Psihoterapija pomaga v spoprijemanju z življenjem

Avtor: mag. Nataša Mohorč Kejžar

Ljudje si želimo doseči svoje cilje in biti ob tem srečni. Želimo imeti manj skrbi, manj stresa ter uživati več miru in zadovoljstva na vseh področjih življenja. Pogosto pa se ne želimo spoprijeti s svojimi čustvi. To je razumljivo. 

Ko smo na primer razočarani nad zakonsko zvezo ali sporom s prijateljico, se je lažje odločiti za nakup nove obleke kot pa opisati težavo, strah ali tesnobo popolnemu tujcu. Ljudje se bojijo spoprijeti se z lastnimi občutki, bojijo se tega, kaj vse bodo potlačena čustva sprožila, bojijo se čustva izraziti in poiskati pomoč. Veliko ljudi se svojih težav sramuje. Pogosto slišim stvari, kot so: »Saj sem odrasla oseba, upravljam z ljudmi v podjetju, kako je mogoče, da si ne morem urediti svojega življenja, odpraviti težav, saj vendar nisem otrok.«

Resnica je, da vsi, ne glede na to, kako zreli smo, kvalificirani ali izobraženi, včasih potrebujemo pomoč. To pa za veliko ljudi lahko predstavlja čustveno težavo. Nekateri menijo, da iskanje pomoči pomeni šibkost, nesposobnost, neuspeh. 

Ljudje se že v zgodnjem otroštvu naučijo, da je poskrbeti zase in za svojo srečo sebično, in ko odrastejo, menijo, da si nekaterih stvari, ki si jih želijo, preprosto ne zaslužijo, ker to ni prav. Te izkušnje lahko postanejo globoko zakoreninjene. Veliko denarja porabimo za razna potovanja, zabave, nakupe, kar nam sicer zagotovi takojšno zadovoljstvo in občutek užitka, nima pa dolgoročnega učinka. V potrošni kulturi, v kateri živimo, je veliko bolj sprejemljivo vlagati v kratkoročne aktivnosti, trenutno zadovoljstvo, manj pa v osebno rast in dobro počutje, ki imata dolgoročen učinek. 

Psihoterapija je proces, ki redko deluje »čez noč«. Ljudje v tempu vsakdanjega življenja hrepenimo po »hitrih rešitvah«, česar dober psihoterapevtski proces ne more obljubiti. Ljudje si svoj življenjski skript gradimo od rojstva naprej in potem želimo, da bi se »čez noč« vse spremenilo. To ni mogoče. Tudi kolesa se nismo naučili voziti čez noč, ravno tako ne pisanja, govora, socialnih veščin itn. 

Razlogov za obisk psihoterapije je več

Spodbuda za psihoterapijo je edinstvena in raznolika kot posameznik, ki jo išče, običajno pa ljudje pridejo po tisto vrsto pomoči, ki je niso našli na drugih področjih svojega življenja. Odvisno od težave in vrste terapije je ta pomoč lahko v obliki podpore, informiranja, samozavedanja ali možnosti novega učenja o sebi. 

mag. Nataša Mohorč Kejžar, specializantka psihoterapije, transakcijske analize in organizacijske transakcijske analize

V nadaljevanju navajam nekaj oblik težav, ki ljudi spodbudijo, da si poiščejo psihoterapevtsko pomoč.

Osebne stiske: Eden izmed načinov, da terapevt določi resnost težave, je vpogled v to, kako močno lahko stiska vpliva na posameznika. Oseba je v stiski zaradi nove službe, medtem ko je druga oseba nad tem navdušena. Če je stiska, ki prepreči kakovostno spanje, druženje in uživanje življenja, za osebo velika, je psihoterapija primerna izbira.

Duševne motnje: Ljudje, ki se spoprijemajo z depresijo, anksioznostjo, različnimi fobijami, odvisnostmi in z drugimi osebnostnimi motnjami, poiščejo psihoterapijo za odpravo težav in se tako naučijo zdravega načina reševanje teh težav.

Podpora in soočanje: Izguba je pogost razlog za ljudi, da si poiščejo pomoč. Psihoterapija lahko zagotovi varno, podporno mesto za ljudi, ki govorijo o žalosti, prilagoditvi na različne fizične bolezni, konec razmerja ali delovna mesta, težave z zlorabo ali kakršne koli spremembe v življenjskih okoliščinah, ki povzročajo stiske. Psihoterapevt osebi pomaga pri spoprijemanju s težavami in njihovem obvladovanju v obdobju in trenutkih, v katerih se nahaja.

Komunikacija: Vse več ljudi prihaja na terapijo, ker si želijo poiskati pomoč pri medosebnih odnosih. Individualna terapija, terapija za pare in družinska terapija obravnavajo slabo komunikacijo in (pre)zahtevnost reševanja sporov. Ob vsem tem pa je pomembno tudi konstruktivno izražanje svojih lastnih želja in občutkov.

Samoraziskovanje: Nekateri ljudje pridejo na terapijo zaradi globljega razumevanje samega sebe. Želijo vedeti, zakaj se vedejo na določen način, zakaj čutijo tisto, kar čutijo, in želijo ugotoviti, koliko nadzora imajo nad temi področji. Včasih se samoraziskovanje uporablja za ugotovitev, kaj si v življenju želimo na področju kariere, odnosov in osebnih ciljev. 

Včasih je življenje težko in vzrok za situacijo, v kateri se nahajamo, poznamo. Smrt sorodnika lahko pripelje do žalosti, ki jo je težko premagati. Tisti, ki so preživeli nesrečo ali so žrtev kaznivega dejanja, občutijo strah, tesnobo ali odrevenelost. Napadi depresije so lahko izčrpavajoči. 

Vzrok za slabo počutje pa ni vedno jasen

Kaj se dogaja z našimi občutki, ki se pojavijo po tem, ko se na nekaj odzovemo in se posledično vedemo, kot se vedemo? Ljudje pogosto sprejemamo odločitve, ne da bi se tega zavedali. Zanimiva je študija, ki je bila pred leti izvedena v Angliji. Udeleženci študije so bili izpostavljeni kratkim besedam. Prva skupina udeležencev je prebrala besede, ki so bile povezane s sodelovanjem (kot na primer pomoč, delitev, sodelovanje, skupno delo), druga skupina udeležencev pa besedam, ki so bile povezane s tekmovalnostjo (npr. zmaga, premagati, tekmovati, vladati). V nadaljevanju so udeleženci s svojim »partnerjem« odigrali računalniško igrico, vendar pri tem niso vedeli, da ne gre za pravega partnerja, ampak samo za računalniški program. Obe skupini udeležencev sta prejeli navodilo, da znotraj matrike poiščejo številke in med igranjem te računalniške igre sodelujejo. Udeleženci, ki so prebrali besede, povezane s sodelovanjem, so igro igrali počasi in svojemu »partnerju« dovolili, da tudi on lahko dobro opravi nalogo. Druga skupina udeležencev, ki je prebrali besede, povezane s tekmovanjem, je igro igrala hitreje in si s tem zagotovila več odgovorov kot njihov partner v igri. Po koncu igre so udeležence povprašali, kako so se počutili. Udeleženci, ki so igro igrali hitreje, v duhu tekmovalnosti, so se na splošno počutili slabše kot udeleženci, ki so pri igri s partnerjem sodelovali. Zakaj so se počutili slabše, niso znali razložiti. 

Včasih delamo stvari, ne da bi vedeli, zakaj to počnemo. Počutimo se slabo, zmedeno, tesnobno, ker smo naredili nekaj narobe (npr. tekmovali namesto sodelovali), čeprav ne vemo, kaj. Prav tako smo lahko zmedeni, ko je nekdo jezen na nas zaradi našega vedenja ali dejanj, ki se nam zdijo povsem upravičena. Naše lastno vedenje nam je včasih lahko popolna skrivnost. 

Psihoterapija pomaga razumeti, kako in zakaj se tako počutimo, zakaj se vedemo, kot se vedemo, in kako to vpliva na nas in ljudi okrog nas. 

Problem ali stanje?

Številni ljudje živijo s svojimi težavami večino svojega življenja. Mogoče so imeli predhodne terapije, ki so bile koristne in so prispevale k samorazumevanju ter boljšemu počutju. Prepogosto pa ljudje poročajo, da so pridobili vpogled v razumevanje težave, vendar niso uspeli narediti nekaterih sprememb v svojem vedenju, ki so jih s prvotno terapijo želeli doseči. 

Eden izmed razlogov za to je tudi ta, da ljudje doživljajo svoje težave kot stanje. Menijo, da ničesar ne morejo spremeniti. Stanja res ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo težave. Pomembno je, da se zavedamo, da gre za težavo in ne za stanje, v katerem smo. Definicija težave je, da si jo želimo rešiti, in zato spodbuja k delovanju in akciji. Videti svoj položaj kot stanje pa lahko povzroči pasivnost, ki oslabi motivacijo, ki je potrebna za izvedbo želenih sprememb. 

Pripombe klientov, kot je na primer Tako dolgo sem že v takem stanju, da sem prepričan, da ne morem nič spremeniti, pogosto vodijo do občutka poraza. Ko so ta prepričanja s pomočjo psihoterapije predelana, je terapevtski proces produktiven in vodi do smiselne ter verjetne spremembe. Zato je toliko pomembneje, da vidimo svoj želeni cilj, in ne le točke, na kateri se trenutno nahajamo.

Foto: Bigstock