Zadnja novica

Zaradi dodajanja folne kisline manj psihoz pri otrocih?

Ne le, da s folno kislino obogatena živila na osnovi žit zmanjšajo tveganje za nastanek spine bifide, ampak lahko s folno kislino obogatena dopolnila v žitnih izdelkih okrepijo razvoj možganov ploda in s tem preprečijo dolgoročno tveganje za razvoj psihoz, so v novi študiji ugotovili raziskovalci. Značilnosti psihoze med drugim zajemajo preganjavico, umik iz družabnega življenja in halucinacije. 

Kako zdravimo

Kaj vse bi še morali vedeti o sladkorju

Kaj vse bi še morali vedeti o sladkorju

23.5.2018, 22:41 Sanja Vilfan Švajger Kako zdravimo
Sladkor je vsekakor okus našega življenja. Po njem presojamo, ali nam je nekaj všeč ali pa ob odkrivanju novega okusa samo namrščimo obrvi in se obrnemo stran. Spremlja nas od prvih stikov z materinim mlekom ali s prilagojeno mlečno formulo, v odraščanju, ko potrebujemo energijo, tešenju čustvenih težav in iskanju olajšanja do končne potešitve. Sladkost nas spremlja vse življenje in je nenadomestljiva. 

sladkor

Se mogoče pri tem vendarle vprašamo, kako nedoločljiva je črta med pozitivnim in negativnim učinkom delovanja različnih sladkorjev in kako se na to večno dilemo odzivajo nacionalne zdravstvene smernice? 

 Urska Blaznik

dr. Urška Blaznik

Pogovarjali smo se s strokovnjakinjo, zaposleno na NIJZ v Ljubljani, dr. Urško Blaznik, dipl. inž. kem., dr. biomedicinskih znanosti.

Kako ocenjujemo sladkorje v prehranskem smislu?

»Sladkorji v prehranskem smislu so v prvi vrsti pomemben in za možgane celo edini vir energije. Na tej osnovi jih tudi presojamo, raziskujemo njihov vnos in presnovne poti. Sladkorji imajo specifičen sladek okus, ki ga že zelo kmalu osvojimo. Že dojenčki imajo radi sladko; nagnjenje do sladkega okusa najbrž razvijemo že v maternici in nam ostane blizu vse življenje. Sladkorji nas ob zaužitju lahko tudi potolažijo, zadovoljijo in potešijo.« 

Kaj so pravzaprav sladila? Kakšna je pot sladila v telesu – kako se nanje odzovejo nevrotransmiterji, hormoni, beljakovine, ki imajo nalogo kompleksnega koordiniranja pri uživanju hrane?

»Neko snov zaznamo kot sladko, ko vstopi v naš prebavni sistem – najprej v usta, v katerih imamo receptorje za sladko. Ločimo dve glavni skupini sladil, in sicer hranilna in nehranilna. Prvo v nasprotju z drugimi organizem presnovi. Kemijsko gledano, gre za zelo različne snovi, ki imajo podobno sestavo, zato lahko vstopijo v receptorje na jeziku in v ustni votlini, v kateri jih zaznamo kot sladke. Poleg najenostavnejših sladkorjev (glukoza, fruktoza, saharoza, laktoza) poznamo še umetna sladila, ki so nehranilna. Eno najbolj znanih sladil je saharoza, torej običajni sladkor (beli in rjavi), ki ga pridobivamo iz sladkornega trsa. Ko tak sladkor (disaharid) zaužijemo, saharoza razpade na sestavna gradnika – glukozo in fruktozo. Glukoza preide neposredno v kri in vstopi v proces presnavljanja nujne energije, medtem ko se fruktoza odziva drugače. Mleko in mlečni izdelki so rahlo sladki zaradi laktoze, ki je prav tako v prebavnem sistemu. Laktoza sestopi v krvni obtok. Predvsem glukoza je izjemnega pomena za delovanje možganov in organov, ki se zelo natančno uravnava s hormonskim genom (hormonom inzulinom), ki ga proizvaja trebušna slinavka. Če je glukoze preveč, se kot glikogen nabira v jetrih in je na voljo takrat, ko energijo potrebujemo. Fruktoza ima nekoliko drugačno pot; najprej gre v jetra, v katerih prav tako polni rezerve glikogena, ki veljajo za prednostne. Če rezerve zadoščajo, pa se tvorijo gliceridi in trigliceridi – maščobni delci, ki si jih ne želimo, ker so škodljivi. 

Uživanje hrane in potek presnove sta zelo kompleksna procesa; zelo redko uživamo posamezna hranila, ampak jih vedno v kombinaciji, kar pomeni, da so lahko sladkorji v kompleksnih oblikah, kot je  npr. škrob v moki ali testeninah. Škrob se mora najprej razgraditi, da lahko pride do glukoze. Lahko so tudi neprebavljivi; v tem primeru jih prebavljajo naši mikroorganizmi v črevesni mikroflori oz. mikrobioti. Koristni, kot je npr. inulin, ki mu rečemo tudi prebiotik, je pomemben za rast koristnih mikroorganizmov.« 

Kako sta povezana posameznikova mikrobiom in izkoristek sladkorja?

»Že nekaj časa nam je znano, da so sladkorji oz. ogljikovi hidrati pomembni za človekov mikrobiom; poznali smo tudi lastnosti mikrobiotikov, manj pa smo poznali dejstvo, da se nehranilna sladila, torej t. i. umetna sladila ne presnavljajo. Poskrbijo le za sladek okus, potem pa gredo skozi prebavni sistem prek tankega do debelega črevesa, v katerem postanejo hrana za nekatere mikroorganizme. Ti na neki način z beljakovinskimi molekulami komunicirajo z našimi možgani. Čeprav smo bili dolgo prepričani, da se nehranilna sladila izločijo, ne da bi imela kakršno koli drugo vlogo razen slajenja v organizmu, danes vemo, da to ne drži. Posredno dobimo informacijo o snovi, vendar nas v resnici ta ni zadovoljila v celoti oz. kot pravijo strokovnjaki, zanka pri tem ni bila zaključena. Zato so številne epidemiološke študije pokazale, da so posamezniki, ki so začeli uživati umetna sladila z namenom zniževanja telesne teže, to pravzaprav dodatno pridobili.« 

Pa vendarle, kakšen je občutek zadoščenja – kakšno informacijo prejmejo naši možgani po zaužitju umetnih sladil?

»Povsem natančno tega še ne vemo, čeprav se neki zapis informacije v možganih vendarle zgodi. Trenutno se na tem veliko raziskuje, zlasti zaradi prizadevanj EU, da bi zmanjšali vnos sladkorjev v organizem. Na rezultate raziskav še čakamo; kot nam je znano, so vse tovrstne raziskave stekle lani in naj bi se končale v obdobju štirih let.« 

Kaj nam kaže glikemični indeks (GI)? Kateri sladkorji imajo nizek in kateri visok GI? Kako jih razvrščamo?

»GI je povezan z ravnjo glukoze v krvi. Nekako že vemo, katera živila do precejšnje mere dvignejo raven glukoze v krvi, medtem ko druga ne. Poznamo lestvico za razvrščanje, ki sicer ne velja ravno za znanstveno, je pa dovolj informativna. Za živila iz škroba, ki se pojavljajo v najbolj prečiščeni obliki, je znano, da takoj ob vstopu v organizem razpadejo na glukozo, ki najbolj dvigne raven sladkorja v krvi (npr. moka, bel kruh, testenine iz bele moke itn.). Čim uživamo izdelke iz polnovredne moke, je potek presnove že zapletenejši; zanjo porabimo več energije, ki se sprošča postopoma, zato tudi raven glukoze narašča počasneje. V to smer vodijo vse zdravstvene smernice, kajti nenehno nihanje inzulina se je dolgoročno izkazalo za škodljivo, saj negativno deluje na trebušno slinavko. Priporočljivo je torej uživanje jedi z nizkim GI. 

Najvišji GI imajo glukoza in živila, ki glukozo neposredno vsebujejo (predvsem živila iz škroba, npr. krompir, ki je visokoškrobnato živilo). Pri fruktozi (med, sadje) je GI že nekoliko nižji, čeprav je treba upoštevati, da imajo nekatere vrste sadja zaradi procesa zorenja lahko tudi višji GI. Mlečni sladkor (laktoza) je sestavljen iz glukoze in galaktoze; zanj je značilno, da zelo hitro razpade s pomočjo želodčnega encima. Nižje GI imajo tudi alkoholni sladkorji.« 

Kako ocenjujemo sladkost sladil in kaj je definicija sladkosti?

»Definicija sladkosti je intenzivnost sladkega. Ugotavljamo jo na dva načina: največkrat se pripravlja saharozo (navadni beli sladkor) v različnih koncentracijah, ki jih posameznik zaužije v okviru senzoričnega testa. Osnovni namen temelji na tem, da se primerja relativno sladkost različnih sladil, kot omenjeno, saharoze, glede na druge sladkorje. Ko se npr. neko sladilo razredči do te mere, da je sladkost razberljiva, se lahko določi tudi koncentracijo. Če npr. pripravljaš neko brezalkoholno pijačo s sladkorjem, moraš zmešati koncentracijo 10 g na 100 g, da je dovolj sladka.« 

Kaj od sladkorjev se sme dodajati v živila?

»Sladkorja kot takega se ne uravnava; je med osnovnimi sestavinami, ki jih vsebujejo živila (npr. saharoza). Vsekakor je treba omeniti eritritol, ki se pridobiva iz koruznega škroba in je varen sladkor. Prihaja iz ZDA, kjer velja za koristen naravni nadomestek sladkorja. Iz koruze pridobivamo glukozni sirup, ki je v ZDA široko zastopan, vsebujejo pa ga dejansko vsa živila. 

Pri nas mogoče še ni v tako široki uporabi, drugod (npr. v Avstriji) pa je vsebovan v številnih izdelkih, tudi v vloženih kumaricah. 

Lahko bi sklenili, da so vir sladkorja v naši prehrani brezalkoholne pijače, mlečni izdelki, žita, ki predstavljajo skupino živil, za katero rečemo, da je sladkor v njih navzoč na skriti ravni. Za omenjena živila ni posebnih regulativ glede sladkorja, medtem ko je treba pri nehranilnih sladilih, ki jih namerno dodajamo v živila, vedno preveriti, koliko so ta živila varna. Merila za »varnost« živil določajo posebni protokoli, pomemben dejavnik pa predstavljajo tudi študije, opravljene na živalih, predvsem glodavcih. Upoštevaje varnostne faktorje, uravnavano tudi pripravo ustreznih odmerkov.« 

Kaj je pomeni sprejemljiv dnevni odmerek? Kaj označujejo vrednosti ADI (Acceptable Daily Intake)? Ali morajo nekatera sladila, ki so sintetizirana iz škroba, pa tudi tista, ki so pridobljena iz drugih snovi in so nehranilna, pridobiti posebna dovoljenja, preden lahko vstopijo na trg? 

»ADI je količina substance, ki jo brez tveganja za zdravje lahko zaužijemo vsak dan skozi vse življenje. Navadno se določa na podlagi odmerka, ki ni povzročil škodljivih učinkov pri poskusih na živalih, z uporabo dodatnega varnostnega faktorja 100, ki upošteva razlike med živalmi in ljudmi. Metoda sicer velja za staro (sprejeta je bila v 60. letih prejšnjega stoletja), vendar je preverjena. Pri njej moramo vedeti, da se vedno preverja le eno snov, ki jo namensko uporabljamo. Ti protokoli se ves čas dopolnjujejo, kajti včasih se v smernicah še ni upoštevalo imunskega odziva, ki je zelo pomemben (predvsem zaradi porasta alergij) in se ga danes testira, rezultate pa upoštevajo tudi vse evalvacije in študije. V ospredje vse bolj prihaja tudi stevija. Kombinacije različnih sladil niso preverjene, ampak je bil sklenjen dogovor, da tovrstna vprašanja obravnava WHO in še nekatere druge pomembne organizacije, pri čemer postaja metodologija preverjanja podatkov zelo transparentna.

stevia

Za stevijo so si zelo prizadevali, da bi prišla v EU; sprva je bila opredeljena kot novo živilo, ki ga v Evropi še nismo poznali, in začela se je propagirati kot edini zdrav in naravni nadomestek sladkorja. Že zelo kmalu so se začeli pojavljati tudi nekateri pomisleki, predvsem na podlagi študij, ki so pokazale, da lahko cela rastlina – stevija – povzroči določene imunske reakcije (npr. avtoimuno bolezen). Ravno zaradi tega Evropa ni dovolila vstopa za rastlino, pozneje pa so izdelali izvleček, tako da so ostali izključno tisti deli listov stevije, ki imajo sladek okus, hkrati pa nimajo nobenih drugih beljakovinskih delov, ki bi lahko povzročali imunske reakcije. V Evropi je trenutno dovoljena uporaba stevije samo kot dopolnilo k prehrani in v obliki izvlečka (steviolni glikozid). Oglaševanje v pomenu edinega zdravega in naravnega nadomestka sladkorja se mi zdi nekoliko zavajajoče.« 

