Avtor: Mojca Koprivnikar
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je opredelila debelost kot največji globalni kronični zdravstveni problem pri odraslih. Od leta 1975 se je v svetu kar potrojilo število ljudi s prekomerno težo in ta je pomemben dejavnik tveganja za nastanek številnih bolezni (srčno-žilnih obolenj, sladkorne bolezni, osteoartritisa itn.).
Težko bi torej rekli, da je pri hujšanju pomemben samo zunanji videz. Predvsem bi morali hujšati zaradi svojega zdravja in dobrega počutja.
Dr. Tina Sentočnik, dr. med., specialistka interne medicine in psihoterapevtka ter znana strokovnjakinja za prehrano, razlaga, da o debelosti govorimo takrat, ko gre za povečano telesno maso (težo) na račun povečane maščobne mase. Za ugotavljanje stopnje povečane teže pa še vedno uporabljamo indeks telesne mase (ITM). Izračunamo ga tako, da aktualno težo v kilogramih delimo s telesno višino v metrih na kvadrat. Če je ITM večji od 25, gre za povečano telesno težo, ITM nad 30 pa pomeni debelost.
Ali je za debelost odgovorna genetika?
Pri veliko posameznikih večkrat slišimo, da je za prekomerno težo kriva genetika. »Vemo, da geni uravnavajo razporeditev maščobne mase, velikost mišične mase, sposobnost kopičenja odvečne energije v maščobnih celicah pa izkoristek hrane, potrebo po energiji v mirovanju in med gibanjem itn., vendar pomembnega vpliva na telesno težo nimajo. Najpomembnejši vzrok za porast teže in nastanek debelosti je dlje časa trajajoča pozitivna energijska bilanca, kar pomeni, da imamo pri posamezniku s prekomerno telesno težo presežek vnosa energije (kalorij) nad porabo. Na to v veliki meri vpliva okolje z razpoložljivostjo in s kakovostjo hrane, pri čemer ne smemo pozabiti na različne dodatke, ki krepijo okusnost hrane, a so za telo in njegovo naravno delovanje škodljivi; najpomembneje pa na težo vplivajo prehransko-gibalni vzorci v družinah. Ni zanemarljiv podatek, da imajo otroci debelih staršev zelo malo možnosti, da bodo imeli normalno težo. Pomemben je tudi podatek, da imajo s težo pogosto težave tudi otrocih staršev, ki sicer nimajo povečane teže, imajo pa eno od motenj hranjenja, katere osnovna značilnost je ob patološkem prehranskem vzorcu tudi stalna preokupacija s težo in hrano,« pove dr. Tina Sentočnik.
Da genetike ne moremo kriviti za prekomerno težo, je pokazala tudi nedavna raziskava, ki so jo objavili na Medscape. Raziskovalci so želeli preučiti, ali ima genetska nagnjenost k debelosti zares vpliv na posameznika. Avtor raziskave dr. Tiange Wang z Univerze Tulane v New Orlansu, ZDA, je s kolegi ugotavljal, kako lahko prehranjevalni vzorci dolgoročno vplivajo na povečanje telesne mase pri posameznikih, ki imajo genetske predispozicije za prekomerno težo. V zdravstveni študiji so od leta 1986 naprej spremljali 8.828 medicinskih sester in 5.218 moških zdravstvenih delavcev evropskega izvora. Vsem so opravili genetsko analizo iz vzorcev krvi. Ob začetku raziskave so bile ženske v povprečju stare 54 let in moški 55 let, povprečna teža žensk je bila 68 kg in moških 82 kg. Ocena genetskega tveganja pa je bila narejena na osnovi 77 enojnih nukleotidnih polimorfizmov, povezanih z ITM. Udeleženci so vsaka 4 leta izpolnjevali obsežen vprašalnik o svojem stanju in navadah, raziskovalci pa so določali tudi njihov ITM. Prehranjevali so se na osnovi treh jedilnikov oz. natančno določenih prehranskih vzorcev: vzorec AHEI-2010 (temeljil je na vnosu 11 živil in pijač, posamezniki so uživali večje količine zelenjave (brez krompirja), sadja, celih zrn, oreškov in stročnic ter polinenasičenih maščobnih kislin; določili so jim zmerno uživanje alkohola in nižji vnos sladkorja, sladkanih pijač, rdečega in predelanega mesa, transmaščob in natrija); vzorec DASH (prehranski pristop za zaustavitev hipertenzije je temeljil na vnosu osmih živil in pijač); vzorec AMED (nadomestna sredozemska prehrana je temeljila na devetih sestavinah sredozemske prehrane). Raziskovalci so ugotovili, da je bil prehranski vzorec AMED še najučinkovitejši. Upoštevanje teh pravil zdrave prehrane in navad je med študijo pripeljalo do le majhnega povečanja ITM pri ljudeh z visoko genetsko nagnjenostjo k debelosti v primerjavi z drugima dvema. Avtorji raziskave pa so tudi sicer ugotovili, da rezultati celotne raziskave kažejo, da se lahko povečanje telesne mase pri ljudeh z genetsko nagnjenostjo vsaj delno prepreči z izboljšanjem vzorcev prehranjevanja in torej ne gre »kriviti« genetike.
Najpomembnejši je psihološki dejavnik
Pri hujšanju ima velik vpliv – poleg prehrane in gibanja – psihološka pripravljenost posameznika, tj. z vidika motivacije in pri iskanju vzrokov za debelost. Dr. Tina Sentočnik pravi, da je psiha pravzaprav ključnega pomena. »Tu mislim na motivacijo za dolgoročno spremembo prehranskih in gibalnih navad pa tudi na vzroke za debelost – med klienti, ki se z njimi srečujemo v zdravstvu, ima več kot 80 odstotkov vseh psihološko ozadje, ki ključno vpliva na potrebo po hrani. Najpogosteje so to motnje hranjenja ter čustvene in vedenjske motnje, ki so neprepoznane in spregledane pri klientih samih in tudi pri zdravstvenih delavcih. Prav psihološki vidik je tisti, ki je vzrok za zelo veliko število recidivov po hujšanju – po statističnih podatkih v strokovni literaturi se kar 98 odstotkov ljudi, ki so kadar koli hujšali le s pomočjo diete, zredi nazaj.«
Ženske v menopavzi imajo lahko več težav – kako nad njih?
»Mišična masa pri ženskah začne po 35. letu postopoma upadati, proces se lahko začne prej in je lahko tudi hitrejši pri ženskah, ki so fizično neaktivne. Pri 55-letnici je tako mišična masa za nekaj kilogramov manjša, kot jo je ta imela pri 35 letih. Z zmanjšanjem puste telesne mase (najprej mišične, po menopavzi pa še kostne) se zmanjšuje potreba po energiji (kalorijah) v mirovanju in med gibanjem. Spremenjena telesna sestava, se pravi upadanje mišične mase in povečevanje maščobne mase, je ob zmanjšanem povpraševanju po energiji glavni razlog za porast teže v tem življenjskem obdobju. Seveda se temu lahko izognemo z zdravim prehranjevanjem in redno telesno aktivnostjo,« pove dr. Tina Sentočnik.
Sicer pa v vsakem življenjskem obdobju lahko s primernimi ukrepi preprečimo porast teže ali zmanjšamo količino maščobne mase, če je ta prevelika. Poglavitni in učinkoviti prijemi so motivacija, uravnotežena prehrana, ob potrebi po zmanjševanju previsoke teže mora biti dieta redukcijska (imeti mora manj kalorij, kot jih potrebujemo za vzdrževanje teže) in redna ustreza telesna aktivnost. Ta mora biti kombinacija aerobnih aktivnosti (hoja, tek, hoja s palicami, kolesarjenje, plavanje) z vadbo za mišično moč in gibljivost. »Z individualiziranim pristopom, pri katerem vsakemu posebej določimo potrebo po hranilih, sestavimo ustrezno dieto (po opravljenih temeljitih preiskavah), določimo tudi ustrezen režim vadbe in seveda v obravnavo vključimo psihološko pomoč, pa lahko dosežemo ogromno. Če pa bi posameznik želel izboljšati tudi estetski videz in se znebiti odvečnih maščob na različnih predelih telesa, pa za to obstajajo številne kozmetološke tehnike, ki uporabljajo različne fizikalne postopke (radiofrekvenco, laser, infrardečo svetlobo, vakuum, IPL-tehnike, t. i. kriolipolizo itn., s katerimi lahko oblikujemo postavo. Ob potrebi po večjih korekcijah pa so na voljo agresivnejši kirurški postopki (liposukcija, liposukcija v kombinaciji z laserjem, različni korektivni posegi povešene kože itn.),« sklene dr. Tina Sentočnik.
Kako lahko prepoznamo, ali imamo že prekomerno težo? Najprej izračunamo svoj ITM in izmerimo obseg pasu 1–2 cm nad popkom: ITM nad 25 pomeni prekomerno težo, obseg pasu pri ženskah bi moral biti manj kot
Foto: Bigstock
