Avtor: Mojca Koprivnikar
Topla, prijetna, globoka in modra ženska. Pisateljica Azra Širovnik. Ustvarila je več knjižnih uspešnic, kot so Pusti otrokom, naj se smejijo, Tašča, Kronika napovedane ljubezni itn. Javnosti pa je poznana tudi po zelo iskrenem, odkritem in včasih tudi kritičnem pripovedovanju o žensko- moških odnosih ter položaju žensk nekoč in danes.
Če bi morali dati naslov knjigi vašega življenja, kakšen naslov bi imela ta knjiga?
»Moja pravljica. Kajti, življenje in dogodki v njem so le tvoj osebni način, kako to doživljaš, kaj misliš, kaj čutiš in kako se odzivaš. Govorim o notranjem doživljanju ne glede na dane okoliščine. Skratka, le tvoja subjektivna slika. Kar pa sploh ni nujno, da tudi drugi vidijo tvoje življenje v podobnih barvah. Pravljica zato, ker vse pravljice so le pravljice – imajo svoj konec. V tem je čar obojega – življenja in pravljic.«
Katere tri stvari so pustile največji in najgloblji pečat v vašem življenju?
»a) Ljubezen in strast, b) rojstvo otrok oz. materinstvo, c) vojna v moji domovini.«
S katero deželo čutite večjo povezanost, Bosno in Hercegovino oz. Banjaluko, kjer ste odraščali, ali Slovenijo, kjer ste zakorakali v odraslo življenje? Če se ne motim, ste v Slovenijo prišli prvič na študij?
»To vprašanje je podobno vprašanju, kdo ali kaj je na vas pustilo večji vtis – dekliško ali zakonsko življenje.Moje življenje v Banjaluki je bilo zapolnjeno z energijo okolja in primarne družine: mama, oče, sestra, topla razširjena družina (sorodniki), prelepa narava, barvita in bogata, tople in ljubeče učiteljice, prijateljice, prve simpatije. Nasploh je bilo življenje v Banjaluki do mojega 19 leta neke vrste akumulacija ljubečega vzdušja, širine, globine – skratka, lepote in čustev. Toda v Slovenijo me je pripeljalo hrepenenje – odtrgati se iz gnezda in zajadrati na ladji lastnega življenja. Tukaj, v Ljubljani, me je čakalo resnično življenje, ki je bilo na poseben način tudi pravljično. Ljubljana in Slovenija sta moja nadgradnja, zaradi katere sem dozorela, v kateri sem se iz radovednega mladega dekleta prelevila v žensko in mater. V zrelo osebnost. Poglobila me je v mene samo – do dna mojega človeškega bistva. In vse to zorenje v tako božansko lepi naravi … Gre za nadgradnjo: Banjaluka je moj prvi otrok, Slovenija drugi. Katerega ljubiš bolj? Oba enako, jasno! Tako bo gotovo odgovorila vsaka mati.«
Kako se spominjate otroštva? So vam veliko prebirali zgodbe in pravljice iz knjig?
»Vse dokler se nisem naučila brati, so mi pravljice ustno pripovedovali. Potem pa sem v roke dobila prelepo knjigo Lalaj Bao, Crnkinja mala ( Lalaj Bao, majhna Črnka), ki je skozi upesnitev govorila o majhni črnski deklici, ki se ji zaradi barve kože godi krivica in revščina. Odkrila mi je, kako me lahko sočutje do krivice, ki se godi drugim, zelo prizadene. Se me dotakne. Spominjam se tudi pravljice, mislim da ruske, z imenom Kameni gozd. Zaradi glavne junakinje, ki je imela “oči zelene kot malahit”, sem si zaželela imeti zelene oči – barve malahita in ko sije sonce, jih imam zares. No, tu je še Striborova šuma.«
Kaj oziroma katera se je najbolj vtisnila v vašo takrat otroško dušo in še vedno živi v vašem spominu in srcu?
»Jabolko z planine Ida. Gre za Ilijado, spremenjeno v pravljico. Danes jo jaz prebiram svojim vnukinjam. Vsa psihologija je že zdavnaj strnjena v antičnih pravljicah oz. grški mitologiji. Nič novega ni moč odkriti, vse je že rečeno (povedano).«
Kaj pa danes najraje berete? Kateri avtor vam je ljub? Imate raje ljubezenske tematike ali kriminalke?
»Danes rada berem vse moderne romane, predvsem ženske romane. Zanima me, kaj moderna ženska pričakuje, kako se ujame v času brez pravil, njena psihologija, potrebe, želje in mislim, da je današnji čas, velik, hud in kompleksen izziv njeni osebnosti. Poleg teh knjig se najraje sprostim ob kriminalkah in vohunskih romanih.Čeprav sem pravkar prebrala tudi roman Ferija Lainščka Češnjev cvet, ki me je ganil v srčiko srca in v globino duše. Prelepa zgodba.«
Imate kakšnega vzornika?
