Zadnja novica

Je nočno znojenje v pomenopavzi povezano z diabetesom?

Ženske z vazomotornimi simptomi (predvsem velja za nočno znojenje) v pomenopavzi imajo večje tveganje za sladkorno bolezen tipa 2, je pokazala študija. Sladkorna bolezen je povezana z visoko stopnjo umrljivosti, spremembe v življenjskem slogu ali zdravljenju pa lahko odložijo ali preprečijo zaplete, ki spremljajo bolezen. Pri tem je ključnega pomena pravočasna postavitev diagnoze in intervencija med osebami, ki so izpostavljene visoki stopnji tveganja. 

Kolumne

Kaj znajo, koliko zmorejo in kdaj kaj smejo - obravnava pri izbranem zdravniku, specialistu spl. medicine

Kaj znajo, koliko zmorejo in kdaj kaj smejo - obravnava pri izbranem zdravniku, specialistu spl. medicine

15.4.2018, 22:47 Sanja Vilfan Švajger Kolumne

Ko hirate pred očmi osebne zdravnice/ka, specialistke/a splošne medicine, ki kljub vašemu trudu, da bi ji/mu razložili simptome in ji/mu s tem pomagali pri usmeritvi diagnostike, a vam ne pomaga. Vam je to znano? Rada bi vam predstavila primer pogoste slabe prakse v osnovnem zdravstvu, o kateri velikokrat slišim, tokrat pa sem jo imela priložnost videti od blizu.

Poznate koga, ki se že dlje časa, leto ali več spoprijema s prebavnimi motnjami? Te postajajo vse pogostejše, boleče, ker ga po jedi boli, se začne izogibati hrani, hujša, človek se neopazno spreminja v lastno senco. Znanci ga dobrohotno napotujejo k zdravniku, saj je z njim nekaj očitno narobe.

No, jaz ga poznam, njegovo stisko spremljam od blizu. Tudi sama sem ga z velikim zaupanjem v naš zdravstveni sistem napotila k izbranemu zdravniku, zaposlenem v javnem zdravstvenem zavodu. A ustrezne obravnave ni dobil, nasprotno, stanje se je močno poslabšalo, začel je vidno usihati.

Tukaj je njegov primer: splošni zdravnik v rojstnem mestu diagnosticira zmerno zamaščenost jeter, hud meteorizem in gastroezofagealni refluks. Predpiše tabletke, ki bodo zavirale izločanje želodčne kisline, o vseh drugih neželenih učinkih, ki jih imajo ta sicer pogosto predpisovana zdravila, pa takrat – v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – stroka še ni veliko vedela.

Minila so leta, desetletje, dve, zaradi stalne utrujenosti veliko časa počiva, prehranjevalne navade je sčasoma spremenil, danes uživa strogo dieto za bolnike z obolenji prebavil. Že malce več maščobe v obroku mu namreč po uri, dveh povzroči hude prebavne krče, take, da se zvije v dve gube. Sledi čakanje, kdaj bo mimo, ko bo treba teči na stranišče. Sledi kisel komentar: »Evo, spet sem se polulal na rit ...«

Da ima tekoče blato, le redko kdaj delno v kosu, ki je podobno zdrizasti kaši, svetle, največkrat sive, skoraj bele barve, da je lepljivo in da plava na površju, ponekod pa se trdno zalepi za straniščno školjko, je povedal tudi svojemu zdravniku.

Prestal je peturno zahtevno operacijo trebušne kile. Stanje po njej se je – pričakovano – še poslabšalo, a čez pol leta bi se moralo vsaj povrniti na prejšnje, slabo stanje. Opravil je kolonoskopijo, ki je pokazala blago vnetje sluznice debelega črevesa. Spet je minilo več mesecev, spet je bil pri zdravniku, dobil še dodatne tabletke, ker ni bilo bolje, pa se je znova vrnil k njemu in tako še nekajkrat. Prepričala sem ga, da naj se vendar še enkrat odpravi nazaj, in mu svetovala, da naj zbrano poudari vse simptome – od hudih napenjanj, bolečin, lepljivega blata, utrujenosti, hujšanja, slabosti po hrani, bolečin v predelu ledvic, zatekanja prstov na rokah...

Takrat se je naš pacient vendarle postavil zase.

»Kako – kaj zdaj? Po vašem mi nič ne manjka, ampak jaz komaj stojim na nogah. Vi ste zdravnik, kaj boste ukrenili? Kako naprej?! Pomagajte mi!« Prosil je še za napotnico za gastroenterologa in drugo za kontrolni pregled po operaciji velike hiatalne kile. Ni ju hotel izdati, češ da ni potrebno.

Žal se je kmalu stanje poslabšalo, na urgenco je moral z rešilcem. Dežurni zdravnik je že po klinični sliki prepoznal močno napredovalo bolezen pankreasa, s seboj je dobil škatlo encimov lipaze (encimi trebušne slinavke, ki jih je treba zaužiti ob obroku) in vso nadaljnjo gastroenterološko diagnostiko, do katere prej nikakor ni mogel.

Ker ne gre za osamljeni primer, postavljam vprašanje odgovornim v primarnem zdravstvenem sistemu pa tudi odgovornim tam visoko zgoraj: kje se zatika, da se ne prepozna patologije s tako očitno klinično sliko; zakaj mora človek izgubiti več let življenja, ko bi lahko vse potekalo drugače?

Namesto epiloga:

 Ko je končno pri svojem zdravniku dobil življenjsko potrebne encime, se je izkazalo, da je, odrasel pacient, dobil kapsule z 10. 000 enotami lipaze, torej z najnižjo možno vsebnostjo zdravila na trgu, namenjenim predvsem pediatrični populaciji. Predpis otroškega odmerka je pospremil še z napačnim navodilom jemanja, ki bi učinek zdravila povsem izničil.

Če se ne bi sam pozanimal, kako zdravilo uživati, bi šlo v nič, saj so navodila za uživanje encimov jasna, da jih je treba vzeti med jedjo ali pa tik po jedi.  


Foto (naslovna): Bigstock

Foto  (portret): Diana Anđelić


Spletno mesto uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci in izboljšujemo delovanje strani. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.