Tinkara Kovač: Tuna iz konzerve in Chanel 5? Ne, hvala

Avtor: Mojca Koprivnikar

»Nosimo odgovornost za to, kar bomo pustili svojim potomcem. Imamo možnost spreminjati stvari na bolje. Manipulacija, laži, denar, napuh gotovo niso vodilo, čeprav postajajo naš vsakdan. Ne smemo jim podleči, moramo se jih naučiti prepoznati in jim reči odločen »ne« – s svojimi besedami, z dejanji in ravnanjem.« 

» Tako pripravljamo prostor spoštovanju, sodelovanju, kreativnosti in notranji mehki moči. Ja, tako jo imenujem – mehka moč, to je tisti ženski princip, ki na vrh postavlja družino, otroke, naravo in umetnost,« pripoveduje glasbenica, umetnica, mama in in ženska z veliko črko Ž – Tinkara Kovač.

Kaj menite, kako doseči premik v družbi, seveda v pozitivno smer?

»Preprosto. Začnimo pri sebi. Bodimo prva sprememba in pomirimo se, da se vedno vse spreminja in da je tako prav. Gibanje, premik, potovanje, preoblikovanje, dinamika. Saj poznate tisto, da nikoli ne stopamo v isto reko?«

Kako je pri vas ta trenutek, v kakšnem ustvarjalnem obdobju se nahajate?

»Aprila letos je izšel moj nov album Dober dan, življenje, pravzaprav kompilacija skladb, ki sem jih posnela v zadnjih treh letih sama ali v sodelovanju z različnimi glasbeniki. Jeseni pa bo izšel še en album, na katerem so vse tiste moje skladbe, ki sem jih v zadnjih letih posnela ali prepesnila v italijanskem jeziku. Album bo izšel v dveh različicah, in sicer prvi »Cuori di ossigeno« za kitajski trg in drugi »La cura è vivere« za italijanski trg. Najprej sem dobila povabilo za Italijo, potem pa je italijanski založnik in umetniški vodja ponudil album še založniku iz Hongkonga; tako bosta nastali dve različici, ki bosta svojo pot našli pri sosedih in čisto na drugem koncu sveta. Komaj čakam in se z zanimanjem veselim odzivov tako drugačnih kultur, kot je kitajska, na mojo glasbo. Prav v tem obdobju, ko sem tako zapečatila svojo bližnjo glasbeno preteklost, pa začenjam nizati tudi besede in note za svoj nov studijski album. Prve pesmi bom posnela že jeseni.«

Kaj se prebudi v vas, ko slišite besedo glasba?

»Je samo drugo ime za življenje, energijo, naravo, višjo silo, za dihanje … vse to je pravzaprav ena in ista stvar. Preprosto je. Me obdaja in je z menoj vsak trenutek.«

Flavta je vaša glasbena spremljevalka. Kdaj ste prvič začutili ljubezen do nje?

»Tam nekje pri sedmih letih. Zelo praktičen inštrument se mi je zdel. Tako majhen in priročen za v torbo in na šolski izlet ali potovanje. In nanj lahko enako suvereno igraš klasiko ali pa rock.«

Ali ste od malih nog hrepeneli po tem, da bi postali (znana) glasbenica, ali je življenje za to poskrbelo povsem spontano? 

»Predvsem sem sama poskrbela za to. V vrtcu sem sicer razmišljala, da bi bila pek. Pozneje pa me je vedno bolj neslo proti glasbi. Svojo prvo plačo sem si tako prislužila pri svojih šestih letih, ko sem odpela »part« nekega modrega psa za gledališko predstavo za otroke.«

Kako se pripravljate na svoje glasbene nastope? Imate morda kakšne sprostitvene rituale oz. priprave, preden stopite na oder?

»Razen tistih tehničnih zadev niti ne. Se mi zgodi, da skočim na oder v zadnji minuti. Predvidevam tudi, če bi me zbudili sredi noči in rekli »Poj«, da s tem ne bi imela posebnih težav. Je pa najboljša »priprava« na nastop, če imaš dobro glasbo in dobro sporočilo za ljudi ter če si dobro pripravljen. Še meni sami se ne sanja, koliko ur, dni sem igrala in pela od otroštva do tega trenutka, da lahko zdaj »kar tako« stresem iz rokava in nastopam.«

Imate kaj treme pred nastopom?

»Nimam treme. Ne poznam je. Vse poteka tako lepo naravno in spontano; prehajam z ene strani odra na drugo. To je takšen zdrs skozi ogledalo. Največkrat je najtežji del kvečjemu tisti, ko se je treba z odra vrniti v zemeljsko življenje in obliko. Če mi kdaj ne gre v vsakdanjem življenju, pomislim na energijo z odra in jo apliciram nase pa sem spet vsemu kos.«

Kje črpate energijo za svoje delo?

Telo in dušo je treba tako harmonizirati, da se sama napajata in samoregenerirata. To pa jima omogočimo tako, da se imamo radi, in takoj za tem, da delamo dobro drugim. Tako transformiramo sebe in svet na višjo frekvenco. Pomembno je tudi, da se osredinimo na trenutek in odnose, ki so tukaj in zdaj –- ne obremenjujmo se s preteklostjo in ne izgubljamo časa s tem, da se tolažimo, da bo jutri morda boljše. Vse je tukaj in zdaj in za vse smo odgovorni sami. Ko dosežemo najvišjo stopnjo odgovornosti do sebe v mikro- in makrosvetu, smo svobodni. Svoboda pa je cilj. Z njo prideta notranja sreča in ljubezen.«

Kako pa si polnite baterije po napornih nastopih?

»Morje, sonce, glasba, spanje, dobre knjige, umetnost, kulinarični užitki, izleti, potovanja …«

Kako pa sicer skrbite za telesno zdravje?

»S telovadbo, z zdravo hrano, s sproščanjem … Vse to. Včasih, ko imam intenzivna delovna obdobja, kar malo pozabim nase. Mogoče bi morala dati v žep robček z vozlom. Sicer pa sem bila letos spomladi zelo zadovoljna s programom Linea Snella. Gotovo jih še kdaj obiščem.« 

Menite, da sta duševno in fizično zdravje med seboj tesno povezana?

»Seveda sta. V Indiji celo pravijo, da je 99 odstotkov bolezni psihosomatskih. Vsako bolezen zdravimo večplastno. Nikoli ni zadnji pokazatelj v verigi edini, ki naj bi bil deležen naše pozornosti. Moramo pogledati vase in ugotoviti, zakaj je do določenega stanja prišlo, in pozdraviti vse člene v verigi. Pravijo, da so vsi organi in vse življenjske funkcije med seboj povezani in da so ene matere drugim. Iz tega sledi, da ni rečeno, da je, kar se vidi na prvi pogled, dejanski problem. Najlažje je vzeti tableto. To je tako agresivno, kot če bi želeli čustveno otopeti. Nobene razlike ni tukaj: ali otopimo svoje čute ali otopimo svoje telo; to je enako grozno, če mene vprašate. Telo nam daje očitne znake, če kaj ni v redu. Slediti mu moramo in posvečati pozornost. Prišli smo iz narave, zato moramo biti ubrani z njo in usklajeni. Smo del verige, živimo na določenem območju. Jaz sledim načelu, da se prehranjujemo z naravno lokalno pridelano hrano. Ne shranjujmo, ne konzervirajmo, ampak uživajmo hrano z vrta, morja ali od koder koli hočete, le da je v vaši bližini … in v lonec. Če je hrana dobra, ima vsa potrebna hranila, če jo pripravljamo s spoštovanjem in hvaležnostjo, med kuho ali peko ne uničimo njene vsebnosti. In prav takšna je tudi najokusnejša. Prav tako ne maram umetnih dišav v kozmetiki. Imam bogato zbirko eteričnih olj in hidrolatov. Če je telo zdravo, pa diši samo po sebi in je lepo. Tuna iz konzerve in Chanel 5? Ne, hvala.«

Ste tudi mama dveh punčk. Kako uskladite vse delovne obveznosti in vzgojo otrok?

»Jaz z njima živim njuno šolo in vrtec, oni dve pa mojo službo. Stvari počnemo skupaj in se učimo druga od druge. Ostrih prehodov iz ene vloge v drugo ni.«

Kaj se vam zdi bistveno pri vzgoji svojega otroka?

»Otroci niso plastelin, da bi iz njih zgnetli želeno obliko. Oni so sami svoji. Mi smo tu, da jim pomagamo, da ohranijo sebe. In da jih imamo radi.«

Je odločitev za otroke prišla zavestno ali nepričakovano?

»Zavestno. Ne razumem, kako bi bilo lahko drugače. 21. Stoletje … kontracepcija, ozaveščenost …«

Kako se je spremenil vaš pogled na življenje, odkar ste mamica?

»Življenje je zdaj res polno v vseh smislih. Pogled nanj kot takšen pa se mi ni bistveno spremenil, bolj so se spremenili vsakodnevni urniki in opravila ter postavljanje prioritet.« 

Kako vidite trenutno stanje naše družbe (vrednote, način življenja …)?

»Za tole bi lahko opravili še nov takšen ali celo še daljši intervju. Lahko pa povzamem, da ni lahko. Še posebej za mlade. Živimo v času potrošniškega in informacijskega razmaha, vsesplošnega strahu in prepuščenosti državi, sistemom. Vendar je vse tudi pri tem odvisno od nas samih, če sami tako hočemo. Nosimo odgovornost za to, kar bomo pustili našim potomcem. Imamo možnost stvari spreminjati na bolje. Manipulacija, laži, denar, napuh gotovo niso vodilo, čeprav postajajo naš vsakdan. Ne smemo jim podleči, moramo se jih naučiti prepoznati in jim reči odločen »ne« – s svojimi besedami, z dejanji in ravnanjem. Tako pripravljamo prostor spoštovanju, sodelovanju, kreativnosti in notranji mehki moči. Ja, tako jo imenujem. Mehka moč – to je tisti ženski princip, ki postavlja na vrh družino, otroke, naravo in umetnost.«

Lahko podelite še kakšno spontano misel z našimi bralci?

»V medsebojnih odnosih odvrzimo vsakršen utilitaristični vzgib in ga podredimo v vseh pogledih le lepoti. Le tako lahko dosežemo najčistejšo obliko predaje, ljubezni in svobode.«

Foto (zgoraj): Valter Leban

Foto (dve spodaj): Jana Šnuderl

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj