Priprave na starost – srečni tudi v drugi polovici življenja

Avtor: Mojca Koprivnikar

Staranje je življenjski proces, ki čaka vsakega izmed nas; vsako starostno obdobje prinaša svoje duševne značilnosti. Katere spremembe torej čakajo posameznika, ki vstopa v drugo polovico svojega življenja? Ali se na te spremembe, ki niso samo telesne, lahko pripravimo?

Psihiater prof. dr. Borut Škodlar s Psihiatrične klinike v Ljubljani pravi, da starost po 55. letu prinaša številne priložnosti za spremembe, za nove uvide in spoznanja, ki lahko delujejo izjemno transformativno. Kaj je torej recept za srečo tudi v starosti?

V psihologiji o starosti in starostnikih govorimo o osebah od 65. leta naprej. Tisti med 55. in 65. letom pa sodijo v skupino pozno odraslih. To je tudi čas, ko so posamezniki še trdno zasidrani v svoji karieri, vendar nimajo več posebnih ambicij, da bi napredovali ali spremenili poklicno pot oz. kariero.

Ko se poklicna pot končuje in se bliža starost …

»Otroci so pri veliko ljudeh že odšli iz njihovega ‘gnezda’ in so torej ostali sami s svojim partnerjem. Običajno nimajo več velikih življenjskih pričakovanj. Vsaj nekateri se že ozirajo nazaj in se sprašujejo, kaj so v življenju dosegli, kaj doprinesli, kako se razvijajo njihovi potomci – marsikdo je v tem obdobju že dedek in babica. Približuje se tudi konec kariere. Ob tem si postavijo vprašanje, ali lahko še kaj dosežejo, po čemer si jih bodo ljudje zapomnili. Seveda pa je pomemben delež oseb te starostne skupine precej fatalistično-nihilističen in si teh vprašanj ne postavlja. Veliko se jih zamoti s sprotnim iskanjem užitkov, morda si lajšajo ostrino teh vprašanj z alkoholom, s pomirjevali ali kako drugo opojno snovjo. Marsikdo se v tem obdobju srečuje tudi z izraženimi telesnimi obolenji in bolečinami. Kot posledica tega se prebujajo vprašanja o času, smislu, o smrti itn. Vse to se v naslednjih desetletjih stopnjuje, ko stopa v ospredje vse bolj občutek osamljenosti, doživljanje izgub, občutek manjše zaželenosti, izločenosti in izoliranosti iz socialnega okolja. Izgubljajo tudi telesno in psihično moč, svojo avtonomijo in si morajo vse bolj pomagati s pomočjo drugih. Velikokrat so to razlogi, ki starostnike pripeljejo do občutka obupa. Seveda je to negativni scenarij doživljanja staranja, ki je mogoč. Na drugi strani pa je seveda vedno mogoč tudi pozitivni scenarij,« opisuje dr. Škodlar. Na svoje doživljanje je mogoče vplivati ter tako živeti kakovostnejše in bogatejše življenje. »Ljudje, ki čutijo več integriranosti med ljudi, ki se počutijo sprejete in zaželene, ki čutijo, da je njihova identiteta čvrsta in ki doživljajo bogastvo doživetega ter modrost, ne obupujejo. So pomirjeni, spokojni, v spravi in čutijo upanje ter lepoto ob spominih na preteklo življenje in odnose.«

Priprave na starost

Psihiater razlaga, da je o pripravah na starost sicer težko govoriti, dobro pa je že prej vedeti, da prav starost prinaša številne priložnosti za spremembe, nove življenjske uvide in spoznanja, ki lahko delujejo transformativno. Pomembno je, da ohranjamo kakovostno raven življenja, ki naj bo polno, etično ozaveščeno in brez pretiranih skrbi. »Kako doseči takšno kakovostno življenje? Vprašanje, na katero odgovarjajo številne velike človeške tradicije in misleci. Z nekaj ironije lahko rečemo, da bo, če se oseba do 55. leta ni naučila živeti, potem le še slabše, saj je pešanje na vseh ravneh vse prej kot prijetno. Bežanje pred neprijetnim pa je v koreninah vsakega izmed nas. Perspektiva ljudi, ki so prej močno bežali pred neprijetnim, je torej precej neugodna. Na srečo pa ni vedno tako in tudi obdobja po 55. letu lahko prinašajo pozitivne in lepe stvari. Nekakšno splošno priporočilo za pripravo na starost bi bilo tako naslednje: čim bolj iskati trenutke izpolnjenosti, jih gojiti in vzdrževati vse prakse, ki bogatijo življenje – izleti, potovanja, šport, glasba in ples, umetnost, meditacija itn. Ob tem velja omeniti tudi spoznanje številnih oseb, ki so preživele kakšno hudo situacijo, nesrečo ali nevarnost, obsmrtno izkušnjo in podobno: številni so obžalovali samo to, da so se v preteklosti preveč obremenjevali za nepomembne stvari in premalo pozornosti namenili pomembnim, pri čemer so daleč v ospredju dobri odnosi z drugimi – pozaba konfliktov in zamer ter iskanje pomiritve in razreševanja pogosto nesmiselnih konfliktov,« pripoveduje dr. Škodlar.

Starost kot priložnost za »prebuditev«

Tinkara Godec, direktorica DEOS, Centra za starejše Trnovo, pravi, da med starostniki opaža veliko depresije in podobnih stanj. Kljub številnim dogodkom, s katerimi v domu skrbijo za socialno integriranost in druženje, pa ti velikokrat niso dovolj, zato bi v domovih potrebovali psihologa, ki bi s starostniki redno vodil individualne in skupinske pogovore. »Depresije je zelo veliko, zato imamo psihiatra, ki običajno pomaga, ko je stanje že zares kritično. Težavo najprej opazi medicinska sestra, ki je redno v stiku s starostniki. Nato jih pregleda zdravnik in k njim ustrezno napoti psihiatra.« Treba bi bilo spremeniti tudi razmišljanje, da je starost nekaj slabega. »Prihod v dom ostarelih ne pomeni, da je življenja konec. Včasih imamo napačno mišljenje o domu ostarelih. Lahko gre namreč za zelo pozitivno spremembo, ki pomeni tudi izboljšanje kakovosti življenja. Starejši so velikokrat prestrašeni, ko pridejo v dom, in ravno zato bi potrebovali psihologa, ki bi jim pomagal pri preseganju različnih strahov,« opisuje Tinkara Godec.

Dr. Škodlar pa pravi, da se morda sliši izrabljeno, vendar bi nas morala misel na našo minljivost »prebuditi« in spodbuditi k polnemu doživljanju življenja. A žal velikokrat ni tako. Pri staranju je najpomembnejše zavedanje, da bomo postopoma vsi vedno bolj stari in da bomo gotovo umrli. Ravno zavedanje smrti naj bi bilo tisto, ki nas najbolj prebuja in spodbuja k polnemu življenju. »Morda se sliši paradoksno, vendar izkušnje kažejo prav to: ljudje, ki so najbolj v stiku s svojo minljivostjo in smrtnostjo, živijo najbolj ‘svobodno’, polno in pogosto tudi vedro življenje,« pravi psihiater.

Veliki delovni pritiski na poklicno še aktivne

Namenimo še nekaj besed osebam, ki so sicer že vstopile v drugo polovico svojega življenja, a so delovno še vedno aktivne. Dr. Škodlar pravi, da v podjetjih žal vse premalokrat upoštevajo, da s staranjem slabijo tudi človekove telesne, umske in psihične sposobnosti. Delovne zahteve in pritiski na te posameznike pa kljub zmanjšanim sposobnostim vseeno ostajajo povsem enake. »Ljudje po 55. letu niso več tako hitri, odzivni in vzdržljivi. V dobrem delovnem okolju bi morali to upoštevati, dodeljevati posamezniku primerna dela in znati nagraditi preteklo delo. Največkrat pa danes to ni tako. Pritiski so lahko povsem neprilagojeni posameznikovi starosti. Nemalokrat pa se lahko v tej starosti celo stopnjujejo, da se lahko potem tega človeka ‘znebijo’. Težko svetujem, kaj storiti, saj se na pobude delavca samega pa tudi na naša priporočila delodajalci vse manj odzivajo. Vsekakor pa se zdi zelo smiselno in potrebno, da jih izrazimo. To je edini način, ki lahko zbudi sočutje pri drugih, če ga premorejo, po drugi strani pa nanje vrši pritisk, da se morda kaj spremeni v tej smeri,« pripoveduje psihiater.

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj