Osamljenost – revščina sodobnega časa

Osamljenost – revščina sodobnega časa

24.9.2018, 23:07 Nataša Mohorč Kejžar Kultura in zdravje

Osamljenost je univerzalno človeško čustvo. Ker nima nobenega skupnega vzroka, se njegova obravnava močno razlikuje od primera do primera. Osamljen otrok, ki se bori za prijateljstvo na prvi šolski dan, ima povsem drugačne potrebe kot oseba, ki ji je umrl bližnji sorodnik. 

osamljenost

Naša edinstvenost nas naredi posebne, našo percepcijo sveta naredi dragoceno – lahko pa nas tudi osami. Ta občutek osamljenosti se razlikuje od pomena »biti sam«. Lahko ste osamljeni, čeprav ste obkroženi z ljudmi. Občutek, o katerem govorim, izhaja iz občutka, da nikoli ne moremo v celoti razkriti resnice o tem, kdo smo, kaj in kam si želimo. Osamljenost je tako vsesplošna in boleča grožnja za veliko ljudi, ki imajo le malo vedenja o vseh pozitivnih vrednotah in možnostih, ki jih kot posamezniki imajo. Tu uporabljam besedo osamljenost v kontekstu navidezne notranje izkušnje in ne kot odziv na zunanje dogodke, kot so selitev v novo okolje, izolacija v starosti in ločitev, čeprav lahko pride do določenega prepletanja. 

Osamljenost je stanje uma – zanjo ni zdravila

Osamljenost povzroča, da se ljudje počutijo prazni, sami in nezaželeni. Ljudje, ki so osamljeni, pogosto hrepenijo po stiku z ljudmi, a njihovo psihično stanje jim to otežuje.

Veliko ljudi, ki doživljajo močen občutek osamljenosti, običajno opisuje izkušnje, kot so: otrplost, biti v megli, zaprtost, pretirano sanjarjenje, lebdeč občutek, ki jih vodi skozi življenje, in če uporabimo bolj formalni psihoterapevtski jezik, disociacijo in depersonalizacijo. Vse te besede pogosto opisujejo isto stvar in večinoma vključujejo občutek skrivanja pred ljudmi in oteženo iskanje medosebnih odnosov. V to je vključenih več vzrokov, vedenjske manifestacije pa pogosto vključujejo izogibanje množice, socialnim skupinam, pretirano poslušanje glasbe, veliko spanja, zasvojenost s tehnologijo, pitje, uživanje drog, promiskuitetnost, samopoškodovanje in vrsta drugih strategij izogibanja, ki so za posameznika le navidezno pomirjajoča. Druga možnost je, da nekateri ljudje občutek osamljenosti nadomestijo s prekomernim delom, zaradi česar lahko postanejo samozavestnejši, včasih celo arogantni in agresivni.

Kar koli izmed zgoraj navedenega pomeni, da se ukvarjamo z izogibanjem bolečih čustev ter nezmožnostjo sprejemanja in izkazovanja lastne ranljivosti. To je pogosto posledica osramočenosti, ki jo doživimo v preteklosti. Sramota pa je najbolj osamljena od vseh čustev. Gre za občutek, da imamo skrivnost, ki je nikoli ne smemo in ne moremo deliti. Občutek osamljenosti občasno doživljamo vsi, ne glede na starost in narodnost. Kljub svoji razširjenosti se lahko zdi, kot da smo edini na svetu, ki se tako počutimo.

Kronična osamljenost

Osamljenost in izolacija lahko povzročita tudi nekaj neprijetnega notranjega dialoga, še posebej, če je osamljenost predolgo prisotna. Situacijska osamljenost po določenem času izgine. Primer je selitev v novo okolje. Kronična notranja osamljenost pa vključuje zmanjšanje samozavesti in prepričanje, da je oseba socialno nesposobna ali nezaželena. Nerešena notranja osamljenost lahko povzroči, da se počutimo oddaljene od okolice in sami tudi v navzočnosti drugih. To lahko povzroči občutek opustitve, občutek samega na svetu, zmanjšanje pripravljenosti za uveljavljanje sebe in celo samomorilne misli. Občutki osamljenosti v otroštvu lahko povzročijo neuspešno povezovanje s sovrstniki, kar pri mladostnikih povzroči izčrpanost. Posledično lahko opustijo šolanje in se delinkventno vedejo. Kronična osamljenost pri odraslih se lahko kaže z zlorabo drog/zdravil, depresijo in s povečanjem zdravstvenih težav. Osamljenost ima številne negativne učinke na fizično in duševno zdravje, kot so: depresija in samomor, srčne bolezni, možganska kap, povečana stopnja stresa, zmanjšan spomin in težave pri učenju, antisocialno vedenje, alkoholizem in zloraba drog, napredovanje Alzheimerjeve bolezni in spremenjena funkcija možganov.

Iz lastnih občutkov osamljenosti se lahko marsikaj naučimo. V vsakodnevnem življenju smo z lakoto seznanjeni tisti trenutek, ko v želodcu občutimo, da že nekaj časa nismo jedli, in posledično vemo, kaj ta občutek pomeni – da moramo jesti. Tudi osamljenost ima svoje znake, ki kažejo na pomanjkanje interakcije z drugimi. Raziskovanje osnovnih prepričanj o sebi in drugih nas lahko nauči, zakaj smo do nekaterih stvari pristranski, ali mogoče obstajajo drugi vidiki naše osamljenosti, kot so težave v odnosu do sebe ali se počutimo osramočeni, ne vemo, kdo smo, in iščemo lastno identiteto. Včasih lahko postanemo tako prepleteni s posebno »zgodbo« o sebi, da podzavestno vsepovsod iščemo podporne (negativne) potrditve, kdo smo in kako nas drugi vidijo.

Je današnja družba vsega kriva?

Pred manj kot sto leti se je večina ljudi rodila, vzgajala, živela in umrla v eni skupnosti. Opravljali so delo, ki so ga opravljali njihovi starši. Zgradili so si prijateljstva v osnovni šoli in te prijatelje so ohranili tudi pozneje. Poročili so se zgodaj in imeli več otrok. Ustvarjanje novih prijateljev in družine ni bilo težava. Živeli in umrli so obkroženi z otroki in s sorodniki.
Danes pa je norma, da zapustimo svojo družino in prijatelje, v trenutku, ko sledimo našim izobraževalnim in poklicnim ciljem. Odidemo na univerzo, na kateri običajno vzpostavimo nova prijateljstva. Ta pa ne trajajo dolgo, ker spet sledimo svojim nadaljnim ciljem.

Vsakič, ko potujemo sami, svojim ciljem naproti, zapustimo stare odnose (fizično) in v vsakem trenutku moramo vzpostaviti nove odnose. Ves čas smo bolj osredinjeni na svoje potrebe – izobrazbo ali kariero – in bistveno manj na osebne odnose, zato je vzpostavljanje novih odnosov z ljudmi vedno na dnu seznama opravil. In naloge na dnu seznama opravil niso nikoli končane, saj sledimo le svojim potrebam in ne svojim tako pomembnim željam. Današnja družba smo mi; vsak izmed nas sledi svojim ciljem, le vprašati se moramo, kakšni so ti cilji in ali jim želimo slediti.

 
Ko opazite negativno mišljenje o samem sebi in ko se počutite osamljeni, se vprašajte:

1. Katere (če sploh katere) misli imam o sebi, zaradi katerih se počutim žalostno? Ali so moje misli o sebi točne, če iz njih izločim čustva?
2. Ali obstaja drugačen, bolj sočuten način, s katerega lahko pogledam sebe?
3. Katere so tiste misli o drugih ljudeh, zaradi katerih se počutim žalostno? Ali so moje misli o drugih točne, če iz njih izvzamem čustva? Ali obstaja drugačen, bolj sočuten način, s pomočjo katerega lahko gledam na druge ljudi?
4. Ali obstaja drugačen način, s pomočjo katerega lahko gledam na svojo situacijo?
5. Kaj potrebujem zdaj in kaj mi je všeč?
6. Kaj je bilo v preteklosti na meni všeč drugim ljudem?
7. V čem sem dober in kaj me zanima?
8. Kako lahko uporabim svoje sposobnosti in pozitivne lastnosti, da vzpostavim odnos z drugimi?



Nataša Mohorč Kejžar je magistrica znanosti trženja in tržnega komuniciranja (Univerza v Ljubljani) in specializantka podiplomskega študija psihoterapije transakcijske analize pri psihologu in psihoterapevtu Tonyju Whitu (TSTA-P) , ki deluje pod okriljem svetovne organizacije ITAA, in organizacijske transakcijske analize pri Julie Hay (TSTA-organizacijska transakcijska analiza, TSTA-edukacijska in CTA-psihoterapija).

V svoji zasebni psihoterapevtski praksi izvaja individualno, partnersko, družinsko in skupinsko psihoterapevtsko svetovanje in je članica nadzornega odbora Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP).

Kontakt: 031 655 201; pergo.psihoterapija@gmail.com



Foto (naslovna): Bigstock
Foto (portret): osebni arhiv
Spletno mesto uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci in izboljšujemo delovanje strani. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.