Avtor: Tina Kralj
Glasbena govorica je prirojena vsakomur izmed nas, zato smo, če se nam v življenju kakor koli »zatakne«, prav vsi lahko primerni kandidati za glasbeno terapijo.
Gre za metodo, ki je v naši bližnji soseščini že uveljavljena, pri nas pa ji pot utirajo strokovnjakinje Inštituta Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo v Kranju. Bi poskusili, pa »fušate«? Nič hudega, glasbeni posluh ni pogoj.
Sodobna disciplina glasbene terapije se je začela razvijati sredi preteklega stoletja zlasti v Evropi pa tudi v Južni in Severni Ameriki ter v Aziji. Razvila se je v dveh okoljih, pojasnjuje direktorica Inštituta Knoll akademska glasbenica in mag. glasbene terapije Špela Loti Knoll, v psihiatričnih bolnišnicah in centrih za ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Seveda pa ta terapija ne pomeni pasivnega poslušanja všečne ali prijetne glasbe: »Glavna metoda glasbene terapije je aktivno igranja glasbe. Gre za klinično glasbeno improvizacijo, ki je namenjena izražanju, komunikaciji ter vzpostavljanju odnosa med terapevtom in stranko oziroma skupino udeležencev. Glasba ima namreč neposreden dostop do človekovega čustvenega in podzavestnega sveta, zato táko komunikacijo omogoča, včasih bolj kot besede.« Stranka za to ne potrebuje nikakršnega glasbenega predznanja, ampak le voljo sodelovati.
| »Glasbo vedno lahko uporabljamo kot sredstvo za izboljšanje počutja, zato vsakomur, ne glede na morebitne težave, priporočam več aktivnega ukvarjanja z glasbo ter predvsem več improvizacije, spontanosti in drznosti v glasbenem izražanju. Otroci še nimajo omejitev, zato naj jim starši, če je njim samim to težko, preprosto sledijo.« |
Kdo je glasbeni terapevt?
V Sloveniji področje glasbene terapije (še) ni zakonsko urejeno, kar pomeni, da se – podobno kot v drugih komplementarnih vedah – za glasbenega terapevta razglaša marsikdo. »Vendar se za ureditev področja zelo trudimo tisti redki profesionalni glasbeni terapevti, ki smo znanje pridobili v priznanih centrih v Evropi. Naš cilj je, da bi bila naša stroka po zgledu nekaterih drugih držav v Evropi čim prej zaščitena kot zdravstveni poklic in jasno opredeljena, saj gre za temeljna vprašanja etike pri delu z ljudmi. Hkrati bo tako omogočeno, da bo glasbena terapija postala kakovosten del zdravstvene obravnave v različnih kontekstih,« pojasni sogovornica.
Triletni študij glasbene terapije ob delu od leta 2014 poteka tudi v Sloveniji, in sicer v okviru Inštituta Knoll ter v sodelovanju z organizacijo Andreas Tobias Kind Stiftung iz nemškega Hamburga; prvi diplomanti ga bodo končali leta 2018. Pogoj za vpis v ta študij je končana najmanj nižja glasbena šola in univerzitetna izobrazba s področja zdravstva, sociale ali šolstva oziroma končana najmanj prva stopnja akademije za glasbo z dokazili o delu z ljudmi.
Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo v Kranju deluje od septembra 2014. Glasbeno terapijo tam izvajajo usposobljeni glasbeni terapevti in supervizorji. V okviru inštituta poteka tudi študij glasbene terapije v Sloveniji; prvi diplomanti ga bodo končali leta 2018.
Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo v Kranju deluje od septembra 2014. Glasbeno terapijo tam izvajajo usposobljeni glasbeni terapevti in supervizorji. V okviru inštituta poteka tudi študij glasbene terapije v Sloveniji; prvi diplomanti ga bodo končali leta 2018. |
Na kaj (ne) bi igrali?
Glasbena improvizacija nudi svobodo izražanja skozi glasbo prav vsem, razmišljanje, da kdo tega ne zna, da nima posluha, da ne zmore, je odveč, poudarja mag. Špela Loti Knoll: »Improvizacija ustvarja okolje, v katerem je vse mogoče. Tudi sama imam zelo lepe izkušnje z ljudmi, ki se sami od sebe najbrž nikoli ne bi odločili za učenje igranja na kakšno glasbilo ali petje, kaj šele za ustvarjanje svoje skladbe. Na naši delavnici pa jim uspe. In to je ključ za uspeh, torej dejaven pristop in pogum poskusiti ne glede na morebitne poprejšnje slabe izkušnje.«
Glasbena terapija sicer poteka nekoliko drugače kot skupno ustvarjanje glasbe skupine zdravih ljudi. »Seveda gre tudi v terapevtskem kontekstu za glasbeno ustvarjanje in torej vzporedni ustvarjalni odnos, vendar je tu ključno terapevtovo spoznavanje stranke. Ta mu prek improvizacije riše svoj notranji svet čustev, navezanosti, prepričanj o sebi in drugih. Skozi poznavanje glasbenih elementov in njihove sporočilnosti terapevt z različnimi usmerjenimi tehnikami stranko lahko spodbuja k doseganju različnih ciljev,« oriše proces sogovornica. Je pri tem ključen ritem? »Vsi glasbeni elementi in vse glasbene izbire so pomembni, vsak označuje svoj del osebnosti posameznika. Poleg ritma, ki sporoča potrebo po redu, strukturi in po ritualih pa melodije, harmonije, metruma in drugih elementov je glasbeni terapevt zelo pozoren tudi na izbiro glasbil, ki jih posameznik rad – ali nerad – igra, saj so zelo povezana z našo psihološko strukturo.«
Glasbena terapevtka in direktorica Inštituta Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo v Kranju mag. Špela Loti Knoll je z odliko končala Akademijo za glasbo v Ljubljani. Na univerzi ARU v Cambridgeu je končala magisterij na temo Organizacija glasbene terapije v povojnih območjih. Pred prihodom v Slovenijo je v Bosni in Hercegovini vodila šest humanitarnih projektov glasbene terapije. Je višja predavateljica, na glasbeni šoli pa poučuje kljunasto flavto in oboo. |
Od kod prihajaš, ni ključno
V Inštitutu Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo v Kranju glasbeno terapijo izvajajo z otroki ter odraslimi in s starostniki, ki imajo telesne, čustvene, psihološke ali duševne težave in stiske. »Vsaka skupina ima svoje potrebe,« pojasni mag. Špela Loti Knoll, »pri čemer si vedno že na začetku terapije skupaj zastavimo cilje, ki jih želimo doseči. Skušamo se izogibati prevelikemu posploševanju, katere potrebe ima posameznik glede na to, kje ga srečamo, ampak je poudarek na ciljih, ki se navezujejo na njegove fizične, psihološke oziroma čustvene potrebe. Res običajno že sama starost nekoliko začrta osnovna načela dela, izhodišče pa je vedno prostor, v katerem so sredi kroga razporejena različna glasbila, ki jih udeleženci uporabijo po želji, potrebi ali po zmožnostih.« Če je mogoče, se prej tudi pogovorijo in tako ozavestijo nepredvidljivo improviziranje, ki sledi. »V glasbeni terapiji je verbalizacija dogajanja prav tako pomembna kot glasba. Vendar vedno ni mogoča, in pri tistih, ki ne zmorejo ali ne želijo verbalno komunicirati, uporabljamo le glasbeno govorico.«
| »Poslušanje glasbe, ki nam je všeč, seveda lahko deluje dobrodejno. Vendar to ni glasbena terapija, ki jo izvaja izobražen glasbeni terapevt.« |
Pesem, ki nas spomni na …
Ko na glasbeno terapijo pride starejša oseba, pristop poleg glasbene improvizacije zajema tudi petje pesmi, ki jih pozna: »S temi pesmimi se posameznik lahko identificira in mu spodbujajo asociacije na dele življenja, ki so zanj čustveno pomembni, a do njih izgublja kognitivni stik.«
Glasbena terapija je lahko tudi del hospica, torej celostne oskrbe neozdravljivo bolnih in podpore njihovim svojcem. »V hospicu naša terapija deluje kot most v času, ko se oseba poslavlja od življenja in njeni svojci od nje, ter se običajno konča po smrti te osebe. V hospicu lahko glasbene improvizacije, te včasih usmerimo v kompozicije z besedilom, ki odraža poslovilen proces, tudi snemamo. Ti posnetki so namreč trajen spomin za svojce.«
Foto: Borut Žigon