»Vsi klasiki in vsi ti odlični moderni pisatelji so odlični poznavalci človeške psihe in medčloveških odnosov. Pisateljem je dano, da vidijo v človeško dušo in v karakter človeka kot rentgen. Vsi so mi ljubi …«
Od kod črpate navdih za vaše knjige?
»Iz okolja, v katerem živim.«
Kateri element se vam zdi najpomembnejši pri ustvarjanju zgodb – domišljija ali življenjska modrost?
»Predvsem moraš poznati samo srž problematike, o kateri govoriš. Potem pa je pomembna tudi domišljija, ki ji življenjska modrost in da težo, avtentičnost in legitimnost.«
Imate ločnico med zgodbo in resničnim življenjem ali so zgodbe preplet vašega življenja, mišljenja …?
»Torej – glavna junakinja vedno govori in misli, kar avtorica želi sporočiti. Vsi preostali liki so lahko izmišljeni, toda v mojih romanih so vsi stavki zares izrečeni. Pa ne nujno s strani lika, ki jih izgovarja …«
Kako se spoprimete s t. i. umetniško blokado, če se vas loti?
»Nimam umetniške blokade … Imam drug, nasproten problem – časa za pisanje v tej fazi življenja zaenkrat nimam in to me dela živčno in vznemirjeno …«
Knjiga najprej dobi naslov ali ta pride ob koncu?
»V bistvu je moj proces ustvarjanja takšen: v mislih opazujem zgodbo, ki se odvija. Ko pridem do konca opazovanja, ko naredim zadnjo piko na zadnjo poved v fazi opazovanja, takrat v mislih ustvarim tudi naslov knjige. In takrat vem, da moram zdaj sesti za pisalni stroj in začeti pisati.«
Posvetiva se še malo zdravju, vašemu načinu življenja in pogledih na tem področju. Kako torej ohranjate svojo vitalnost?
»Z gibanjem, redno telovadbo in z ustrezno prehrano (nikoli nisem bila na dieti, le zdravo se prehranjujem in v majhnih količinah, kajti človeški želodec je izredno majhen organ), z dobrimi knjigami, s filmi in z ljubečimi ljudmi, s katerimi se družim.«
Menite, da je za dobro počutje pomembnejše stanje duha kot denimo hrana in gibanje?
»Vse troje je med seboj povezano in nujno za zdravo in normalno funkcioniranje. Stanje duha je stanje zavesti. Nenehno se trudim, da se moja razvija. Visoka razvitost je svoboda nasploh in odrešitev iz oklepov človeških omejitev. Saj človek, ki se hrani z ljubeznijo znotraj sebe, ne potrebuje veliko zunanjega, tudi hrane ne. Gibanje pa. Druženje z naravo. V naravi je božanska energija in Slovenija je premore veliko.«
Koliko se sicer razgibavate?
»Vsak dan eno uro – najprej 20 minut mojih vaj, potem tibetanske vaje in vaje Majev.«
Kako pa napolnite svojo dušo?
»Tako, da se držim pravila iz otroštva: vsako noč se zahvalim najprej za zdravje svoje družine in primarne družine, potem pa za vse lepo, kar se mi je zgodilo. Če komu izmed ljudi, ki jih ljubim in so mi blizu ne gre vse v redu, zmolim za njih. In se tako polnim, da želim dobro sebi in drugim. Polnim se z molitvijo, dobrimi knjigami, s filmi in z ljudmi, ki imajo sublimirano stanje duha.«
Imate kakšne jutranje ali večerne rituale?
»Imam, ko sem v Sloveniji. Molitev zjutraj in zvečer, telovadba, sprehod zjutraj, zvečer pa knjige, filmi, gledališče, opera.«
Se vam zdi, da sta mladost in dobro zdravje stvar genetike ali sami kaj naredimo na tem?
»Verjetno je tudi nekaj genetike. Čeprav je pomembno, da se sami zavedamo, kaj in koliko lahko prispevamo k ohranjanju mladosti. Gre za stanje duha in skrbi predvsem zanj. Potem pa duh poskrbi za motivacijo, da dolgo živi v zdravem mesenem oklepu. Kajti, zdravje je edino kar ima neprecenljivo vrednost! Ni ga vredno žrtvovati za nikogar in ničesar … Trud za zdravje je izraz spoštovanja tistemu, ki nam ga je podaril. Zdravje ni samoumevno, je največje darilo!«