Sladkorni alkoholi se prebavijo v tankem črevesu

»Sladkorni alkoholi so prav tako uravnavani, dodajati se jih sme samo k določenim kategorijam živil. Znana alkoholna sladkorja sta npr. sorbitol in eritritol ali namizno sladilo, ki se zaradi proizvodne specifikacije pojmujeta kot prehranski dopolnili. Nekateri aditivi pa se k prehrani dodajajo tudi po potrebi, saj so v resnici lahko zelo sladki. Eritritol se npr. prodaja v pakiranih vrečkah po 500 g pri Medexu; uporablja se lahko za pripravo peciva. Doda se ga tudi po 15 dag, kar je kar zajetna količina, a vendarle se zaradi specifikacije pojmuje kot aditiv. Pri peki peciva se npr. da kombinirati uporabo sladkorja in eritritola. Alkoholni sladkorji imajo za spoznanje daljšo presnovno pot, pri čemer se načelno presnovijo do glukoze ali fruktoze, vendar se ne presnovijo prav vsi, ker ni aktivnega transporta in končne absorpcije. Potujejo naprej v tanko črevo, in ker vežejo nase vodo ter nabreknejo, povzročijo laksativni učinek. Zakaj se jih torej uporablja? Prav zato, ker glukoza ni primerna za vse bolnike. 

Normativi za prehrano diabetikov se ves čas spreminjajo; v osnovi zdravstvene smernice zagovarjajo le načela zdrave prehrane. Naša priporočila glede optimalnega načina slajenja v prehrani so ves čas enaka, kajti poudarjamo zmernost. Poleg tega je treba upoštevati, da se telesne teže ne da uravnavati z umetnimi sladili in da ni prav, da bi se v živilih povečevalo vsebnost sladkorja, saj se nanj navadimo. Vir glukoze, ki jo organizem nujno potrebuje za nemoteno delovanje, namreč še zdaleč niso sladkane pijače, ampak polnovredna hrana. Moram povedati, da smo zelo nezadovoljni zaradi preobilice sladkorjev v sadnih jogurtih. Prehrana je navsezadnje del življenja in kulture. 

Na podlagi zdravstvenih smernic poteka več različnih usklajevanj tudi na ravni države (pri tem sodelujemo z Gospodarsko zbornico) glede zniževanja vsebnosti sladkorjev v določenih izdelkih. Zaveze za uvedbo sprememb glede vsebnosti sladkorjev v prehrani so prostovoljne; proizvajalci pijač so zaveze odgovornosti podpisali že v letu 2015. Pri vsem skupaj gre za precej dolgotrajen proces.« 

Fruktoza je nekoč veljala za zdrav sladkor, danes pa zanjo veljajo drugi standardi. Kaj se je spremenilo glede spoznanj o presnovni poti fruktoze?

»Zaradi tega, ker ni sprožila enakega odziva inzulina, je bila do pred kratkim prepoznana kot primerno sladilo za sladkorne bolnike. Pri tem so spregledali dejstvo, da tako glukoza ne preide neposredno v kri, ampak se presnavlja v jetrih, ki jih močno obremeni, na dolgi rok pa povzroča še trebušno debelost – nalaganje maščobe v trebušnem obroču. Gre za posebno maščobo, ki se je najtežje znebimo in ne bremeni samo diabetikov, ampak tudi posameznike s srčno-žilnimi obolenji in druge. Veliko fruktoze je v medu, ki ga propagiramo kot zdravo živilo, toda vendarle je treba povedati, da gre za sladkorno živilo in da ga je treba uživati v zelo zmernih količinah. Vse vrste zelenjave in sadja vsebujejo številne zelo koristne snovi, predvsem vlaknine in minerale.« 


Foto: Bigstock

Spletno mesto uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci in izboljšujemo delovanje strani. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.