Avtor: Neža Agnes Momirski
Za mizo, oblito s sončnimi žarki, babica počasi in zatopljeno riše s svinčnikom po papirju. Pod njenimi prsti nastajajo poteze moškega obraza. Potem se sama pri sebi zasmeje in pripomni na njegovo frizuro: »Oh, kako si skuštran danes.« Predlagam ji, da naj nariše še drevo, ampak hitro pozabi na moj predlog in zraven moškega nariše nov obraz.
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok za demenco, zdravniki pa napovedujejo da bo postala epidemija 21. stoletja. Še vedno ni uspešnega zdravila, zaradi staranja prebivalstva v razvitih državah PA primanjkuje oskrbe, še posebej v državah, kot je Japonska. Na svetu je 47,5 milijona dementnih ljudi, leta 2030 pa bo ta številka narasla na 75,6 milijona. Po raziskavah naj bi Alzheimerjeva bolezen prizadela 35.000 ljudi v Sloveniji, ta številka pa se bo v naslednjih desetletjih tudi pri nas podvojila. Raziskovalci in znanstveniki po vsem svetu se trudijo oblikovati načine, kako pacientom omiliti simptome in jim omogočiti vsakodnevno dobro počutje.
Terapija z umetnostjo
The American Art Therapy Association (AATA) definira umetniško terapijo kot področje, znotraj katerega pacient uporablja umetniška izrazna sredstva pod nadzorom socialnega delavca ali umetniškega terapevta. Umetniško delo v pacientu spodbudi samozavedanje, omili čustvene konflikte, pomaga obvladovati vedenje in zasvojenosti, razviti socialne spretnosti, izboljšati dojemanje realnosti, zmanjšati tesnobo in povečati samozavest, najpomembnejše pa je, da jim omogoča, da ponovno občutijo izvor svoje ustvarjalnosti in življenjske energije.
Dementne osebe imajo težave z zbranostjo, pozabljajo imena svojih najbližjih, imena predmetov, pogosto pa prevzamejo tudi agresivno in paranoično vedenje. Spomnijo se le, kaj se je zgodilo minuto nazaj, včerajšnjega dne pa ne. Oseba se spremeni vedenjsko pa tudi značajsko. Poleg zdravil za lajšanje simptomov pri splošnem boljšem počutju pomagajo terapije z umetnostjo, saj spodbujajo kognitivne funkcije, ki so pri dementnih ljudeh okrnjene, in krepijo njihovo zaupanje v lastne sposobnosti.
Različna izrazna sredstva
Vsako umetniško izrazno sredstvo ni nujno primerno za vsakega posameznika, zato je pomembno terapije izvajati pod mentorstvom usposobljenega terapevta. Veliko ljudi meni, da risanje zahteva nadarjenost, zato so na voljo tudi tehnike kolaža in pobarvank, v sklopu katerih pacientu ni treba skrbeti za reprezentativnost in fotorealističnost svojega ustvarjanja. Pomembno je, da je terapija prilagojena glede na posameznikovo osebnost in da se šele po pogovoru odločimo za umetniški izrazni medij.
Za babico sem izbrala terapijo z risanjem. Risanje ima v krvi, saj me je kot otroka skoraj vsakodnevno učila risati. Zanimalo me je predvsem, kako se bo počutila ob risanju in v kolikšni meri bo sledila navodilom za risanje. Cilj najinih risalnih uric je bil spremljati njeno počutje in ji vrniti občutek ustvarjalnosti. Risali sva dvakrat tedensko po eno uro in pol. V istem trenutku, ko je prijela svinčnik, je pozabila na svet okrog sebe in se zatopila v svojo domišljijo. V svojih risbah je upodobila svojo notranjo psihodramo, dele sebe je izrazila kot različne like na papirju, kot na primer žensko z veliko frizuro, ki se smeji, moškega, ki gleda izza grma, otroka, ki nosi košarico z dobrotami. Tudi drevesom in živalim je pripisala svoje značaje in obrazne poteze.
Za dementne ljudi je pomembno najti kanal nebesednega sporazumevanja, saj je njihova sposobnost besednega izražanja okrnjena. Ustvarjalna aktivnost postane ventil za negativna čustva ter tako uspešno pomaga pri zbranosti in zmanjšanju psiholoških pa tudi vedenjskih simptomov. Pomaga pri ponovni obuditvi jezikovnih spretnosti, finih motoričnih sposobnosti in koordinaciji ter percepciji barv, oblik, prostora in vzorcev. Ko preidemo cenzuro logičnega uma, se v spontanem izrazu skriva bogastvo simbolov in čustev. Pri krojenju svojega izraza skozi umetniške pristope se pacient spet začne dojemati kot ustvarjalca svojega življenja.
Okrnjene jezikovne sposobnosti
Mimoidočega psa je narisala tam, kjer so bile prej obrazne linije. Velikokrat se je začetni osnutek obraza prelevil v mačji ali pasji obraz; nastala so hibridna bitja, pol ljudje in pol živali. Pogosto sem jo opominjala, kaj je bila zadana oblika ali subjekt, da ne bi med risanjem in pripovedjo pozabila. Pa kljub temu je in nastali so izjemno zanimive podobe, drevesa, ki govorijo in pijejo, ljudje z mačjimi obrazi, psi s človeškimi obrazi.
J. Wald je skozi svoje delo ugotovil, da umetniška dela dementnih pacientov pogosto nastanejo iz ponavljajočih se, prekinjenih in zavitih linij ter vzorcev. V njih so perspektiva in koti zmedeni ter velikokrat manjkajo ključni detajli določenih objektov in oblik. Pri teh predmetih imajo tudi težavo glede njihove jezikovne opredelitve; pogosto rečejo: »Saj veš, tisto, no, kako se reče …« Pogovor ob delu je pomemben za ohranjanje in obnavljanje jezikovnih spretnosti.
Ob risanju je babica začela pripovedovati o osebah, ki jih riše. Vsaki črti sta sledili pripoved in razlaga. Risanje je zato služilo tudi kot izrazno pomožno sredstvo pri razlagi in uvidih v njeno notranjost, ob čemer se je odprla o svojih čustvih. Pogovor ob risanju je zato enakovredno pomemben kot risanje samo. Najzanimivejše je bilo opazovati, kako iz fragmentov preteklosti ustvarja nove zgodbe in jim hkrati dodaja domišljijske elemente. Nastale so zgodbe – kolaži, ki hkrati zrcalijo njene hibridne in prekinjene like živali in ljudi.
Razvoj področja umetnostnih terapij
Poleg dementnih ljudi so prizadeti tudi svojci in bližnji; večini je zelo težko sprejeti, kako se ljubljena oseba spreminja; najtežje je, ko začne pozabljati imena. Umetnostna terapija lahko pomaga pri zbliževanju svojcev in pacientov. Ta terapija je namreč področje, ki še vedno ostaja precej odprto, odpirajo pa se tudi možnosti za razvoj situacij, v katerih se spodbuja interakcija med svojci in pacienti.
Umetnostna terapija za dementne ljudi se je začela uporabljati med letoma 1980 in 1990, v 21. stoletju pa je sunkovito narasla. Umetniške terapije danes postajajo vedno bolj raznolike; ne omejuje se le na tradicionalne oblike umetnosti, kot so: slikanje, izdelava kolaža in oblike oblikovanja, ampak postajajo tudi inovativne intervencije, kot so vizualne umetnostne dejavnosti, ki združujejo umetniško vrednotenje in ustvarjanje.
Babica je bila po vsaki seansi risanja nasmejana, zabavala se je v svojem domišljijskem svetu in obujanju spominov. Ker jo dobro poznam, sem lahko njeno ustvarjalnost dobro usmerjala. Ker nima vsakdo te možnosti, pa upajmo, da nadaljnji razvoj na tem področju omogoči dostopnost raznolikih umetnostih terapij in njihovih pozitivnih učinkov vsem dementnim pacientom.
Foto: Neža Agnes Momirski
Neža Agnes Momirski je intermedijska umetnica, ki živi in deluje na Nizozemskem ter v Ljubljani. Diplomirala je iz likovne umetnosti (Willem de Kooning Academie, Rotterdam) ter magistrirala iz filma in kiparstva na Royal College of Art v Londonu (2014). V svojem delu raziskuje razkorak med virtualnim in materialnim ter prepletenost digitalnih in duhovnih virtualnih svetov.
