Avtor: mag. Nataša Cankar, odvetnica
Ob daljši bolniški odsotnosti se včasih zgodi, da bolnika na domu obišče oseba, ki nadzoruje, ali dejansko upošteva navodila zdravnika. Manj znano pa je, v katerih primerih in kdo lahko preverja upravičenost bolniške odsotnosti z dela. Kaj pomeni izraz »delavec ne spoštuje zdravnikovih navodil« in kako to preverjajo?
POSLEDICE NEUPRAVIČENE ODSOTNOSTI
Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delavcu mogoče izredno odpovedati zaposlitev, čemed odsotnostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega prebivanja (110. člen ZDR-1). Odpoved delovnega razmerja je torej po zakonu mogoča v treh primerih:
– če delavec ne spoštuje navodil za zdravljenje;
– če med bolniško opravlja drugo pridobitno delo;
– če brez odobritve odpotuje iz kraja svojega prebivanja.
V praksi je problematičen predvsem prvi izmed treh navedenih primerov.
KAJ POMENI IZRAZ »DELAVEC NE SPOŠTUJE ZDRAVNIKOVIH NAVODIL« IN KAKO TO PREVERJAJO?
Ko zdravnik določi bolniški stalež, naj bi bolniku vedno izročil tudi navodila za zdravljenje, zapisana na posebnem obrazcu, enaka navodila pa naj bi zapisal tudi v zdravstveni karton. Oseba, ki bo preverjala, ali bolnik med bolniško odsotnostjo upošteva navodila zdravnika, bo najprej pridobila ta navodila oziroma preverila vpis, ki ga je zdravnik zapisal v zdravstveni karton. Na podlagi teh zapisov in neposredno opaženega ravnanja bolnika bo ocenila, ali ta krši zdravnikova navodila ali ne.
Problem predstavlja praksa nekaterih zdravnikov, da bolniku pisnih navodil ne izročijo (ampak jih le vpišejo v zdravstveni karton) ali pa so navodila prekratka (samo navedba »Bolnik naj se zdravi doma«). V prvem izmed obeh primerov bolnik sploh ne bo seznanjen s točno vsebino zdravnikove zabeležke v zdravstvenem kartonu (ker mu je zdravnik dal le ustna navodila), drugi primer pa ne predvideva nobene odsotnosti z doma, razen odsotnosti zaradi obiska zdravnika ali naročene zdravniške preiskave, torej tudi ne zaradi npr. nujnega odhoda v lekarno in podobno.
Ob nastopu bolniškega dopusta se zato splača preveriti, katera navodila je zdravnik zapisal v zdravstveni karton. Na pisnih navodilih, ki jih bolniku izroči zdravnik, pa naj bi bil zapisan tudi dovoljen izhod zaradi nujnih življenjskih opravkov, krajšega sprehoda ali podobno, seveda če zdravstveno stanje bolnika to dopušča. Tako se boste izognili težavam zaradi neživljenjskih očitkov, da kršite bolniški stalež.
KDO LAHKO PREVERJA BOLNIŠKO ODSOTNOST?
Pravica do preverjanja bolniške odsotnosti je tesno povezana z obveznostjo plačevanja nadomestila. Če bolniška traja manj kot 30 dni, jo bo navadno preverjal delodajalec, če traja več kot 30 dni, pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (lahko pa tudi delodajalec).
KATERI PODATKI SE LAHKO PREVERJAJO?
Podatki o zdravstvenem stanju sodijo med posebej občutljive osebne podatke in so posledično deležni tudi večjega varstva. Delodajalec sme preverjati, ali bolnik med bolniško odsotnostjo spoštuje zdravniška navodila in koliko časa bo navadno trajala bolniška, ne sme pa poizvedovati o diagnozi. Delodajalec sme poleg tega preverjati upravičenost bolniške odsotnosti, le kadar gre za odsotnost zaradi bolezni delavca samega, ne pa kadar je delavec z dela odsoten zaradi nege družinskega člana (npr. bolnega otroka).
KAJ TOREJ STORITI?
Negativnim posledicam tovrstnega nadzora se v praksi najlažje izognete tako, da zdravnika opozorite, da naj napiše čim bolj natančna navodila za zdravljenje in v njih predvidi tudi nujne opravke. Upošteva naj, ali živite sami, morebitno odsotnost z doma zaradi dejavnosti, ki so namenjene pospešitvi zdravljenja (npr. obisk fizioterapevta, krajši sprehod, masaža, plavanje ali drugo gibanje, če gre za poškodbe hrbtenice, itn.). To je dolžen storiti, saj mora potek zdravljenja prilagoditi posameznemu bolniku in njegovemu stanju. Glede na zelo omejen čas, ki ga imajo zdravniki za obravnavo posameznega bolnika, v praksi tega ni vedno lahko doseči. Tako bo nadzor bolniškega staleža lažje dosegel svoj pravi namen, to je odkrivanje zlorab, in ne nepotrebnega nadlegovanja dejansko bolnih ljudi. Vsak resnični bolnik bi bil najraje zdrav in se torej med boleznijo že sam ne bo obremenjeval z dejavnostmi, ki bi poslabšale njegovo stanje.
