Avtor: mag. Nataša Cankar, odvetnica
Spremembe Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP-A, Ur. l. RS, št. 55/2017), sprejete septembra 2017, so se začele uporabljati v prvih dneh leta 2018. Pri napotnicah za zdravstvene preglede in posege ter pri naročanju nanje prinašajo spremembe, ki jih bo treba natančno spremljati.
1. NOVA STOPNJA NUJNOSTI
Trem do zdaj znanim stopnjam nujnosti na napotnicah je bila s spremembo tega zakona dodana še četrta, tako da zdaj poznamo naslednje:
– nujno,
– zelo hitro,
– hitro,
– redno.
Namen sprejetih sprememb je bil skrajšati čakalne dobe ter zagotoviti boljšo organizacijo dela in smotrno izrabo časa. Najdaljšo dopustno čakalno dobo za posamezno vrsto zdravstvene storitve glede na stopnjo nujnosti določa 9. člen Pravilnika o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (Ur. l. RS, št. 3/18). Pri stopnji nujno tako znaša 24 ur, pri stopnji zelo hitro 14 dni, pri stopnji hitro 3 mesece in pri stopnji redno 6 mesecev, vsakokrat šteto od predložitve napotnice zdravstvenemu izvajalcu.
2. DOLŽNOST BOLNIKA, DA NAPOTNICO PREDLOŽI IZVAJALCU V ZAKONSKO DOLOČENEM ROKU
Novela Zakona o pacientovih pravicah v prehodnih določbah, ki naj bi se uporabljale, dokler ne bo sprejet nov Zakon o zdravstvenem zavarovanju, prinaša tudi precej strogo ureditev glede roka predložitve napotnice zdravstvenemu izvajalcu. Bolnik je dolžen napotnico predložiti zdravstvenemu izvajalcu:
– najpozneje naslednji dan, če je na napotnici določena stopnja nujno;
– v petih dneh, če je na napotnici določena stopnja zelo hitro;
– v 14 dneh, če je na napotnici določena stopnja hitro ali redno.
Posledice zamude ob predložitvi napotnice so izjemno hude: bolnik se ne uvrsti na čakalni seznam oziroma se mu zdravstvena storitev ne opravi. Tudi rok za predložitev napotnice drugemu izvajalcu, če je bolnik po uvrstitvi na čakalni seznam pri enem izvajalcu izbral drugega izvajalca ter se naročil pri njem, je zelo kratek, samo 3 dni.
Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah določa podobno hude posledice za preložitev termina zdravstvene storitve (ta je mogoča le v posebej določenih primerih) ali za odsotnost bolnika z naročenega pregleda ali zdravstvenega posega.
Ugotovimo lahko, da je nova ureditev naročanja in čakalnih dob prevalila precejšen del bremena in odgovornosti na bolnike. Vzroka za to naj bi bila učinkovitejša ureditev in skrajšanje čakalnih dob. Zadnji javnosti predstavljeni podatki kažejo, da se stanje čakalnih dob po uvedbi teh sprememb ni izboljšalo. Glede na predstavljene določbe se zastavlja vprašanje, ali je s takšno ureditvijo ta cilj mogoče doseči. Zdaj veljavna ureditev ne upošteva vsakdanjih življenjskih zapletov, ki lahko nastopijo pri bolniku. Še posebej, če ob tem upoštevamo naslednja dejstva (naštevam jih le kot primere):
– precej kratek čas, ki ga citirani Pravilnik določa za telefonsko naročanje (2 uri dnevno);
– v nekaterih delih Slovenije internetnih povezav sploh ni ali pa so te neredne in nezanesljive (ter je posledično elektronsko naročanje oteženo);
– vedno več krajev v Sloveniji nima pošte ali nabiralnika, zaradi česar je oteženo tudi pisno naročanje;
– bolniki, še posebej, če gre za težje bolne, starejše osebe ali za otroke, nimajo vedno možnosti prevoza in preprostega dostopa do zdravstvenega izvajalca, da bi se udeležili pregleda ali posega;
– tudi večina odraslih in zaposlenih oseb ne dobi vedno bolniške odsotnosti, kadar bi jo potrebovala, ali pa s tem tvega izgubo zaposlitve.
Zdravstveni delavci, ki upravljajo naročanje in izvajajo zdravstvene storitve, so poleg tega profesionalci. Ta dejavnost je njihova služba. Bolniki pa so navadno laiki z zelo različnimi možnostmi dostopa do informacij in zdravstvenih izvajalcev. Njihove zmožnosti za usklajevanje zgoraj naštetih dolžnosti z drugimi obveznostmi in s siceršnjimi življenjskimi težavami so dodatno zmanjšane (lahko tudi zelo) že zaradi bolezni. Zamisliti si je mogoče precejšnje število življenjskih primerov, v katerih bi veljavna ureditev lahko hudo posegla v bolnikove pravice. Žal bolniki razen odškodninskega postopka, potem ko jim je škoda na zdravju že nastala, nimajo na voljo pravnega varstva, s katerim bi lahko odpravili negativne posledice te ureditve.
