine iz otroštva.
Človeška privlačnost in izbira partnerja se zgradi na osnovi zgodnji odnosov s starši ali skrbniki. Teorija psihoanalize trdi, da naj bi se nezadovoljene otroške potrebe, ponovile v partnerskih odnosih v odrasli dobi. V zgodnjih otroških letih moramo s strani staršev oz. skrbnikov doživeti trenutke in občutke, ki nam kot otroku omogočajo, da čutimo pripadnost, sprejetost, razumljenost in varnost. Če so te potrebe v osnovi zagotovljene se bo otrok razvil v zdravo odraslo osebo, ki bo sposobna funkcionalnih intimnih odnosov.
Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Spletna stran: Acinom.si. Pišite na [email protected], vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.
Pomembno je, da otrok skozi odnos z mamo, ki mu nudi čustveno zlitost in regulacijo ter očetom ob katerem se lahko umiri saj se čuti varnega in zavarovanega izkusi in spozna navezanost, kaj pomeni biti intimen z drugim, kaj intima sploh je in se naučiti kako vstopiti v odnose z drugimi.
Kako si izberemo partnerja
Kot že rečeno gre za nezavedni proces, kjer oseba v drugi osebi išče podobna občutja, ki jih je doživljala v odnosu s svojimi starši, še v obdobju kjer kot otrok ni govorila. Spomin, ki hrani vsa ta nezavedna telesna občutja ( objeme, božanje, previjanje, telesni stik…) ob naših starših imenujemo organski spomin. Vsi ti telesni stiki, dajejo otroku občutke sprejetosti, varnosti , razumljenosti in prav po teh občutkih bomo hrepeneli kot odrasli v odnosu z drugimi, torej da nas nekdo sprejme, varuje in razume takšne kot smo.
Na tej točki omenimo zakaj ob določeni osebi začutimo prijetno napetost v telesu, ki jim pravimo metuljčki, to je glas našega organskega spomina, ki se prebudi ob določeni osebi, ki nas nezavedno spominja na odnos z našo najbližjo in najpomembnejšo osebo iz zgodnjih otroških dni. Ker govorimo o nezavednem procesu, skoraj zmeraj ne znamo razložiti zakaj nam je določena oseba tako močno privlačna.
Zakaj mi je privlačen nekdo, ki me vsakič razjezi, razžalosti…
V novem partnerju ne samo, da si želimo podoživeti tista prijetna občutja, ki smo jih doživeli s starši, nezavedno želimo podoživeti in razrešiti neuresničene želje iz mladosti, travmatične in tragične dogodke, ki so v nas pustile največji pečat. Ti dogodki zaznamujejo organski spomin tako močno, da vplivajo na privlačnost boj kot prijetni občutki. Torej skoraj zmeraj nam bo privlačna oseba, ki bo v nas vzbujala te neprijetne občutke, vendar z nezavednim namenom, da jih ponovno podoživimo in reorganiziramo. In ne samo to, pogosto nam je privlačna ravno oseba, ki je podobno ranjena kot mi sami, zato nam težko zadovolji tiste potrebe katerih mi sami in partner sam ni bil deležen. Ravno od tukaj največkrat izhajajo konflikti med partnerjema.
Rešitve so nam na dosegu rok
Vse skupaj se sliši zelo zapleteno in nerešljivo. Vendar pa naj vas potolažim, da sploh ni tako. Skoraj vsak sveže zaljubljen par, zunajzakonski par , mladoporočenca ali stara zakonska partnerja se večkrat znajdeta na točki, ko se vama zdi, da se vajini konflikti ponavljajo v enakem zaporedju, z enako vsebino, zmeraj ob istih momentih. In po navadi nihče od vaju ne zmore razložiti kaj se je med vama zgodilo, niti ne zmoreta povedati kaj takrat potrebujeta. Ker se vsak konflikt med vama zgodi zaradi prebuditve ran organskega spomina, bodisi v enem ali obeh naenkrat.
Ker so rane po navadi nezavedne, takrat le oba hrepenita po nečem, česar nista dobila v otroštvu, vendar si ne znata povedati za kaj točno gre. To nikakor ne pomeni, da si nista kompatibilna, da si ne znata brati misli in si zadovoljiti potreb. Vse kar potrebuje vsak izmed vaju je priti v stik z organskim spominom, torej spomniti se bolečih ran in občutij iz otroštva jih ponovno podoživeti in jih ubesediti, saj le na tak način lahko ugotovita kaj je tisto kaj vsak izmed vaju pogreša in potrebuje. Ko enkrat pridete v stik s temi ranami, se s partnerjem lažje razumete in si začnete nuditi tisto po čemer sta oba nezavedno hrepenela.
Spominjati se starih ran in travmatičnih dogodkov je najbolj primerno in varno pod vodstvom strokovnjaka relacijsko zakonske in družinske terapije. Proces tukaj poteka počasi in s sočutjem, prilagojen je vsakemu partnerju posebej, torej vsak ima prostor začutiti sebe, poleg tega pa je proces osredotočen na gradnji vajinega odnosa. V nasprotnem primeru lahko pride do ponovne travmatizacije kar pa si ne želi nihče izmed nas.
Vir: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV-08-3-05-Gostecnik-Druzina_odveza.pdf
