Z Janezom Koželjem med zelene nadzornike

Obveznosti v povezavi z ustanavljanjem društva sem sprejel, zato ker verjamem, da je taka organizacija pomembna. Gre za zelene ali okoljske redarje, ki bi jih lahko ustanovili pri mestnem redarstvu ali pa pri mestni inšpekciji. A v ta namen bi bilo treba reorganizirati občinske službe, potrebne bi bile nove zaposlitve, nastale bi kadrovske težave. Zato se mi je zdelo elegantnejše ustanoviti društvo. In smo ga. Imamo približno 180 članov. Vsi smo prostovoljci in vsi želimo nekaj prispevati k urejenosti mesta. To je perspektiva, v katero zelo verjamem – ta zavest o soodgovornosti. Zato sem se tudi odločil, da postavim organizacijo na noge in potem prepustim vodstvo komu drugemu.

Naša prva naloga je povečati število članov na najmanj 300. To je najpomembnejše – da nas je dovolj in da je članstvo pisano po starosti, da je iz različnih družbenih okolij in da tudi pokriva celotno ozemlje občine. Pomembno je, da ustvarimo mrežo, ki zajema ves prostor. Med nalogami društva je tudi zbiranje donacij, potem je urejanje arhiva in spletne strani. Vse, kar naši člani fotodokumentirajo, objavimo na spletni strani. Objavimo tudi pobude, ki jih na nas naslovijo meščani. Seveda jih tudi pregledamo. Ko se zbere dovolj pobud in predlogov, poskušamo vplivati – pritiskamo na javne službe. 

Naloga zelenih nadzornikov in zelenih nadzornic je ta, da pri svojih vsakodnevnih opravilih poskušajo biti pozorni na razne pojave – na posledice nemarnega vzdrževanja javnih služb ali pa na posledice vandalizma – na kakršno koli obliko neprimernega ravnanja z javnim prostorom ali celo prisvajanja tega prostora. Mi poskušamo razumeti, kaj se dogaja. Po svojih dnevnih poteh hodimo s fotoaparatom ali telefonom in ko vidimo neko nepravilnost, ko vidimo, da nekdo odlaga smeti v odprto krajino ali zraven kontejnerjev namesto v kontejnerje, da se nekje kopiči zelenje obrezanih dreves, da se je nekje drevo posušilo, da je nekdo nekaj razbil, mogoče svetilko, dokumentiramo s fotografijo in podatki. Tovrstne nepravilnosti vznikajo s sebi lastno dinamiko, zato je pomembno, da jim sledimo na vsakdanjih poteh. S tem pa sodelujemo pri urejanju javnih površin. Postopek je tak, da člani dokumentirane nepravilnosti, ki so jih odkrili, posredujejo upravnemu odboru, ta pa jih objavi na spletni strani. Seveda je to še v povojih, saj delujemo komaj pol leta. In vendar lahko vsak predlagatelj računa na večjo učinkovitost in odzivnost javnih služb, ki se ukvarjajo z urejanjem javnih površin, kot bi jo dosegel, če bi se urejanja težav lotil sam. Društvo ima večjo težo. Poleg opisane poti imajo naši člani še eno možnost za ukrepanje. Lahko stiskajo glavo društva in sami izdajo uradno opozorijo, na primer nekomu, ki ima prehrupen lokal. Nekaj takih orodij torej je, seveda pa nimamo nobenih pristojnosti, da bi izrekali kazni. Ljudi le opozarjamo. 

Pomembno je, da tudi sami poberemo kak odpadek, da sami odžagamo kako suho vejo. Ko s svojim psom opravim jutranji krog, tudi pospravim, kar je obležalo – steklenice znosim v kontejner za steklovino, razne ovitke pa med plastiko in papir. Hkrati pregledam, ali je kje kaj narobe, in to poslikam – uredim stvari. In imam občutek koristnosti, čeprav imam ogromno drugih obveznosti, pri katerih se počutim koristnega. Ampak s tem, ko uredim stvari v svoji okolici, opozarjam na primer smetarsko službo, da premalo naredi. In opozarjam ljudi – opozarjam, da so javni prostori mesta, ki so skupna dobrina, ne pa nikogaršnje ozemlje, na katerem se lahko pljuva, odmetava smeti in še kje kaj uniči. To je oblika balkanizacije, ki ne koristi nikomur.  

Verjamem, da moramo ljudje sami upravljati z javnimi prostori mesta – da jih poskušamo varovati kot skupno dobrino, na drugi strani pa to dobrino na neki način tudi vzdržujemo. Pomembno je, da se zoperstavimo neprimernemu obnašanju posameznikov, mestne službe pa opozarjamo, da se je na primer zlomila neka klop ali da se je neko drevo preveč razraslo. S tem izboljšujemo kakovost javnega prostora. In ko se tak vpliv širi, se zmanjšuje potreba po širjenju nadzornih služb. Mestna uprava sama po sebi ni odzivna na malenkosti. Nikjer. In ves čas je problem tudi denar. Javna podjetja naredijo nekaj za denar. Imajo tudi svoj letni načrt, zato je težko vanj vključevati neke nenadne dogodke. Zato je organizacija zelenih nadzornikov tako pomembna. Je v pomoč občinskim službam in javnim podjetjem. Hkrati ponuja možnost za ukrepanjem vsem, tudi tistim, ki se radi pritožujejo nad tem in onim, večinoma neuspešno. Namesto kroničnega nezadovoljstva bodo deležni občutka, da so tudi oni s svojimi predlogi mestu nekaj prispevali. Vsak, ki nekaj prispeva, po malem premika stanje stvari proti kulturi prebivanja v meščanskem smislu, kjer javne površine predstavljajo skupne bivalne prostore mesta in kjer se razume samo po sebi, da so ti prostori pospravljeni, čisti in zgledno urejeni. 

Mi se seveda udeležimo akcij čiščenja, ki jih organizira mesto, pridemo pa predvsem zaradi promocije društva, zaradi pridobivanja novih članov. Tako smo se udeležili tudi akcije pogozdovanja. Posebna pa je bila akcija v Fužinah, kjer smo obnovili zelenje v koritih celotnega naselja. Seveda smo vključili tudi bolj ali manj osuple domačine. Razložili smo jim – zato ker je to pred tvojim blokom in ti bomo tudi dali rože – in je steklo. Mi smo prinesli rastline, zasadili pa smo jih skupaj. Seveda je bila tudi ta akcija zaradi promocije društva. Sicer takih stvari ne delamo. Razmišljamo pa, da bi začeli deliti pohvale za lepo urejene vrtove in parke, ki jih ljudje sami uredijo. To so take male krajine, ki nastajajo tam, kjer je včasih veljalo, da se ne sme. Ampak zakaj ne? Mi vemo za več vrtičkov, ki so urejeni kar na javnih površinah, so pa z vsem cvetjem in drugim okolju v okras. Sicer pa upam, da bomo izpeljali še eno akcijo – da po pasovih pregledamo eno celo sosesko in popišemo vse probleme – ne take, kot smo prečesali Fužine in odprli vprašanje urejanja in vzdrževanja zelenja v koritih, ampak tako, da preučimo prav vse. 

Lastniki lokalov na Križevniški so se obrnili na Občino s prošnjo, ali bi jim lahko pomagali pri tem, da bi oni sami prevzeli v upravljanje svojo ulico. Imeli so neka sredstva, nekaj smo dodali mi, tako da so lahko kupili korita za drevesa in postavili klopi; tako so uredili ulico. Zdaj je to ena najlepših ulic v Ljubljani. Vsa je zelena in v cvetju. In to je delo lastnikov lokalov, stanovalcev in drugih. Zdaj imajo stalne programe na prostem, tam je Mini teater in so lutke za otroke; v bistvu nastaja tako imenovana ulična skupnost – in to je ta končni cilj – taka bodo po mojem mnenju mesta prihodnosti.