Andrej Šifrer: Si tisto, kar si takrat, ko te nihče ne vidi

Avtor: Mojca Koprivnikar

Človek vedrega duha, ki mu tudi pri 65 letih ne primanjkuje življenjske energije. Še vedno polno aktiven, ustvarjalen in s svojim življenjem zadovoljen kot še nikoli do zdaj. Andrej Šifrer, pevec in skladatelj slovenske zabavne glasbe. Kdo ga ne pozna? 

Saj veste: Martinov lulček, Za prijatelje, Šum na srcu, Ljubimo na glas. Po izobrazbi sicer pravnik je svojo bogato glasbeno kariero začel že davnega leta 1971 in ustvarja še naprej …

Foto: Tone Stojko

Delujete mladostno, čeprav ste prvega maja dopolnili 65 let …

»Rad bi se spomnil, kdaj sem bil bolj zadovoljen s svojim življenjem, kot sem zdaj. Menim, da je v resnici problem pravzaprav lahko samo zdravje. V mojem življenju so vse stvari lepo stekle. Otroci so samostojni, imajo že svoje družine in lepo življenje. Manjša skrb je ostala samo še najmlajša hči, ki pa trenutno živi in študira v Angliji. Vse je O. K., nimam posebnih skrbi. Imam pa samo manjšo zdravstveno nadlogo, to je rahlo povišan sladkor, vendar imam tudi zelo dobrega zdravnika, s katerim dobro sodelujeva in zadevo nadzorujeva.«

Vas povišan sladkor kaj skrbi?

»Jaz vedno pravim, da je dobro imeti kakšno drobno ‘nadlogico’ nad seboj, ker če je nimaš in je vse v redu, potem umreš (smeh). Sicer je podedovano, saj je sladkorno imela tudi moja mama in je bilo z njo vse v redu. Stanje nadzorujem tudi z gibanjem in s primerno prehrano. Imam zdravo telesno težo in na splošno delam na tem, da sem v zdravi in dobri življenjski kondiciji.«

Veliko ljudi vaše starosti se veseli tistih dni, ko bodo prosti dela in obveznosti, ko bodo imeli konce tedna in praznike zase in počitek. Vi pa ste še vedno aktivni, veliko nastopate in še naprej ustvarjate. Se vam kdaj potoži po prostih koncih tedna, praznikih, miru?

»Res je, velikokrat sem prisoten tam, kjer se nekaj praznuje. Letos sem celo na svoj rojstni dan najprej igral na Svetem Joštu nad Kranjem, potem pa priredil še zasebno zabavo za svoje prijatelje, na kateri sem tudi igral. Rad razmišljam tako, da so mi vile rojenice ob rojstvu prišepnile vprašanje Andrej, rojen si na praznik dela, kaj bi imel rajši – praznik ali delo? Tako sem se odločil, da bom delal ob praznikih (smeh).«

Foto: Kyrylo Beliaiev

Kakšen je vaš recept za ohranjanje veselega duha tudi v ‘najboljših’ letih?

»Pozitiven nastavek v življenju, seveda. Veliko smeha, dobrih druženj, druženje z ljudmi, ki imajo radi življenje. Izogibam se ljudem, ki jamrajo in nergajo. Imel sem prijatelja, soseda, ki me je nekoč vprašal, ali vem, da imajo kosi blizu naše hiše gnezdo. Vprašal sem ga, kako to ve, in odgovoril mi je, da se že ob pol petih zjutraj začno »dreti« nad oknom. Pa sem mu odgovoril, da zanimivo vidi; njemu  se kos ‘dere’, meni pa poje. Od takrat naprej kosi pojejo tudi njemu (smeh).«

Lepota življenja?

»Da, lepota je nekomu pomagati, da se boljše počuti. Zase pravim, da je to ena izmed mojih življenjskih nalog. Lepota je, da prepoznaš in tudi poveš nekomu, da je nekaj na njem lepega, da nekomu poveš, da je včeraj storil nekaj lepega, da je bil pri tem mogoče neopažen, a jaz sem opazil. Zame je neverjetno lepo, ko opazim, da je nekdo naredil »miljo več« (ang. extra mile). Lepota je spoštovanje drug drugega – to človeka dela lepega. Lepa so jutra, lepi so večeri, lepe so zvezde na nebu … in še … Ljudje se velikokrat sprašujemo, kdo smo, in moj odgovor je, da si tisto, kar si takrat, ko te nihče ne vidi.«

Vendar takrat ni aplavza za dober nastop, ni pohvale, ni kritike …

»Zavedati se je dobro, da bi vsak človek moral kdaj narediti nekaj, za kar ni pohvaljen, ni plačan in ga nihče ne vidi, in to vsak teden, vsak mesec. To je največja nagrada in tako si krepimo pravo samozavest. Torej, v dobrodelnih stvareh, ki jih delaš na očeh številnih ljudi, je zelo malo dobrodelnosti.«

Kako poteka vaš proces ustvarjanja pesmi?

»Pri tem ne obstaja en sam odgovor, saj vsaka pesem nastaja drugače. Običajno imam najmanj 50 idej za novo pesem, ki čakajo na novo besedilo, in tudi za to imam naslednjih 100 idej ter novih zamisli, kako bi lahko povezal idejo in besedilo. Kdaj pride do »poroke« med njima in ali sploh pride ali se sploh nadaljuje, pa je drugo vprašanje. Zelo tipičen primer tega kreativnega procesa je bilo nastajanje pesmi Uspavanka za Evo. Refren in prvo kitico pesmi sem imel, ko je bila hči Eva stara dve leti. Potem je bilo konec. Nisem znal naprej. Oboje sem imel v glavi, vendar kar koli sem poskušal narediti iz tega, je bilo banalno. Ni mi bilo všeč. Želel sem bolje. A imel sem ustvarjalni blok. Preprosto ni šlo skozi. Potem, osem let pozneje, sem bil v Nashvillu na snemanju in takrat je dokončno steklo tudi ustvarjanje Evine uspavanke: klical sem domov in na telefon se je oglasila Eva. Prek pogovora, ki sva ga imela, sem dobil nove besede, nov navdih in pesem je bila končana. Torej, osem let pozneje.«

Foto: Kyrylo Beliaiev

Pridejo tudi novi pogledi na odnose med spoloma?

»Jaz pravim, da moški in ženske med seboj nismo kompatibilni. Kdo pa pravzaprav je? Partnerski odnosi so učenje, brušenje. Če želiš z nekom sobivati, moraš nekje popuščati oz. skleniti dogovor, če nekaj ne deluje. Npr. skupaj sva ugotovila, da nekaj med nama ne deluje, torej poskusiva drugače. Doživljanje odnosov se z leti zelo spreminja, vsaj sam sem privrženec spreminjanja. Pri 18 letih ne razmišljaš enako kot pri 30 letih. Vsako dekado pravzaprav razmišljaš drugače. Odnosi so v resnici zelo preprosti, a jih naš ego rad zaplete. Velikokrat se v odnosu zgodi, da ženska pričakuje, da jo bo moški osrečil, a tako sta oba izgubila tekmo, ker moški ne more osrečiti ženske. Do sreče lahko prideš le sam. Je pa dobro, da ti nekdo ob tem stoji ob strani in nekako zna na pravi način povedati, kako. Mislim, da je v odnosu sicer bistveno, da se moški in ženska znata drug drugemu približati. Če si nekomu naklonjen, boš zanj pripravljen spremeniti tudi svoje navade, kajti ko se megla zaljubljenosti dvigne, se začnejo izzivi …«

So se vaše vrednote in pogled na življenje precej spremenili?

»Vsak čas prinese lepe stvari, ki spadajo v tisti čas, iz katerega prihajajo. Pri 60 letih ne moreš biti enak kot pri 30 letih. Niti dva človeka pri 65 letih nista enaka pa tudi dva pri 30 letih ne. Rad rečem, da poznam ljudi, ki so umrli pri tridesetih, pokopali pa so jih pri osemdesetih. To je najhujše, kar se lahko nekomu zgodi. Mrtvak, ki je bedak. Pri 30 letih verjameš v druge stvari, saj takrat ustvarjaš stvari za vse življenje (družino, posel, hišo itn.). Takrat samec naredi gnezdo. Pri 65. pa pridejo v ospredje spet druge.«

Katere, če govoriva o odnosu?

»Zdaj imam možnost, da se mi ni treba vezati. V osredju je predvsem to, da se imava lepo. Da je lepo tebi, da je lepo meni. Dokler je v odnosu to, je super. Dokler oba vidiva, da je v odnosu več lepega kot slabega in si želiva biti skupaj in lahko uživava skupaj, ima odnos smisel. Pri svojih 65 letih se začneš tudi zavedati, da so stvari minljive … O tem govori tudi moja pesem …«

Vas je kdaj strah pred samoto?

»Biti sam. Ta strah je prisoten tudi prej, ne samo v poznih letih. Zato ljudje skačejo iz odnosa v odnos. Končajo enega in že hlastajo po drugem. Ne pustijo si vzeti časa zase, ker jih je strah samote, vendar menim, da se je treba naučiti živeti sam s seboj, saj boš vedno sam s seboj. Čim prej se zato navadi biti in živeti sam s seboj. In imej se rad. Vendar je ogromna razlika med tem, ali se imaš rad ali si zaljubljen sam vase. Biti zaljubljen je narcisoidno nagnjenje, rad se imeti pa je zdrav način ljubezni do sebe.«

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj