Avtor: Suzana Golubov
Ustvarjanje je za pisatelja, pesnika in scenarista Ferija Lainščka iskanje občutkov lepega in bivanjskega smisla. Navdihujejo ga radovednost, čudenje nad svetom, želja po svobodi in vsa fenomenologija ljubezni, ki jo ima za svoje življenjsko vodilo in tudi najvišjo vrednoto. Kar zadeva telesno zdravje, pa temu namenja pozornost, predvsem prehrani.
V kakšnem ustvarjalnem obdobju ste?
Feri Lainšček: »Pisateljevanje je zame način življenja in težko me je zalotiti, da se mi ne bi v povezavi s tem kaj dogajalo. Tudi če nisem ob računalniku, sem običajno v družbi svojih literarnih junakov ali pa tistih, ki bodo to morda šele postali. Pogosto se mi o njih tudi sanja. Skratka, kaj hočem reči, na neki način sem pravzaprav ves čas v ustvarjalnem obdobju, je pa tudi res, da mi včasih pisanje samo ne gre tako od rok, kot si želim. No, lahko povem, da me je po jesenskem zatišju nazadnje polno prevzel roman z naslovom Otok ljubezni, ki ga bo še letos natisnila Založba Mladinska knjiga. V nizu ljubezenskih zapletov, ki jih je v mojih romanih veliko, tokrat potujem s protagonistoma, ki skušata za svojo ljubezen ustvariti povsem metafizični otok. A raje ne vprašajte, ali jima bo to tudi zares uspelo, saj moji bralci zmeraj znova segajo po knjigah z upanjem, da se bo nazadnje vse dobro izšlo.«
Kako sicer preživljate zimo?
Feri Lainšček: »Zima ni čas, v katerem bi posebej užival na prostem. Seveda grem tudi pozimi dnevno vsaj dvakrat s psom v mestni park, več kot dan, dva ne zdržim niti brez reke Mure, ki je v tem času na neki poseben način umirjena in lepa, ampak moram obenem priznati, da pozimi pravzaprav zmeraj čakam pomlad ali pa čas, ko se ravnica spet prebudi in zadiha s polnimi pljuči.«
Je zima čas, ko zagrejete stol in več pišete?
Feri Lainšček: »Pravzaprav se to leto na mojem urniku kar pestro nizajo in menjavajo dnevi, ko lahko pišem in ko moram vmes na nastop. Urnik mojih nastopov se je namreč še dodatno zapolnil zato, ker je bil moj roman Ločil bom peno od valov spet izbran za maturitetni esej in ker obiskujem dijake, ki se pripravljajo na maturo. Pogosto me namreč že sicer vabijo na osnovne šole, v katerih se počasi začenjajo tudi podelitve bralnih značk. Tako rekoč neprekinjeno pa poteka tudi turneja s pevko Ditko, na kateri se po vseh koncih in krajih dežele druživa z ljubitelji poezije in glasbe ob performansu Ne bodi kot drugi. Skratka, v resnici sem zaradi vsega tega na poti več, kot si pravzaprav želim; pogosto bi res raje ostal doma in pisal, obenem pa sem potem spet poln dobrih in prijetnih občutkov, ki jih prinašajo živa srečanja z bralci.«
Imate kakšne zdravstvene težave v povezavi z zimo?
Feri Lainšček: »Zdravstvenih težav, ki bi jih lahko povezal z zimo, nimam. Še kak večji prehlad ali viroza se me običajno ogne. Ampak zdaj moram pa res potrkati – niti slučajno si seveda ne želim, da bi se to spremenilo.«
Imate kake rituale, s katerimi poskrbite za dobro počutje in zdravje ali le takrat, ko vam zdravje ponagaja?
Feri Lainšček: »Skrb za dobro počutje je po mojem mnenju pri meni še najbolj povezana s skrbjo za navdih. Ne sodim namreč med avtorje, ki najlepše »pojejo« na usodnih razpotjih, pod težo bremen, v škripcu ali celo v kaki psihozi, ampak bi dejal, da je prej nasprotno. Ustvarjanje je zame iskanje občutkov lepega in bivanjskega smisla; navdihujejo me radovednost, čudenje nad svetom, želja po svobodi in navsezadnje vsa fenomenologija ljubezni, ki jo imam za svoje življenjsko vodilo in navsezadnje tudi najvišjo vrednoto. Kar zadeva telesno zdravje, ja, prijatelji me včasih prav zafrkavajo, ampak temu res namenjam pozornost, predvsem kar zadeva prehrano. Obdelujem kar velik vrt, gojim tudi zelišča, imam majhen sadovnjak, kupujem pri pridelovalcih zdrave hrane, obiskujem mlinarje, čebelarje, vinarje pa še bi se našlo. Ampak glede vsega tega je tako – rekel sem si, če že živim v okolju, v katerem je vse, kar lahko dobiš s polj in pašnikov ali pa najdeš v gozdu, tako rekoč na dosegu roke, se bom potrudil in se organiziral. Spomladi začnem ob Muri z nabiralništvom, s prikuhami iz kopriv, čemaža in iz vršičkov divjega hmelja, zdaj, pozimi, pa so na mizi zdravila iz mlinov, koruzna polenta, ajdovi žganci, proseni puding in še veliko tega se tu najde, kar je res okusno in zdravo.«
Ali ste disciplinirani in se držite navodil za zdravo življenje ali imate neka svoja pravila?
Feri Lainšček: »Kar zadeva različna pravila, lahko zares upoštevam le lastna pravila. Tak sem po naravi – prvinskost, izvirnost, svoboda, to je pravzaprav tisto, kar me v življenju zares navdihuje in na neki način tudi vodi, ampak lastna pravila, kaj pa je pravzaprav to? Je nekaj, kar je spet lahko rezultat neke izbire, odločitve in pa predvsem izkušnje. Koruzno polento, recimo, ki sem jo prej omenjal, sem moral najprej odkriti, se podučiti, kdaj so jo jedli, zakaj vse je dobra, najti najboljšo moko in najboljši recept, se izmojstriti v pripravi, šele potem je lahko postala na našem jedilniku »zakon« in sem lahko zanjo navdušil tudi druge člane družine. Skratka, saj torej ne vem, ali so ta moja pravila čisto zares moja. Bolj gre za to, da mora, kar zadeva prehrano pa vsekakor še marsikaj, človek najprej veliko vedeti, potem pa prisluhniti sebi. Le v lastnem telesu se nazadnje skriva odgovor, kaj komu zares paše, ustreza, koristi, pomaga.«
Koliko po vašem mnenju zadovoljstvo vpliva na zdravje?
Feri Lainšček: »Prepričan sem, da zelo. Pa tudi če vprašanje obrnem in se vprašam, ali lahko nezadovoljstvo vpliva na zdravje, je moj odgovor spet pritrdilen. Poznam kar nekaj ljudi, ki so samega sebe razjedli in nazadnje zaradi stiske, stresa, psihoze zelo zboleli. Slovenci pa smo, se mi zdi, sploh ljudje, ki smo polni takih dušnih črvov in demonov, ki nam kvarijo zadovoljstvo. Razjedajo nas krivda, samopomilovanje, zatajena jeza, užaljenost, zavist, privoščljivost, iskanje zadoščenja, ljubosumje in še marsikaj takega, kar ne dopušča, da bi človek polno zadihal, se veselil svojega življenja in lepega življenja drugih. Pa prav to je tisto največ, kar najbolj potrebujemo in kar bi morali v življenju najbolj iskati – namreč zadovoljstvo, življenjsko radost, pogled s sončne strani. Pa to seveda ne le zaradi zdravja.«
Česa se veselite v letošnjem letu?
Feri Lainšček: »To bo zdaj odgovor enega takega čudnega deloholika. Veselim se, da bom lahko, potem ko res končam roman Otok ljubezni, končno začel pisati roman, na katerega se pripravljam že vsaj nekaj desetletij. Z založbo Beletrina sem namreč dogovorjen, da napišem roman o svojem otroštvu. Ravno včeraj se mi je sanjalo, da sem dal temu delu naslov Kurji pastir in da se jih je ob tem veliko zabavalo. Ampak mogoče je pa to pravi naslov. Kurji pastir se sploh ne sliši slabo in ima v sebi tudi zrna resnice, saj sem kot otrok res pasel kokoši.«
