Kaj je celiakija?

Danes vemo, da se bolezen lahko pojavi kadar koli v življenju in da se večkrat kot značilna slika kaže netipično; prisoten je le kakšen od omenjenih znakov ali pa le posledice pomanjkanja specifičnih snovi v telesu, npr. železa, kalcija in drugih mineralov, nekaterih vitaminov, predvsem v maščobi topnih, itn. Zato moramo na celiakijo pomisliti tudi pri ljudeh s slabokrvnostjo, z zmanjšano mineralno kostno gostoto, s funkcionalnimi prebavnimi težavami, kot sta npr. napihnjenost in nelagodje v trebuhu, težavami z zanositvijo in še dolgo bi lahko naštevali. Nekateri ljudje s celiakijo pa sploh nimajo težav. Tudi pri teh je bolezen smiselno odkriti in zdraviti, saj nezdravljena pomeni pomemben dejavnik tveganja za pojav nekaterih avtoimunskih in celo rakavih bolezni. 

Kaj je celiakija?

V prvi vrsti gre za eno izmed oblik preobčutljivosti na gluten. To je zmes beljakovin, ki jih najdemo v zrnih nekaterih žit, predvsem pšenice, rži, ječmena, pire in v manjši meri ovsa. Te beljakovine se med žiti nekoliko razlikujejo, zlasti v ovsu so precej drugačne, zato ta ne škoduje vsem bolnikom s celiakijo. Danes vemo, da se celiakija lahko pojavi le pri ljudeh, ki imajo ustrezno dedno nagnjenje zanjo, vendar ima genetsko zasnovo za razvoj celiakije kar tretjina ljudi, bolezen pa se pri večini ne pojavi. Zato mislimo, da so za nastanek bolezni pomembni verjetno še drugi, za zdaj neznani dedni dejavniki in predvsem vplivi okolja. Mogoče je pomembno, koliko so otroci stari, ko začno uživati živila, ki vsebujejo gluten, koliko in kako pogosto ga uživajo, tudi morebitni dejavniki, ki vplivajo na prepustnost črevesa za večje molekule iz hrane in stanje črevesnega imunskega sistema ob stikih z njimi. Znanstvene raziskave niso uspele potrditi, da bi čas uvajanja glutena v hrano, njegova količina in dojenje vplivali na pojavnost celiakije.

Čeprav so sprožilec celiakije beljakovine glutena, torej prehranski antigeni, je ne štejemo med alergije, ampak med avtoimunske bolezni. Zakaj? Ker se pri tej bolezni naš imunski sistem ne obrne le proti beljakovinam iz glutena, ampak tudi proti sestavinam lastnega telesa, ki stopajo v stik z glutenskimi beljakovinami. Tako »tarča« imunskega odziva npr. postane tudi tkivna transglutaminaza, ki je tkivni encim, ki stopa v kemične reakcije z glutenskimi beljakovinami. Veliko ga je v sluznici črevesa, v kateri zato poteka burno vnetje, ki pripelje do pomembnih poškodb črevesne sluznice. Posledica črevesnega vnetja in poškodbe sluznice je lahko zmanjšana zmožnost absorpcije hrane iz črevesa v kri. Ker pa se podobne snovi, kot je imenovana črevesna tkivna transaminaza, nahajajo tudi v drugih delih telesa, celice našega imunskega sistema pa iz črevesa potujejo po krvi in mezgi v dejansko vsak kotiček našega organizma, tudi celiakija ni bolezen, ki bi bila omejena na prebavila, ampak lahko prizadene številne druge organe.

Kako postavimo diagnozo celiakije? 

Predvsem moramo biti nanjo dovolj pozorni. Iščemo jo pri bolnikih s tipičnimi in pri tistih z netipičnimi simptomi. Sodobne smernice svetujejo, da smo nanjo pozorni celo pri skupinah ljudi, ki imajo bolezni, za katere vemo, da se pojavljajo pogosteje skupaj s celiakijo, kot so sladkorna bolezen tipa 1, avtoimunsko vnetje ščitnice, pomanjkanje imunoglobulinov razreda A, nekaterih genetskih sindromih (npr. Downovem) in sorodnikih bolnikov s celiakijo, čeprav nimajo nobenih znakov ali simptomov celiakije.

Diagnostika celiakije je v večini primerov razmeroma preprosta. V vzorcu krvi preverimo koncentracijo katerega izmed za celiakijo značilnih avtoprotiteles (največkrat tistih proti tkivni transglutaminazi), in če ugotovimo, da je ta povišana, bolnika napotimo na nadaljnjo diagnostiko. Ta večinoma vsebuje endoskopijo zgornjih prebavil z več bioptičnimi odvzemi sluznice dvanajstnika, saj lahko z mikroskopskim pregledom najbolj gotovo potrdimo ali ovržemo diagnozo celiakije. Včasih so smiselne tudi genetske preiskave, ki jih prav tako naredimo iz vzorca krvi. Žal lahko z genetskimi preiskavami potrdimo le nagnjenje za bolezen, ne pa tudi bolezni same. Kot že rečeno, zboli verjetno le približno en človek na trideset ljudi, ki ima dedno nagnjenje za to bolezen. Najnovejše smernice za diagnostiko dopuščajo, da diagnozo postavimo brez pregleda črevesne sluznice, a le pri bolnikih s tipičnimi simptomi, potrjenim genetskim nagnjenjem in s koncentracijo avtoprotiteles, ki vsaj za desetkrat preseže zgornje normalne vrednosti. 

Kako celiakijo zdravimo? 

Edini znani zares uspešen način je, da iz prehrane povsem izključimo gluten. Gluten se res nahaja le v omenjenih žitih, a je pogosto »skrit« tudi v številnih drugih živilih, pri katerih nanj ne bi niti pomislili. Zato je prav, da se bolniki vsaj ob postavitvi diagnoze, še bolje pa večkrat in zlasti če ob preverjanju koncentracije za celiakijo značilnih protiteles v rednih intervalih ugotovimo, da se je ta spet povišala, posvetujejo z ustrezno usposobljenim kliničnim dietetikom. Žal je teh v Sloveniji še zmeraj premalo, ljudje pa radi naivno prisluhnejo nasvetom različnih samoimenovanih neustrezno usposobljenih »prehranskih strokovnjakov«. V veliko pomoč so tudi informacije, ki jih zberejo društva bolnikov s celiakijo, ki so v naši državi zelo dobro organizirana in imajo že dolgoletno tradicijo uspešnega delovanja. Ta nudijo bolnikom informacije o varnih živilih in organizirajo izobraževanja, na katerih sodelujejo vrhunski strokovnjaki s področja zdravstva in prehrane.

Bolniki s celiakijo morajo biti pozorni ne le pri izbiri živil, ampak tudi pri pripravi hrane. V kuhinji ali na mizi lahko zelo hitro pride do »onesnaženja« brezglutenskega živila s sosednjim živilom, ki gluten vsebuje. Tu naletimo na težave v restavracijah, vrtcih, šolah, obratih javne prehrane itn. Ljudje, ki pripravljajo in razdeljujejo hrano, imajo žal le redko dovolj ustreznega znanja in zavedanja, da je lahko že nekaj molekul glutena za bolnika s celiakijo škodljivih. Zato bo potrebno še veliko ozaveščanja delavcev v gostinstvu, turizmu, vzgoji in izobraževanju itn.

Poleg celiakije lahko preobčutljivost na gluten povzroči še nekatera druga bolezenska stanja, kot sta alergija na gluten in neceliakalna glutenska preobčutljivost. Čeprav o zadnji vemo še malo, pa se v razvitih delih sveta izjemno hitro, a brez trdnih dokazov, med delom laične javnosti širi prepričanje, da jim gluten škoduje. Zato smo priča pravi »popkulturi« življenja brez glutena. Ali imajo bolniki s celiakijo od nje več koristi (boljša ponudba izdelkov brez glutena) ali več škode (manjša zanesljivost in pretirana ponudba brez kritičnega znanja), pa je vprašanje.

Foto: Bigstock