Aprilska razmišljanja

Avtor: Sanja V. Švajger

Prvi pravi pomladni dnevi bi morali te dni sramežljivo pokukati po vse predolgi zimi, a se zdi, da nas je preplavila pretopla, že skoraj poletna vročina. Toplota in svetloba se razsipata do večernih ur, mestne ulice so zaživele; če se znajdete na katerem izmed nabrežij Ljubljanice, boste le stežka našli prostor, na katerem bi na sončku poklepetali s prijateljico. Tudi med tednom in tudi v dopoldanskih urah. 

Neki dan, ko sem po večurnem delu za računalnikom morala na hitro v mesto po opravkih, so me bleščava dneva, gneča in glasen vrvež presenetili. Sedela sem v avtomobilu in bolj stala, kot se premikala, zaradi nenadnih prečkanj ceste, največkrat šolarjev in dijakov pa tudi kakšne nadobudne mamice z vozičkom; ena je imela zraven tudi psa. »Saj bo šlo, sem dobro pogledala, evo, na hitro, policije ni, gremo …« In … včasih se izide, včasih ne. Nezbran voznik, mogoče samo zato, ker se še ni navadil na uro, ki so nam jo letos spet vzeli, in je večino dneva nenaspan. Zbranost ob že eni sami neprespani noči seveda močno upade, menda toliko, da vozimo  s tako zmanjšano sposobnostjo, kot če bi imeli v krvi 0,05 promila alkohola. A zaspanosti nihče ne meri, zato si taki upamo na cesto. No, ne vsi. Sodim med tiste, ki jih premik ure močno zmoti, spomladanski in jesenski, prvi gotovo nekoliko bolj, in zato sem dlje časa kronično neprespana. Zaradi tega se vsakič, ko je treba sesti v avtomobil, na hitro ocenim, ali bo šlo … Včasih vem, da ne, pa vseeno grem, saj je nujno, in moram peljati. A odzivi so takrat zapozneli; resničnost se zdi, kot da je v upočasnjenem filmskem posnetku. Kolesar, ki je bil še pravkar daleč nazaj, naenkrat bezlja desno ali levo …

Čakali smo na maj pa na poletje, ki bo gotovo znova minilo, kot bi mignil. Na splošno čas mineva nekam hitro, se vam ne zdi? Najprej sem mislila, da se to dozdeva samo nam, ki smo zlezli že v ena leta, a mi tako pravijo tudi mladi. Potem se mi je zdelo, da samo jaz težko prenašam toploto, ki pride zadnja leta kar naenkrat in ki topo vztraja tudi po več tednov skupaj, zaradi utrujenosti, in znova nabranih let, a tudi glede tega se je pokazalo, da še zdaleč nisem osamljena in da moreča obdobja, ko brez klimatskih naprav ne gre niti tik ob obali in pihljanju morskega vetriča, preživljajo vse generacije.

Človeško telo le stežka ohranja lastno temperaturo na 37 stopinjah Celzija, če je zunaj enako toliko ali še več. In ko se niti noči več ne ohladijo, kot smo bili vajeni, je krog sklenjen.

Ne glede na senzacije, ki nam jih je pripravilo vreme, pa v tokratni reviji sledimo še staremu toku, ki ga s seboj prinašata aprilski in majski čas. Priznana alergologinja prof. Mušič v prispevku podrobno oriše problem navzkrižnih alergij, razkrivamo tančice okrog kronične ledvične bolezni, kdaj ledvica dokončno odpove, izkušeni kirurg prof. Vengust pa razkriva odgovore na vprašanja o pogostih hrbteničnih okvarah in tem, kako jih ortopedi popravijo. Pravnica svetuje, kaj smemo in česa ne, ko smo na bolniškem dopustu, dr. Kalan Živčec, ki ima opravljen tudi strokovni izpit iz upravnega postopka, pa o zankastih ovinkih, ko želimo izkoristiti pravico do lastnega zdravljenja v tujini. Ne zato, ker je tam bolje, ampak za to, da pridemo na vrsto v nekem še sprejemljivem času. Številnih zanimivih tem se še dotikamo – od nespečnosti in tega, kako si napeljemo dnevno svetlobo v prostore, v katerih ni oken, do številnih novosti, ki nam vsem pomagajo pri premagovanju vsakodnevnih večjih in manjših bolezenskih težav. 

Foto: Diana Anđelić

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj