Avtor: Neža Agnes Momirski
Za zdravje možganskih celic velja enako pravilo kot za moč mišic: če jih ne uporabljamo, bodo izgubili svojo moč. Splošen porast težav s pešanjem spomina in pozornostjo v sodobni družbi, znanstveniki pripisujejo pretirani vsakodnevni uporabi tehnoloških naprav.
Slabše delovanje kratkotrajnega spomina, zmanjšana zbranost, porazgubljeno razmišljanje, težave s spanjem so dandanes postala družbeno sprejemljiva stanja duha in telesa.
Za pravilni razvojni proces otrok kot pa za zdravje odraslega posameznika je pomembno, da možgani delujejo v ravnovesju. Prevelika uporaba tehnologije jih sili v neravnovesje, saj spodbuja racionalno in linearno mišljenje na račun emocionalnega, intuitivnega in kreativnega. Z drugimi besedami – leva možganska polovica postane nesorazmerno aktivna v primerjavi z desno, čemur pravimo lateralizacija možganov ali njihovo neravnovesje.
V dobi splošnega poveličevanja racionalnosti in postčloveške tehnologije je na mestu vprašanje, kaj uporaba tehnologij pomeni za koordinacijo spomina in čustveno zdravje ter v kakšno prihodnost nas vodi uporaba tehnologij. V znanstvenih in umetniških krogih se že oblikujejo distopični in utopični scenariji o prihodnosti, kot je na primer hipoteza singularnosti in ideja o prenosu človeškega uma na računalnik.
Spomin in čustvena neravnovesja
Najbolj skrb vzbujajoča posledica uporabe tehnologije je pešanje spomina, ki ga v enaki meri okrnjenega zasledimo tudi pri ljudeh z depresivnimi motnjami. Koordinacija spomina je namreč v možganih uporabnika tehnologije in depresivnem posamezniku podobna. Depresivni ljudje imajo težave s spominom, z zbranostjo, težave imajo pri odločanju in spanju. Prav tako je pri ljudeh, ki so dnevno izpostavljeni spletnemu toku informacij. Mnogotere mimobežne podatke si je težko zapomniti, in tudi tisti, ki k temu stremijo, kmalu opustijo svoje napore. Zmotno je mišljenje, da je pešanje spomina posledica izgube spomina na določene podatke. Pešanje spomina pri depresiji in uporabi tehnologije je posledica slabe zbranosti, zaradi katere podatek nikoli ne vstopi v dolgotrajni spomin in zato ni pojmovan kot izgubljen (1). Pod obremenitvijo številnih informacij se v možganih zmanjša učinkovitost njihovega procesiranja. Pri uporabnikih tehnologije posledično začneta vzporedno delovati dva možganska procesa: branje spletnih podatkov in izločanje teh podatkov. Tak način delovanja je postal nov družbeni fenomen, saj si je prebrane podatke nemogoče osmisliti v zaključeno zgodbo. Človek je po naravi nagnjen k iskanju pomenskih zaključkov, kar pa na spletu ni mogoče. Tako prebira in pozablja hkrati in potuje skozi površinsko izkušnjo spletne realnosti.
Pomembno je tudi dodati, da tehnologija ne povzroča depresije. Vendar pa jo lahko znatno poslabša kot tudi druga že obstoječa čustvena neravnovesja. Depresijo zato že marsikje omenjajo kot bolezen našega časa.
Leta 2012 je nemški znanstvenik oblikoval pojem digitalna demenca, ki opiše pojav pešanja spomina sodobnega posameznika. S preveliko uporabo tehnologije se okrnijo kognitivne sposobnosti, ta okrnitev pa je podobna kot pri ljudeh, ki so utrpeli poškodbe glave ali posledice dolgotrajne psihične motnje/bolezni (kot je na primer depresija) (2). Pretirana uporaba tehnologije onemogoča možganom, da bi tvorili dolgotrajne spomine, poslabša se delovanje desne možganske polovice, ki je asociirana z delovnim/s kratkotrajnim spominom ter z emocionalnimi neravnovesji.
Človeški spomin je navidezno odslužil, saj lahko shranimo vse podatke v pametne telefone, tablice in v računalnike. Zakaj bi si zapomnili podatke, če jih lahko kadar koli najdemo na Googlu? Vendar pa se stopnja človeške inteligence sodi prav po tem, kakšno sposobnost imajo možgani shraniti podatek v dolgotrajni spomin, v katerem se lahko izkušnje in dogodki povežejo v kompleksne misli.
Tehnološka singularnost
Tehnološke inovacije imajo dvojno vlogo v družbenem pojmovanju. Po eni strani so poudarjene kot gonilo razvoja, po drugi strani pa kot grožnja humanim vrednotam ali celo grožnja človeškemu obstoju. Iz zadnjega se je razvila teorija tehnološke singularnosti, ki je že nekaj desetletij prava inspiracija področjem znanosti in umetnosti. Singularnost je hipoteza o prevladi tehnologije nad človeštvom: razvoj umetne inteligence (AI) naj bi vodil v nastanek superinteligence, neprimerljivo višje od človeške, ki je ljudje ne bi mogli več dohitevati. Pisci znanstvene fantastike opisujejo singularnost že od 60. let prejšnjega stoletja ter v različnih domišljijskih scenarijih prikazujejo izumrtje človeka.
V knjigi Hipoteze singularnosti so avtorji ovrednotili tri glavne predpostavke o tehnološki singularnosti: a) kakšne so potencialne možnosti, da bo do leta 2100 že obstajal AI na ravni človeške inteligence; b) ko bo ustvarjen takšen AI, je zelo verjetno, da mu bo sledil razvoj superčloveške AI, ki bo vodil v eksplozijo inteligence; c) nenadzorovana eksplozija inteligence lahko uniči človeštvo, nadzorovana pa lahko prispeva k človeškemu in družbenemu razvoju (3).
Strah pred izključitvijo, koncem, izumrtjem je lasten vsakemu pripadniku človeške vrste kot osnovni bivalni strah, ki je bil vgrajen v človeško telo, zato da preživi in ohrani vrsto.
Prenos zavesti na računalnik?
Blizu ideji singularnosti je tudi ideja, da je človeški um podatek, ki se lahko prenaša z računalnika na računalnik. Že zdaj namreč tehnologijo uporabljamo kot zunanji disk za možgane. Posameznik v vlogi kustosa izbira, izloča in objavlja podatke, za katere želi, da predstavljajo njegovo identiteto na spletu.
Digitalni spomin daje navidezen vtis, da je popolnejši kot človeški spomin. Spomine lahko urejamo, jih izločujemo in naredimo v popolne časovnice, ki bodo predstavljale posameznika in njegovo življenje še dolgo časa. Digitalni spomin daje vtis, da je varnejši pred izgubo; spomine in podatke lahko prikličemo s klikom miške, jih pošiljamo, shranjujemo, izbrišemo. Spomin prav tako ni več vezan na računalnike ali trde diske, ampak je lahko neposredno prenesen iz njih in shranjen v Oblaku (ang. Cloud), do njega pa dostopamo prek brezžične spletne povezave.
V dobi, v kateri se postčloveška tehnologija prikazuje na vsakem koraku, v filmih, medijih, vizualnih in pisnih umetniških zvrsteh se ideja o prenosu zavesti na računalnik čedalje bolj razvija.
Stephen Hawking je na premieri dokumentarnega filma o svojem življenju leta 2013 povedal: »Mislim, da so možgani kot program v umu, ki je kot računalnik, in teoretično bi možgane lahko kopirali na računalnik ter tako priskrbeli obliko življenja po smrti. Vendar pa je to še precej zunaj naših trenutnih zmogljivosti. Mislim, da je konvencionalno življenje po smrti pravljica za ljudi, ki se bojijo teme« (4).
Viri:
1. Daniel Pendick, 2001: Depression and memory. Dostopno na <http://www.memorylossonline.com>.
2. Jessica Gwin, 12. 11. 2013: Overuse of technology can lead to digital dementia Dostopno na <http://www.alzheimers.net>.
3. Amnon H. Eden, James H Moor, Johnny H. Soraker, Eric Steinhart, edit., 2012: Singularity Hypotheses: A Scientific and Philosophical Assessment; Springer, USA.
4. Stephen Hawking, 21. 9. 2013: Brain could exist outside body. Dostopno na <http://www.guardian.com>.
