Ali so možgani velikih umetnikov drugačni?

Ali delujejo možgani izjemnih umetnikov drugače? Kako zaznavajo svet in okolico? 

»Da, ti umetniki vidijo in zaznavajo svet nekoliko drugače. Po eni strani lahko zanemarijo določene vidike, ki so drugim sami po sebi razumljivi, po drugi pa njihova dela odražajo globoko in zelo angažirano pozornost na detajle, barve, linije, strukturo, ki jih zdravi skoraj ne opazimo ali se nas ne dotaknejo. S tem so podobni otrokom. S specialnimi slikanji lahko pri nekaterih opazimo spremenjeno strukturo možganov (npr. več povezav v predelih za fino motoriko, kompleksne vidne aktivnosti …), vendar je za zdaj premalo študij, da bi iz teh razlik zgradili prepričljivo teorijo.« 

Kakšno je vaše razmišljanje o nekaterih izjemnih stvaritvah, pri katerih je v ozadju ustvarjanja neki možganski »dogodek«? 

»Te stvaritve so po pravilu nekako neobičajne, »drugačne«, a vendarle izražajo silno moč. Primer je Ravelov Bolero. Maurice Ravel je imel zaradi bolezni prizadet tisti del možganov, ki nam omogoča hitre prehode z ene na drugo temo, menjavanje strategij, abstraktno razmišljanje; zavira globlje predele možganov, tiste, ki se izražajo predvsem s ponavljanjem utečenih vzorcev. Ravelov Bolero je zgrajen na monotonem ritmu ‘ostinato’. Nad tem ritmom se prepletata le dve melodiji, prva diatonična in druga z elementi jazza. Dinamiko Ravel ustvarja bolj s stopnjevanjem jakosti in z dodajanjem glasbil. Slikarka Anne Adams je npr. silno občudovala Ravelov Bolero in ustvarila slikovno podobo te glasbene mojstrovine (‘Unravelling Bolero’), v kateri gledalca postavi pred neskončne ponovitve barvnih elementov. Anne Adams takrat še ni vedela, da bo tudi sama umrla zaradi iste ali zelo podobne bolezni čelnega režnja, ki jo je imel tudi Ravel. Tudi izjemni literarni opus Dostojevskega je zanesljivo vsaj delno odražal bolezenske spremembe v možganih – v njegovem primeru ‘električne’ viharje – epilepsijo.« 

Zakaj menite, da se nekaterim ob možganskih spremembah prebudijo nadnaravne umetniške sposobnosti, spet drugim pa začnejo usihati? 

»Čeprav se nenadoma prebujena ustvarjalnost in nenadno odkrite umetniške sposobnosti zdijo ‘nadnaravne’, pa v resnici v tem ni nič nadnaravnega. Pri nekaterih ljudeh se pri poteku bolezni nove sposobnosti nikoli ne pojavijo. Pri bolniku opazujemo le nezadržen, včasih hitrejši in včasih počasnejši propad umskih in telesnih sposobnosti. Le pri manjšini se nenadoma – zaradi bolezenskega procesa – lahko pojavi izjemna sposobnost. Velikokrat je takšna sposobnost le prehodna. Znan je primer male Nadie, ki je pri svojih treh letih risala čudovite konje v galopu – njene slike so popolnoma primerljive s slikami Leonarda da Vincija. Sposobnost je bila posledica bolezni v sprednjih delih možganov. ‘Sprednji’ možgani (miselna in emocionalna inteligenca) običajno zavorajo delovanje ‘zadnjih’ predelov, ki so odgovorni za občutek telesnosti in prostora. Pri Nadii take inhibicije ni bilo, zato so se v polnosti lahko razvile tiste sposobnosti, ki odražajo občutek telesnega v prostoru in ki so se – na žalost le nekaj let – kazale v čudovitih podobah galopirajočih konj. Danes še ne razumemo, zakaj se pri nekaterih take sposobnosti vklopijo in pri drugih ne – še najverjetneje je, da je to odvisno od mesta poškodbe, obsega poškodbe ter zlasti od ohranjenih kemičnih in električnih povezav med poškodovanim delom možganov in predelom, ki omogoča umetniško izražanje.«

Ali lahko osebo z okvaro možganov usmerimo v ustvarjanje in posledično pričakujemo umetniške stvaritve? 

»Pri osebi z okvaro možganov je smiselno oceniti preostale sposobnosti in funkcije. Nima smisla vztrajati pri vzpodbujanju funkcij, ki jih ni več – po drugi strani pa je primerno vzpodbujati tiste, ki so po okvari še prisotne, tudi če le še v manjši meri. To velja za gibanje, miselne funkcije pa seveda tudi za umetniško ustvarjanje. Vendar ne pričakujmo, da bomo v vsakomur našli Ravela, Anne Adams, Nadio. Razočarani bomo mi in zato bo razočaran tudi bolnik. Tudi če nam uspe, je takšen umetniški ali ustvarjalni vznik navadno le prehoden, za krajši čas.«

Poznate še katere znane umetnike, ki so imeli bolezenske spremembe možganov? 

»Dolgo bi lahko našteval, a naj omenim Gershwina, Kanta, Musorgskya, Poea, Ravela, van Gogha, Mozarta, Baudelairea, de Kooninga, Prousta, Füsslia, Heinea, Fellinija, Viscontija, Giorgia de Chirica idr. Spekter možganskih bolezni je širok: demenca, migrena, kap, epilepsija …« 

Kaj pa v Sloveniji? 

»Več jih je, a naj omenim, da je bila pred kratkim v Narodni galeriji izjemna razstava o Rihardu Jakopiču, ki je bolehal za epilepsijo. Na zanimivem simpoziju so se slovenski strokovnjaki pogovarjali tudi o tem, kako in v kakšni meri je na njegovo likovno ustvarjalnost zaradi epileptičnih napadov vplivalo moteno delovanje možganov.« 

Vrniva se nazaj na delovanje možganov. Na kratko – kako delujejo v nespremenjenem stanju? 

»Z umetnostjo so povezani široki predeli možganov desne in leve poloble ter globokih centrov, v katerih so čustva (limbični sistem), do predelov možganske skorje, v katerih se ena modalnost pretaka ali prepleta z drugo (npr. glasba in barve, gib in ritem, beseda in podoba), in do možganskih predelov čelnega režnja, tistega, ki se je pojavil v evoluciji zadnji in v katerem umetnost dobiva svoj zavestni, reflektivni, humani značaj. Prispevek obeh polobel je različen, za ustvarjalnost pa potrebujemo obe – levo in desno. Različni predeli možganov so med seboj povezani z obiljem živčnih snopov pa tudi biokemično (z nevrotransmiterji) in električno (oscilacije različnih frekvenc).«
Kaj pa se dogaja z njimi, če so bolezensko spremenjeni? 

»Pri boleznih so sicer zdravo delujoče povezave lahko mehanično prekinjene (npr. zaradi tumorja), lahko so zavrte zaradi pomanjkanja določenega nevrotransmiterja (primer: Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen) ali pa gre za motnjo v električnih ritmih in oscilacijah (epilepsija, psihoze). Posamezni deli so lahko manj aktivni, lahko pa se, nasprotno, vsaj začasno njihova aktivnost izrazito okrepi. Znan je primer Alana Browna, 49-letnega Angleža, ki je po operaciji zaradi počene možganske žile razvil izjemen umetniški talent; še vedno slika in razstavlja po svetu.« 

Kako pa različne zlorabe v otroštvu vplivajo na možgane? 

»Hude travme v otroštvu povzročijo kronični stres, ta pa fizično uničuje možganske celice, zlasti v predelu, ki je namenjen utrjevanju spominov in orientaciji v prostoru (hipokampus) ter čustvenim odzivom (limbični sistem). Ti so lahko pozneje v življenje pretirani ali popolnoma neustrezni ali pa jih sploh ni. Umetniška ustvarjalnost, če se pozneje v življenju izrazi, skozi oblike, linije in barve ter zvoke ali gib pogosto odraža potlačene spomine in čustvene stiske.«

Foto (naslovna): Profimedia

Foto (zgoraj): Rihard Jakopič, Pri svetilki, 1908, Narodna galerija © Narodna galerija, Ljubljana. Fotograf: Bojan Salaj

Foto (sredina): Rihard Jakopič, Sončni breg, 1903, Narodna galerija © Narodna galerija, Ljubljana. Fotograf: Bojan Salaj

Foto (spodaj): Anne Adams: Unravelling Bolero