Avtor: Sanja V. Švajger
Takole. Maj se končuje; vsaj v sredini je bilo nekaj prijetno osvežilnih zgodnjeaprilskih dni, deževalo je tudi po trikrat v dobre pol ure, le sonca in nebesne modrine, saj veste, tiste tako čiste, da jemlje dih, ki jo upravičeno pričakujemo po črnem nebu in grmenju, ni bilo. Vsako jutro je bilo malce hladneje; danes smo se doma že zavijali v tople puloverje in zvedavo pogledovali skozi okno, kaj nam prinaša današnji dan.
Nič narobe, če bo mrazilo, menda bo tako vse do konca meseca, pravijo simpatični vremenoslovci z Arsa, jaz pa rečem, da je vse boljše kot nepričakovana toplota, ki nas je pred kratkim presenetila. 30 stopinj aprila res ne gre; telo in tudi možgani težko sprejmejo tako toplotno obremenitev. No, v prihodnje se bomo tega morali navaditi, tako kot se že počasi privajamo vse bolj neprijetnim vremenskim spremembam.
Pravijo, da smo za te krivi v glavnem sami, še najbolj naša komoditeta in drvenje ter zaupanje novostim. Tako smo nekritično sprejeli plastiko v zgodnjih šestdesetih letih, da bi danes tudi že v dnevnoinformativnih oddajah opozarjali o njeni vseprisotnosti; da je bo menda leta 2050, ja, to je že čez 32 let, v morju več, kot je rib, in da je je morski živelj, ki bi moral biti najbolj zdrav vir živalskih beljakovin, že poln.
No, hvala bogu se že nakazujejo rešitve; poleg usklajenega sistemskega dela z odpadno plastiko in njenim zmanjševanjem proizvodnje so z zapletenim postopkom v francoskih raziskovalnih inštitutih odkrili bakterijo, ki se s plastiko prehranjuje – ne sicer z vsako; za zdaj imajo le tako vrsto mikroba, ki je trdo plastiko, tako, kot je na primer na pokrovčkih vseprisotnih plastenk. No, za začetek bo. Saj bodo poiskali še kakšno zverinico, ki bo razkrojila tone plastike, za več pa moramo prispevati vsi mi.
Malce nam bo zapletlo neznosno lahkost nakupovanja/prebivanja, a ne bo šlo drugače, kot da se za začetek odpovemo vsem izdelkom z nepotrebno ovojnino. Kak zvok je v večini trgovin? Ste opazili, da se sliši v glavnem šušljanje oziroma šumenje vrečic in plastificiranega papirja, v katerem so izdelki zaviti? Le ozrite se po trgovini – skoraj vse je že zapakirano; tam. kjer nakupujem jaz, so v preluknjanem celofanu celo jabolka, no, le če so bio, za druga pa vzamem navadno tanko polivinilasto vrečico. Zanjo nič ne plačam in vrečke se ne da razgraditi. Pa jo vseeno vzamem, ker drugače ne morem kupiti sadja, ki ga še ponujajo v »rinfuzi«. Na novo se bomo morali naučiti vračanja embalaže, vsi, porabniki in trgovina.
V približno istem času, ko smo hvaležno sprejeli plastiko, smo se priklonili tudi drugim umetnim snovem, gnojilom in škropivom. Ob podeseterjeni produkciji vrtnin, sadja in žit smo kmalu začeli ugotavljati, da njihova kakovost ni primerljiva s tistimi, ki zrastejo sami, brez umetnih pomagal. A šele danes, ko smo že na veliko zakorakali v 21. stoletje, se sistemsko lotevamo beleženja njihovih ostankov in ugotavljanja vpliva na zdravje. V Evropi smo se problematike lotili natančno; podrobno o vzorčenju pesticidov v sadju in zelenjavi pri nas si lahko v pogovoru z dr. Urško Blaznik preberete v enem osrednjih prispevkov.
Veliko številk in strokovnih izrazov, kot se za tako področje tudi spodobi, a izluščili smo, da so pregledali 291 različnih ostankov pesticidov v vzorcih ter da so največ ostankov pesticidov našli v grozdju in mandarinah. Da v vzorcih ekološko pridelane hrane v 99 % ni bilo merljivih vsebnosti pesticidov, med vsemi drugimi vzorci (97,5 %) pa so bili takšni, ki niso imeli merljivih količin ali pa so ustrezali vsem mejnim vrednostim. Še kako pomembno je tudi spoznanje, da slovenski osnovnošolci niso presegli referenčnih odmerkov za varnost glede akutnega tveganja za zdravje ter da se promocija za uživanje sadja in zelenjave nemoteno nadaljuje.
V majski številki zdaj že 5. letnika Revije za moje zdravje pa smo se seveda dotaknili tudi drugih nadvse zanimivih vsebin – od preprečevanja bolečine pri zobozdravniku, neverjetne zgodbe bolnice z melanomom, pomembne obletnice podjetja, ki je zaslužno za številna danes že samoumevna zdravila in cepiva, zaznamovanja svetovnega dneva majhne, a še kako pomembne žleze, ščitnice, poudarjamo pa tudi vse večjo zavzetost za cepljenje: spoznali smo družino, ki je bila zagrizena nasprotnica obveznega cepljenja; danes je na drugi, pravi strani in pomaga ozaveščati o dobrobiti pravočasne zaščite, največkrat s kratkim »pikcem«. In seveda smo na pravi strani tudi mi. Podpiramo dokazano dobre in varne prakse, kar cepljenje vsekakor je.
Foto: Bigstock
