Kaj sporočamo s telesno govorico in kako se je naučiti?

Včasih ni potrebna niti beseda, pa v okolico pošljemo glasno in jasno sporočilo. Čeprav je telesna govorica izjemno pomembno sredstvo neverbalne komunikacije, se je običajno sploh ne zavedamo. Kaj torej z njo sporočamo in kdaj razkrije tisto, kar bi raje zadržali zase?

Telesna govorica pogosto sporoča vsaj toliko, kot besede, in tisti, ki jo obvlada bolje, je v prednosti. Foto: Bigstck

Znano je, da so tisti, ki bolje opazujejo sogovornika, v medosebnih odnosih bolj uspešni, pravzaprav bi morali reči – bolj spretni. Telesna govorica pogosto sporoča vsaj toliko, kot besede, in tisti, ki jo obvlada bolje, je v prednosti.

Oblizovanje ustnic

Začnimo sprehod skozi telesno govorico z gesto, ki jo večina ljudi razume kot sporočanje seksualne privlačnosti: oblizovanje ustnic. Jo prepoznamo prav in gre res za neverbalno zapeljevaje in vabilo v intimno zvezo ali mogoče za kaj drugega?

V raziskavi, v kateri so prostovoljcem pokazali video in jih prosili, naj opišejo, na kaj pomislijo, ko vidijo navedeni vedenjski vzorec, jih je več kot 80 odstotkov lizanje ustnic povezalo z zapeljevanjem. V resnici si ustnice bolj pogosto obliznemo takrat, ko smo pošteno lačni in gremo mimo mamljivega sendviča ali sanjarimo o dobrem kosilu. Nauk: romantika da, ampak šele s polnim želodcem. Prazna vreča pač ne stoji pokonci.

Nasprotna situacija je stiskanje ustnic. K njej so bolj nagnjenji ljudje, ki pogosteje govorijo neresnico in veljajo za nezanesljive. Če vam sogovornik med pogovorom stisne ustnice, nakazuje, da dvomi v to, kar mu pripovedujete.

Rokovanje

Stisk roke in prvi vtis o nekom gresta z – roko v roki. Večina si nas predstavo o sogovorniku nezavedno zgradi na osnovi tega, kako nam slednji stisne roko. O tehnikah rokovanja so bile izvedene številne raziskave in napisanih precej knjig, kar potrjuje, da je rokovanje eden od zelo pomembnih načinov prepoznavanja osebe, ki nam stoji nasproti.

Čvrst oprijem in krepko stresanje roke nakazuje samozavest in prepričanje vase. Mlahava roka skoraj brez oprijema (tako imenovana »mrtva riba«) pomeni negotovost. Pomembno je tudi, koliko časa rokovanje traja. Če mu kar ni konca in je skoraj že podobno treningu dlani in roke, gre za poskus prevlade. Še posebej, če ga spremlja nagibanje proti sogovorniku. Če rokovanje mine, še prede se dobro začne (zdi se, da oseba, ki stoji nasproti, izmakne roko), nakazuje nelagodje in sramežljivost.

Kimanje

Kimanje je podobno pomembno telesno sporočilo kot rokovanje. Vsebina je sicer precej drugačna: če z rokovanjem spoznavamo osebo, ki nam stoji nasproti, s prikimavanjem izkazujemo prijaznost in zainteresiranost za to, kar nam govori. Bolj kot to, da se s povedanim strinjamo, pomeni, da odobravamo način podajanja, kontekst…

Kimanje ima še en pomemben vpliv na okolico, ki pa se ga večina ne zaveda: nalezljivo je. Če vztrajno kimate sogovorniku, vas bodo ljudje okoli vas slej ko prej začeli posnemati. Če kot predavatelj večkrat pokimate publiki, je večja verjetnost, da jo boste prepričali, da se bo strinjala s tem, kar govorite.

Telesna drža

Se spomnite, kako vas je babica opominjala, naj hodite pokonci in z dvignjeno glavo? Simboliko dvignjene glave in pokončne drže poznamo: nakazuje samozavest, ponos, prepričanje v svoj prav, nadvlado okolice.

Dandanes se telesne drže z odprto knjigo na glavi, ki ne sme pasti na tla, in palico med komolcema preko hrbta, ne učimo več. Kar ne pomeni, da se je njen vpliv zmanjšal. Dvignjena glava in vzravnana drža na okolico namreč delujeta prav neverjetno. Poskusite sami: z rameni nazaj (lopatici čim bolj skupaj) in dvignjeno glavo se sprehodite po ulici. Vas naključni mimoidoči prepoznavajo kot “močne” in se vam raje ognejo, kot da bi zašli v vaš osebni prostor? Kaj pa, če “zlezete vase”? Spuščena ramena in glava, pravi znanost, nakazujejo, da ste v stresu in žalostni.

Raziskave tudi kažejo, da je telesna drža pri ustvarjanju prvega vtisa enako pomembna, kot rokovanje. Pa tudi, da pri ljudeh trening tako imenovane »visoke drže« samozavest izboljša enako, kot psihoterapija.

Skupini prostovoljcev so predpisali, naj doma vsak dan vsaj eno uro preživijo z odprto knjigo na glavi (in pri tem opravljajo vsakdanja opravila), pred televizorjem ali računalnikom pa sedijo s palico med komolcema preko hrbta. Po enem mesecu vadbe so jih »spustili« na ulico in drugo skupino ljudi prosili, naj v množici, v katero so se »natreniranci« pomešali, izberejo tiste, ki se jim zdijo »ljudje z vplivom«. Raziskovalci so tudi poskrbeli, da »natreniranci« v ničemer (razen v telesni drži) niso izstopali iz množice. Rezultat: v več kot 70 odstotkih so bili prepoznani kot potencialno bolj vplivni.

Igranje z lasmi in dotikanje obraza

Igranje z lasmi in dotikanje obraza sta kretnji, ki jih kot element zapeljevanja poznamo iz številih filmov. Gre za obliko vedenja, ki spogledljivo sporoča nekomu, da nam je všeč. Vsaj tako pravi teorija. Praksa kaže, da temu ni vedno tako. Zdi se, da zaradi številnih drugih vplivov in vzorcev, ki smo jih razvili v zadnjih desetletjih, igranje z lasmi in dotikanje obraza dojemamo tudi kot znak nezrelosti in zdolgočasenosti.

Ali navedeno pomeni, da se telesna govorica pod vplivom različnih dejavnikov spreminja? Do določene mere prav gotovo. Gre za podobno živ in razvijajoč se sistem, kot je jezik. Po dokaz ni treba daleč. Naš najboljši prijatelj pes je gledanje v oči iz znaka za agresijo spremenil v nekaj povsem drugega. Študija, v katerih so pse in njihove lastnike postavili pred nalogo prepoznavanja zgolj na podlagi opazovanja oči (vse ostalo je bilo zakrito), je prinesla presenetljive rezultate. Psi so lastnika prepoznali v 95 odstotkih, lastniki so pogrnili na vsej črti: uspešni so bili v manj kot v 50 odstotkih.

Očesni kontakt

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste začutili pogled ali se počutili neprijetno, ko se vam je kdo srepo zazrl v oči? Vid je čut, s katerim ljudje sprejemamo več kot 90 odstotkov informacij iz okolja in hkrati tisti, ki tekom let precej zanesljivo slabi. Proces starostne izgube vida se znanstveno dokazano začne že pri starosti 40+ – torej precej prej, preden nam starostno pešanje vida priznava javni zdravstveni sistem.

Ljudje sicer nismo edini, ki se za spoznavanje okolice zanašamo predvsem na vid. Smo pa med sesalci eni od redkih, ki smo gledanje v oči iz grožnje spremenili v element zaupanja in verodostojnosti.

Očesni stik sporoča, da smo prepričani vase. Vemo, kaj govorimo in smo prepričani, da imamo za svoje trditve tudi tehtne argumente. Prekomerno stremenje v sogovornika pomeni poskus vzpostavitve ali potrditve prevlade/avtoritete, ki pa na dolgi rok običajno ni uspešen. Prinese zmago v bitki (hipna nadvlada), vojna pa je s tako strategijo običajno izgubljena.

Nasmeh

Pa smo pri gesti, ki odpira tudi najbolj trdno zaklenjena vrata: nasmeh.

Nasmeh je ena od prvih oblik komuniciranja človeka z drugimi svoje vrste. Novopečene starše najbolj razveseli, ko se jim dete nasmehne, raziskave pa kažejo, da se tega nauči že pred rojstvom.

(Na)smeh (in smisel za humor) je dolgo veljal za nekaj, kar je rezervirano zgolj za super-inteligentno človeško vrsto. Pa ni čisto tako. Drži pa, da ima (na)smeh velike fiziološke vplive na telo. Nalezljiv je in ko se nekomu nasmehnemo, aktiviramo dele možganov, odgovorne za užitek, ter jih spodbudimo, da mišicam v ustih sogovornika pošljejo signal, naj ravna enako.

Položaj rok in nog

Povej, kako sediš, in povem ti, kako čutiš, bi lahko poimenovali naslednji sklop. Gledanje v tla ali držanje rok na prsih je znak zaprtosti in nedosegljivosti. Sedenje z neprekrižanimi nogami in razprtimi rokami sporoča nasprotno. Nagibanje naprej predlaga partnerstvo in sogovorniku sporoča, da se lahko zanese na vas.

Želite biti nepozabni? Govorite z rokami. Ko govor podkrepite z gibi rok, je bolj verjetno, da se bodo vaše besede dlje časa zadrževale v mislih nekoga. Ampak ne pretiravajte. Če z rokami preveč «mahate naokoli«, sogovornik dobi občutek, da ste pretirano vznemirjeni in da nimate nadzora nad situacijo.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj