Avtor: Suzana Golubov
Do vloge Mame Ubu v predstavi Kralj Ubu je igralka ljubljanske Drame Nina Valič prehodila zajetno pot, pestrih dvajset let. Kot pravi sama, je v morala v glavi marsikaj urediti in odvreči ves nepotreben balast, kaj tudi spremeniti, da se je lahko vrnila h koreninam.
Kaj vse ste naredili za to, da se danes v svoji koži dobro počutite?
»To je stvar odločitve. Dobro počutje je posledica holističnega pogleda; ne moreš biti zdrav, če nimaš ‘urejene’ glave. Zanimivo je, da je preteklo 20 let, da sem se vrnila na izvor, s katerega sem začela v srednji šoli. Videti je, da sem vse to nekako morala prehoditi, da sem dobilo moč ali potrebo po tem, da se vrnem nazaj. Počutim se kot takrat, ko sem začela obiskovati Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), seveda z vsemi spoznanji, kar sem jih dobila v teh dvajsetih letih.«
Zakaj se vam zdi, da ste zašli s svoje poti?
»Verjetno sem se hotela prilagoditi življenju; šlo je za prilagajanje, ki je šlo v napačno smer. Želela sem funkcionirati v tem svetu in zdi se mi, da sem plačala visoko ceno, ker mi je zelo pomenilo to, kaj so si ljudje o meni mislili in kaj od mene pričakovali, pa se to z menoj sploh ni skladalo. Ampak AGRFT je hecen svet, ki me je povsem ‘resetiral’, s tem da se nisem pobrala v pravo smer.«
Vas je ‘blefiranje’ na dolgo progo drago stalo?
»Menim, da ja. Sem precej občutljiva in nežna; mislila sem, da me bodo ljudje, če bom shujšala, imeli raje in bom več delala. Navsezadnje si vsi želimo, dobro smo dobro videti. Praznino, ki se mi je dogajala zaradi čustvenosti in nežnosti, sem ‘polnila’ s kompulzivnim prenajedanjem. Spomnim se negotovosti in težav, ki sem jih doživljala, ko sem pri 24 letih rodila, in ker nisem dobila priložnosti, da bi delala. Takrat sem si nabrala precej kilogramov in maščobe, kar je bilo zelo težko spraviti stran. Poleg tega sem zbolela za motnjo, ki se ji reče hiperprolaktinemija, ki je povezana s hipofizo. Po porodu sem si nabrala precej kilogramov; posledično mi je izostal tudi menstrualni ciklus. Mislili so, da je to zaradi dojena, ampak potem me je mamina znanka, medicinska sestra, napotila k zdravniku, da so mi pregledali prolaktin, ki sem ga po njenem mnenju imela v ‘višavah’, ker sem bila vsa velika, zatečena in testena.«
Ali je imela prav?
»Imela je prav. To motnjo imam, odkar sem prvič rodila; razlezla sem se in tudi napihnila. Ko sem začela delati na televiziji v oddaji Moja Slovenija, so bili na meni še zadnji ostanki vsega, kar se mi je nagrmadilo po drugem porodu. Ta oddaja mi je prišla kot brca v rit, da sem začela na tem nekaj delati, ker sem postala zelo izpostavljena. Obenem pred dobrim letom, po številnih gostovanjih ter vožnjah z avtobusom in s kombijem s predstavo Boris, Milena, Radko, zjutraj nisem mogla vstati. Šla sem k ortopedu; izkazalo se je, da imam osteoartrozo – degerativno bolezen hrbtenice, zaradi česar sem morala na fizioterapijo, da se naučim pravilno premikati, sklanjati … Od takrat tudi hodim dvakrat, trikrat tedensko na telovadbo.«
Ali so vam štirideseta prinesla celotno prenovo?
»Kot sem že rekla, sem se vrnila nazaj k izvornemu, tistemu, kar sem takrat od sebe hotela in pričakovala. Želela sem uspeti v glasbi, saj sem osem let igrala flavto, pa nisem bila sprejeta na srednjo glasbeno šolo. Potem sem želela slikati in šla na Likovno akademijo, na kateri tudi nisem naredila sprejemnih izpitov. AGRFT sem ves čas odlagala, ker mi zaradi očeta (igralec Dare Valič) ni bilo prijetno, čeprav me je od otroštva vlekla tudi igra. Še sreča, da sem na AGRFT-ju naredila sprejemne izpite in sem se do danes naučila veliko stvari, čeprav menim, da bi se jih lahko tudi brez vseh padcev, ki sem jih doživela, saj mi ti niso bili prijetni.«
Od takrat je minilo dvajset let. Ali se vam ne zdi, da se vam danes vaša pot obrestuje?
»To je zelo veliko časa, pol mojega življenja. Moram pa še povedati, da sem imela zaradi osteoarteoze še pred enim letom hude bolečine in sem šele dva meseca brez jutranjih bolečin. To je bil dolg proces. Je pa tudi res, da sem se v času, ko se je na televiziji začela oddaja Moja Slovenija, preselila bližje središču mesta in se začela voziti izključno s kolesom; začela sem tudi teči. Tek ter posedanja v kombijih in avtobusih so mojo osteoartrozo pripeljali do vrhunca, da sem se začela zdraviti. Zdaj ne tečem več tako veliko, ker mi ne ustreza, tudi ni potrebno, ker dvakrat, trikrat tedensko telovadim v Drami z osebnim trenerjem Iztokom Hodnikom, ki je prišel k nam, ker ga je najel režiser Ivica Buljan, ko smo delali predstavo Jugoslavija, moja dežela.«
Katere vaje delate?
»Vadimo z utežmi, s posebnimi trakovi, z žogami … Večinoma smo ženske, ker se od moških bolj zavedamo, da je treba biti ‘fit’. Tukaj ne gre le za telovadbo, ampak tudi za prijeten čvek in žensko solidarnost. To je tako lepo, dvakrat, trikrat tedensko se vidim s kolegicami, s katerimi se sicer ne morem videti, ker smo zasedene.«
Ali lahko rečete, da ste vse skupaj postavili na svoje mesto, da lahko to prenesete na svoja otroka?
»Šele pri štiridesetih sem dojela, da so ene stvari, ki jih je treba postaviti na svoje mesto. Imam večno bojazen, da me otroci ne bi spoznali, in silno potrebo, a ne vem, zakaj, da bi otroka vedela, kdo sem. Zato se z njima zelo veliko pogovarjam. Zdita se mi najpomembnejša človeka v mojem življenju. Sta mi vzor in rada ju gledam.«
Kako se počutite danes, ko se postavite na oder, v svoji koži in v vsem kar živite?
»Pred predstavo Kralj Ubu sem delala predstavo Inventura. Kralj Ubu je vrh vsega tega, za kar pa moraš tudi dobiti priložnost. Res pa je tudi, da če ne bi začela trenirati z Iztokom, sploh ne vem, kako bi speljala predstavo Iventura, ker je fizično zelo zahtevna. Gledališče je postalo veliko zahtevnejše, prihajajo novi režiserji, ki na stvari gledajo drugače. Odpira se nekaj novega, kar mi zelo ustreza, saj zelo rada delam z mlado generacijo. Vidijo druge stvari, so drugačni, imajo sodelavce, delajo v skupinah, so sami svoji, tudi na igralce gledajo drugače. Koliko sem se šele naučila od mlajših igralcev, ki si ne pustijo ‘skakati po glavi’ in se čutijo enakovredne z režiserji.«
Kako pa je z vašim prehranjevanjem in s hujšanjem danes?
»Pred osmimi leti sem rodila sina in prenehala hujšati, čeprav sem vedela, da se bom razlezla, če ga bom toliko časa dojila, ker se med nosečnostjo in dojenjem zdravljenje hiperprolaktinemije s tabletami prekine. Potem pa sem se s seboj začela ukvarjati na drugačen način, kar sem sicer počela že prej, ker sem med bila odraščanjem zelo štorasta. Takrat se tem ni nihče ukvarjal, učitelji pa so se iz tega celo norčevali, kar me je zelo bolelo. Slišala sem učiteljico, ki je rekla, da sem kot mala gorila. Do kompulzivnega prenajedanja pa je prišlo iz stiske. Jedla sem ‘junk food’, česar sploh ne maram. Rada jem veliko hrane, tako da je hujšanje name vplivalo zelo negativno in ni imelo nobenega učinka. Učinek ima le to, da se ukvarjaš s samim seboj, vadiš, greš na sprehod in si srečen, potem pa kilogrami kar letijo stran. Tistim, ki hujšajo, bi rada povedala, da naj se gredo raje peljat s kolesom ali na sprehod, kot da se odrekajo hrani, ker to nima nobenega rezultata.«
Na fotografijah: Nina Valič v predstavi Kralj Ubu v vlogi Mama Ubu s kolegom Jernejem Šugmanom.
Foto: Peter Uhan (SNG Drama Ljubljana)
