Hrup vpliva na slušni sistem in tudi na patofiziologijo

Avtor: I. J.

Če ste živeli v prepričanju, da hrup povzroča učinke samo na slušni sistem, ste se motili, saj čezmerne obremenitve s hrupom povzročajo tudi tako imenovane ekstraavralne učinke hrupa. Do teh učinkov pride že pri nižjih stopnjah zvočnega tlaka, kažejo pa se kot različni psihosocialni in fiziološki simptomi. 

Ti učinki so danes že precej dobro pojasnjeni, v članku Ekstraavralni učinki hrupa, ki je bil leta 2014 objavljen v Zdravstvenem vestniku, pa sta patofiziologijo, pomen in razširjenost hrupa natančneje opisala tudi Miha Mrak in Marjan Bilban z Medicinske fakultete v Ljubljani. Osredinila sta se na vplive hrupa na hormone, imunski sistem, srčno-žilni sistem, ravnotežje, vidne funkcije, kakovost spanca, kognitivne funkcije in tudi na samo vedenje. 

Poznamo tri skupine ekstraavralnih učinkov hrupa. V primarno skupino uvrščamo motnje v komuniciranju, koncentraciji in relaksaciji ter motnje spanja, saj nastajajo med obdobjem izpostavljenosti hrupu. Nezadovoljstvo, slabše počutje in nižja storilnost so posledica kumulativnega učinka primarnih učinkov, zato jih uvrščamo v sekundarno skupino, hipertenzija in srčno-žilna obolenja pa predstavljajo dolgoročen vpliv na zdravje, zato spadajo v terciarno skupino ekstraavralnih učinkov hrupa.

Spremembe v koncentraciji hormonov

Hrup povzroča spremembe v koncentraciji hormonov, pusti pa lahko akutne ali kronične posledice. Osnova hormonskim spremembam je subkortialno procesiranje slušnih informacij. Mrak in Bilban sta v članku zapisala, da »ima pri tem osrednjo vlogo amigdaloidno jedro, ki je z lateralnim delom sekundarna ločena pot za prenos informacij od perifernega slušnega sistema v slušno skorjo.« Amigdaloidno jedro je zelo pomembno, saj je zanj značilna plastičnost, ki predstavlja osnovo za senzitizacijo na škodljive dražljaje in pogojevanje strahu. Pri spremembah v koncentraciji hormonov je treba omeniti tudi povezavo med amigdalo in hipotalamusom, saj se ravno zaradi te povezave sprošča adrenokortikotropni hormon (ACTH), ki pospeši sintezo kortizola v fascikulatni coni skorje nadledvične žleze, tvorita se kortizol in aldosteron, prav tako se zviša tonus simpatičnega živčnega sistema, ki vodi v zvišano raven adrenalina, v manjši meri pa tudi noradrenalina v krvi.

Hormoni se glede na značilnosti hrupa seveda različno odzivajo. »Pri vrednostih blizu praga bolečine (120 dB) pričakujemo aktiviranje hipofizno-adrenalne osi ter dvig koncentracije ACHT in kortizola. Nasprotno se pri zvočnem tlaku od 90 do 100 dB sproži obrambna reakcija s sproščanjem kateholaminov. Hrup, na katerega organizem ni prilagojen, spremlja predvsem sproščanje adrenalina, po adaptaciji pa prevladuje sinaptično sproščanje noradrenalina,« pravita Mrak in Bilban. Do povečanega sproščanja kateholaminov lahko pride že pri 60 dB, torej pri ravni zvočnega tlaka, ki smo ji izpostavljeni v vsakdanjem življenju, med spanjem pa se raven kortizola, adrenalina in noradrenalina poveča že pri 30 dB. Povišana raven kortizola lahko prav tako zavre tvorbo testosterona, znižana koncentracija testosterona pa zmanjšuje njegov zaviralni vpliv na hipotalamus in hipofizo.

Hrup in imunski sistem

Mrak in Bilban pravita, da »hrup izzove stresno reakcijo, ki jo poleg sproščanja klasičnih stresnih hormonov spremlja tudi povečano sproščanje prolaktina in rastnega hormona.« Ravno ti hormoni z vezavo na specifične receptorje na vnetne celice vplivajo neposredno, posredno pa vplivajo prek spremenjene tvorbe citokinov. Čeprav velja prepričanje, da stres zavira delovanje imunskega sistema, nekatere najnovejše raziskave kažejo, da ima lahko tudi spodbuden učinek. Ta je seveda odvisen od narave stresorja in njegovega trajanja. »Akutni stres povzroča tvorbo citokinov in število makrofagov ter okrepi aktiviranje limfocitov T,« sta v članku obrazložila Mrak in Bilban. Kratkotrajni stres na ljudi deluje pozitivno, saj prehodno poveča aktivnost naravnih celic ubijalk, začasno pa poveča tudi koncentracijo preostalih levkocitov. Dolgotrajni stres na telo seveda nima pozitivnih učinkov, saj upočasni celjenje ran, zmanjša odziv na cepiva in poveča možnost okužb.

Spremembe v srčno-žilnem sistemu

Hrup dokazano vpliva na razvoj hipertenzije. Krvni tlak zvišuje na račun povišane upornosti perifernega žilja in prek zvišane koncentracije aldosterona in antidiuretskega hormona. Vpliva tudi na razvoj ateroskleroze, kroničnega vnetnega procesa v stenah arterij, ki ga spremlja kopičenje maščobnega materiala. Mrak in Bilban sta v članku zapisala, da so glavni dejavniki tveganja za razvoj ateroskleroze starost, hipertenzija, debelost, hiperlipidemija, kajenje in hiperglikemija. Ravno na hipertenzijo, hiperlipidemijo in na hiperglikemijo pa najbolj vpliva kronična izpostavljenost hrupu. Zaradi hrupa pride do spremembe koncentracije faktorjev strjevanja krvi, prav tako pa pride do povišanja koncentracije trombocitov. Povezan je tudi z angino pektoris, saj kronična izpostavljenost hrupu poveča tveganje za pojav te bolezni. »Stres, ki ga povzroča hrup, lahko povzroči staranje miokarda. Ob kroničnem stresu pride do znižanja znotraj- in zunajcelične koncentracije magnezija ter do višje znotrajcelične koncentracije kalcija. Poveča se razmerje v znotrajceličnem razmerju Ca : Mg, ki se sicer pojavlja pri staranju srca,« sta zapisala Mrak in Bilban. Pri umrlih zaradi ishemične bolezni so našli ravno povečano omenjeno razmerje, zato lahko trdimo, da hrup vpliva tudi na pojav in razvoj ishemične bolezni srca.

Vpliv hrupa na ravnotežje, vid in spanec

V notranjem ušesu se poleg slušnega nahaja še ravnotežni organ, ki je sestavljen iz vrečice, mešička in iz polkrožnih vodov. Izpostavljenost hrupu tako vpliva tudi na ravnotežni organ, prav tako pa lahko vodi do sprememb v vidnih funkcijah. Pojavijo se lahko dilatacija zenic, slabši globinski vid, percepcija barv, zmanjšana občutljivost na svetlobo in zoženje vidnega polja. Spremembe zaradi hrupa se pojavljajo tudi v kakovosti spanca, njegov vpliv pa temelji na stalni prehodnosti sluhovodov in stalni obdelavi slušne informacije. Učinke na spanec delimo na primarne, sekundarne in na terciarne. Primarni se pokažejo sočasno z delovanjem hrupa, kažejo pa se v izločanju stresnih hormonov, avtonomnih spremembah, gibih telesa, v skrajnem primeru celo v pomanjkanju spanca. Med avtonomne spremembe prištevamo zvišan srčni utrip, vazokonstrikcijo, zvišan arterijski tlak, pojav aritmij in spremembe v dihanju. Sekundarne in terciarne posledice hrupa med spanjem pa se kažejo v slabšem razpoloženju, počutju, motnji spomina, manjši storilnosti, nižji frustracijski toleranci, zaspanosti, podaljšanem reakcijskem času in v povečanem številu nezgod.

Vedenjske in kognitivne spremembe

Mrak in Bilban pravita, da je bilo do danes opravljenih že več kot 20 raziskav, ki so preverjale vpliv cestnega in letalskega prometa na šolsko uspešnost otrok. Raziskave so pokazale slabše bralno razumevanje in slabše spominske funkcije. Razvoj duševnih motenj, povezanih s hrupom, še ni povsem pojasnjen. Nekatere študije so ugotovile pozitivno povezavo med hrupom in sprejemi v psihiatrično bolnišnico, spet druge pa niso ugotovile niti lažjih sprememb. Izsledki zadnjih raziskav sicer kažejo, da je dolgotrajna izpostavljenost hrupu lahko povezana z anksioznostjo in depresijo, vendar ne do take mere, da bi povzročila motnje funkcioniranja v smislu psihiatričnih bolezni. Danes velja, da je občutljivost na hrup neodvisni napovedni dejavnik za pojav duševnih bolezni, saj so na hrup občutljive prav anksiozne osebe. Obstajajo tudi raziskave, ki so iskale povezave med hrupom in okrepljenim kadilskim vedenjem, izsledki pa so pokazali, da se s stopnjevanjem hrupa število pokajenih cigaret povečuje.

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj