Ksenija Benedetti – Vse sijajne in drugačne ljubezni

Avtor: Mojca Koprivnikar

Vodja protokola Republike Slovenije Ksenija Benedetti pravi, da sta za njeno mladostno energijo pri 52 letih »kriva« zadovoljstvo in sreča. V življenju jo spremlja modrost, ki pravi »Sprejmi, česar ne moreš spremeniti, spremeni tisto, kar lahko, in imej pamet, da ločiš eno od drugega«. 

Mediteranska vedrina v njej pa poskrbi, da jo skoraj vedno vidimo z nasmehom na obrazu. In če mogoče po kakšnem naključju še ne veste, Ksenija Benedetti je tudi soproga znanega slovenskega igralca Borisa Cavazze.

 

Kako kaj ljubezen, ga. Benedetti? 

»Odlično, hvala.« 

Čutite, da ste zdaj bolj srečni in pomlajeni?

»Tole je pa malce klišejsko vprašanje, se vam ne zdi?«  Je pa res, da ima človek, ko je srečen, precej več energije.« 

Česa v imenu ljubezni ne bi nikoli več dovolili? 

»Trpljenja.« 

Kaj pravite – ali obstaja »prava« ali »samo« ljubezen?

»To je eno izmed tistih vprašanj, ki si jih ne zastavljam več.« 

Ste jo vi našli v odnosu z Borisom?

»Poznam in živim različne ljubezni: od Borisa, staršev, Borisovih sinov in vnukov ter njihovih partnerk do prijateljev, sodelavcev, do živali in predvsem do svojih mačk, do narave, umetnosti, smeha, do palačink in pireja ter gorgonzole. Vse te ljubezni so sijajne in vsaka je drugačna.«

Partnerstvo, ki se sklene v drugi polovici življenja, ko ima človek za seboj že precej življenjskih izkušenj, lepih in bridkih, in je precej bolj moder, gotovo stoji na drugačnih temeljih kot npr. tisto, ki se zgodi pri tridesetih?

»Gotovo. Zdaj znam veliko bolje živeti. In bolj ceniti nekatere reči, za katere se v mladosti nisem zmenila. Znam tudi prepoznati nepomembnosti, ki jih prej nisem znala prepoznati. In znam jih v hipu vreči v smeti. Ukvarjanje z njimi mi je v preteklosti jemalo veliko časa in energije.« 

Vas kdaj moti večja medijska izpostavljenost, odkar ste skupaj z Borisom?

»Ja, včasih me. Rada imam svoj mir. Razumem pa, da imate tudi novinarji svoje delo, in zato nekako sprejemam, da imam tega miru manj kot prej, ter skušam biti do vas korektna in razumevajoča.

Rada bi »poklepetala« tudi o vašem delu, ki ga opravljate. Kako je videti vaš delovni dan?

»Niti en dan ni enak drugemu, tako da rutine ne morem opisati. Dan, ko imamo uradne obiske, lahko traja od jutra do polnoči in je moja ‘pisarna’ teren, kak drug dan pa preživim na Erjavčevi in se ukvarjam z organizacijo dela, elektronsko pošto, računi, s sestanki, pogodbami in z drugimi papirji.«

Kako se duševno pripravljate na večje dogodke (obisk tujih politikov, predsednikov itn.), na katerih ste protokolarni vodja? Gotovo predstavljajo tudi stres.

»Stresa je z leti vedno manj. Tudi državniki so samo ljudje. Strah sem že davno izgubila. Vedno pa se potrudim, da naša služba da vse od sebe in da vsi členi verige držijo, tako da svoje delo opravimo čim bolje.« 

Vas kdaj zaskrbi, da ne bi šlo vse po načrtih, in kako izpeljete, če se zares kaj zalomi?

»Vedno se lahko kaj zalomi. Murphy nikoli ne počiva. Predvsem ne smemo izgubiti živcev. Če kaj ne gre po načrtih, poskusimo najti ustrezno rešitev – čim hitreje in čim bolj mirno. Treba je biti odličen kombinatorik, organizator in tudi improvizator. In videti je treba vedno kak korak naprej. Kot dirigent, ki orkestru ne dirigira po ritmu, ampak vstope inštrumentov najavlja za hip prej.« 

Bi lahko rekli, da vaše delo ne pušča prostora za slabo voljo in mrke poglede? In kako ohranjate nasmeh na obrazu, lepoto in eleganco, ki jo vidimo?

»Brez skrbi, tudi meni uide strog in mrk pogled. Ker sem po naravi nagnjena k sproščenosti in v sebi nosim mediteransko vedrino, pa je takih pogledov malo. Ljudje, ki živijo lahkotno, so tisti, ki razumejo razliko med stvarmi, ki jih lahko spremenijo, in stvarmi, ki jih je treba sprejeti. Držim se namreč tistega znanega reka, da naj imam moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, in da naj imam pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, ter da naj imam modrost, da razlikujem to dvoje. Pa še nekaj je: naučila sem se ne obremenjevati s stvarmi, ki niso pomembne. In z ljudmi, ki (zame) niso pomembni. Mrk pogled dobim tudi, ko srečam krivice, ki se dogajajo ljudem, in ko začnem razmišljati o tegobah tega sveta, neravnovesju ter krivični prerazporeditvi hrane in denarja ter o uničevanju našega planeta. Nekaterih reči in ljudi preprosto ne morem razumeti.« 

Poznamo vas tudi po brezhibni zunanji urejenosti. Se urejate po občutku ali dosledno sledite modnim zapovedim?

»Modnim zapovedim ne sledim, mi je pa moda všeč. V protokolu imamo znana in precej stroga pravila, kaj se sme in česa ne. Žal je naša služba ena najbolj konservativnih služb na svetu in ni prostora za hudo ustvarjanje. Sledim načelu manj je več, tudi zasebno. Rada imam kakšen dober kos nakita ali posebno torbico ali zgovorne čevlje. Z dodatki lahko ‘pobarvate’ dolgočasen kos oblačila, ki lahko z njimi čisto drugače zaživi.« 

Ste sicer veliko v naglici?

»Ne več toliko. Naučila sem se upravljati s svojim časom. Zame uspešen človek namreč ni tisti, ki neprestano dela in se mu ves čas nekam mudi, ampak tisti, ki zna najti umirjeno ravnovesje med obveznostmi in svojim prostim časom, namenjenim družini in sebi; ta čas je zame najmanj enako dragocen kot tisti službeni. Nekoč sem prebrala, kaj je ljudem na smrtni postelji najbolj žal: da so premalo časa posvetili svojim bližnjim ter da so se preveč gnali za službo in denar.« 

Kako ohranjate ravnovesje med delom, partnerstvom, počitkom, zabavo, konjički itn.?

»Tako da si racionalno organiziram svoj dan in da ne dajem v svoj nahrbtnik reči, ki niso potrebne. Res pa je tudi, da si to lahko privoščim zaradi odličnega tima sodelavcev, ki jim zaupam. Brez takih sodelavcev nikakor ne bi mogla najti tega ravnovesja. In tudi zato sem jim hvaležna.«

Kaj menite, da je potrebno za ohranjanje lepega mladostnega videza pri 50 letih?

»Zadovoljstvo in sreča. In potem dolgo nič. Nato pa smeh, pozitivne misli, gibanje, primerno prehranjevanje in izogibanje stresu. Vsak si mora sicer najti svoj recept, ki mu ustreza.«

Prakticirate te stvari? 

»Kolikor je le mogoče, ja. Poskrbim za svojo srečo. In jo tudi večkrat nahranim.«

Kaj pa zdravje? Ste sicer dobrega zdravja?

»Takoj moram potrkati na les – za zdaj nimam posebnih težav.« 

Kako se prehranjujete – kaj vse se znajde na vašem krožniku?

»Pogovarjava se ravno v trenutku, ko sem že en mesec pridna in spreminjam svoje prehranjevalne navade. V tem obdobju boste v meni našli domači kozji jogurt, špinačo, domače Borisove in mamine zelenjavne mineštre, gorgonzolo, mocarelo, očetove gobe, stročji fižol, mandeljne, banane in podobno.«

Kaj pa pregrehe, katere so vaše in kako težko/lahko jim rečete ne?

»Njoki, testenine, pica, krompir. Vseh vrst. In mamin štrudelj, ki pa niti ni toliko grešen, ker je brez dodanega sladkorja. Ko sem – kot zdaj – v strogem režimu zaradi zastavljenega cilja, nimam težav z odrekanjem.« 

Bi sicer rekli, da živite zdravo?

»Ja, zadnjih deset let živim precej zdravo.«

Radi tudi potujete. So potovanja tisto, kar vas pomlajuje in osrečuje?

»V življenju sem sicer službeno prepotovala skoraj ves svet, ampak to ni to. Predvsem rada potujem brez delegacij, zasebno, v dvoje ali troje. In sploh ni pomembno, kam grem, pomembno je, s kom grem. Ta nekdo je skoraj gotovo garancija za prijetna doživetja, tudi ko so neprijetna.«

Če bi vam nekdo ponudil možnost, da za leto dni zapustite Slovenijo in vse, kar vas tu veže, in se z možem odpravita na potovanje okrog sveta, bi šli?

»Nima smisla, da o tem razmišljam, ker to ni realna možnost zaradi več razlogov. Naučila sem se veseliti malih velikih reči, npr. petkovega ogleda Cankarjevih Hlapcev v Drami, preživetega vikenda v Kopru, mirnega večera na kavču doma ob kakšnem dobrem filmu, objema, poljuba za lahko noč.« 

Foto: osebni arhiv

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj