Avtor: Helena Peternel Pečauer
Čeprav je trajalo par desetletij, da so tudi naši strokovnjaki presadili prvo srce, so po podatkih monografije o razvoju slovenske kirurgije srca, ki jo je pred kratkim napisala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, vodja Inštituta za zgodovino medicine, prvo operacijo na odprtem srcu opravili že septembra 1958. Uporabili so domačo napravo za zunajtelesni krvni obtok.
Brez operacijskih medicinskih sester instrumentark operacije ne bi mogle gladko teči. (Ana Gregorčič, Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL)
Prav takrat so začeli zdravili tudi otroke, intenzivneje pa po letu 1974, ko je prof. dr. Jolanda Jezernik Leskovšek po intenzivnem izpopolnjevanju v ameriških srčnih centrih v Clevelandu in Bostonu začela prva v takratni Jugoslaviji kirurško zdraviti zapletene srčne napake že pri novorojenčkih in dojenčkih. Leta 1965 je podvigom na področju slovenske kardiokirurgije sledila prva vsaditev srčne zaklopke, v istem letu pa še prva vsaditev srčnega spodbujevalnika.
Svetovni strokovnjaki operirali v UKC Ljubljana
Slovenski srčni kirurgi so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja množično obiskovali priznana evropska, ameriška in druga kardiokirurška središča. »Pogosto smo gostovali v Londonu pri prof. Magdi Yacoub, v Parizu smo sodelovali s prof. Christianom Cabrolom, v Vidmu nam je bil na voljo prof. Cesare Puricelli, tesno pa smo se povezali tudi s kolegi v Zagrebu,« dogajanje v tistem času opiše dr. Tone Gabrijelčič. Tudi v Slovenijo so začeli prihajati najuglednejši strokovnjaki z vsega sveta. Med najodmevnejšimi je bil nedvomno obisk prof. Michaela DeBakeyja leta 1967. V Ljubljano je pripotoval z desetčlansko ekipo in vso opremo ter opravil osem operacij srčnih zaklopk, nekaj slovenskih strokovnjakov pa je povabil na izpopolnjevanje v Houston. Slovenijo je obiskal tudi sloviti ameriški kardiokirurg Denton Cooley. Tudi dr. Barnard je ob predstavitvi prevoda svoje knjige Srce kot stroj prišel v Ljubljano, vendar pri nas ni nikoli operiral.
Mumin Šljivar (prvi transplantiranec v Sloveniji) z dr. Gabrijelčičem v ozadju. (Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL)
Dr. Košak opravil prvo avtotransplantacijo na svetu
Dolge in intenzivne priprave na prvo presaditev človeškega srca v Sloveniji je začel prof. dr. Miro Košak, ki je našo srčno in žilno kirurgijo pripeljal do svetovne ravni. Ekipa se je pripravljala teoretično pa tudi s praktičnimi vajami na Inštitutu za patologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Prav prof. Košak je junija 1986 s prvo uspešno avtotransplantacijo na svetu dokazal, da je bila kirurška tehnika osvojena. Pri tem posegu je bolno srce odstranil ter ga po izrezu tumorja in rekonstrukciji manjkajoče srčne stene s plastičnim materialom vsadil nazaj v bolnikovo prsno votlino.
dr. Tone Gabrijelčič (Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL) |
Dr. Tone Gabrijelčič prvi presadil srce pri nas
Decembra 1990 je dr. Tone Gabrijelčič s Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja v UKC Ljubljana, ki je še vedno edini transplantacijski center v državi, opravil prvo presaditev srca. Odstranil je večino obolelega srca in pusti samo majhen del preddvorov, v katere je nato všil novega. Operacija je trajala dobrih pet ur. Bolnik je zaradi odpovedi novega organa kmalu umrl,
Gabrijelčič pa je tri leta zatem, marca 1993, vsadil novo srce 24-letnemu bolniku in mu življenje podaljšal za devet let. »Šele z leti se naberejo izkušnje in ekipa lahko opravi poseg vedno hitreje. Varna operacija pa vedno zahteva svoj čas. Trajanje je odvisno tudi od bolnika. Ni vseeno, ali še ni bil operiran ali je bil, mogoče celo večkrat. S časom se je hitro izboljševala tudi tehnologija. Ob prvi alotransplantaciji srca, vstavitvi srca drugega človeka, smo bili seveda vsi vznemirjeni pa tudi ponosni, da smo premagali vse ovire in končno le izvedli operacijo, na katero smo se tako dolgo pripravljali. Pri posegu je najbolj dramatičen, celo srhljiv trenutek, ko operater odstrani bolno srce in zre v prazen osrčnik, bolnikovo življenje pa je povsem odvisno od aparature srce – pljuča, ki vzdržuje zunajtelesni krvni obtok,« pojasni dr. Tone Gabrijelčič.
Največ presajenih src na milijon prebivalcev
Prav zaradi omenjenega je bilo v prvih letih število presaditev srca pri nas zelo nizko, med letoma 1990 in 2000 so bile le po tri letno. Ob prehodu v drugo tisočletje pa se je Slovenija pridružila skupini Eurotransplant, kamor sodijo še Nemčija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Avstrija, Hrvaška in Madžarska. Dostopnost do ustreznih organov se je takrat pomembno izboljšala. Hkrati se je nekoliko povečala tudi transplantacijska ekipa in število presaditev se je med letoma 2000 in 2008 dvignilo za sto odstotkov.
Prim. Danica Avsec, direktorica Slovenija transplanta, pojasnjuje, da v Sloveniji dodeljevanje in presaditev organov izvajajo po pravilih in navodilih Eurotransplanta. »Naša koordinacijska služba skrbi za usklajevanje vseh omenjenih pristopov, zato smo 24 ur dnevno odzivni in imamo vzpostavljeno nenehno komunikacijo med vsemi udeleženimi. Tako lahko z večjo verjetnostjo pokrijemo nujno potrebne presaditve tudi takrat, ko v naši državi ni razpoložljivega organa. Delo poteka po sistemu ‘potrebno – razpoložljivo – uporabljeno’. Vsako izmed teh postavk je treba posebej obravnavati na osnovi jasnih medicinskih pristopov, ki jih nenehno dopolnjujemo. ‘Potrebe’ so določene z bolniki, zdravljenimi zaradi bolezni, ki so pripeljale do dokončne odpovedi organa in jih je mogoče zdraviti le še s presaditvijo. Pod pojmom ‘razpoložljivo’ razumemo vse tiste primere, pri katerih se lahko po smrti nadaljujejo postopki za vzdrževanje funkcije drugih organov. Na tej točki je v Sloveniji še nekaj prostora za izboljšanje.«
 Timsko delo kardiokirurgov. (Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL) |
Srce je treba vrniti
»V programu za presaditev srca je nujnih posegov zelo veliko, celo več kot 80 odstotkov. Do zdaj smo v veliki večini srce pridobili iz Eurotransplanta, pozneje pa smo ga tudi vrnili v državo, ki nam ga je ponudila v nujnem primeru. Velja namreč pravilo samozadostnosti in vsak center mora v prvi vrsti skrbeti za oskrbo svojih državljanov. Dobro smo rešili tudi prevoze organov in ekip, saj je čas pri prenosu srca zelo omejen. S slovenskimi oblastmi smo se dogovorili za uporabo falcona, kadar potujemo v druge države, saj od odvzema srca do končane presaditve ne smejo preteči več kot štiri ure. Doma takšne prevoze opravljamo z urgentnimi vozili,« pove direktorica Slovenija transplanta.
Ne glede na številne nove metode, ki se razvijajo v zadnjih letih, je prav transplantacija srca še vedno zlati standard zdravljenja končne srčne odpovedi. »Na takšen poseg pri nas običajno čaka 56 bolnikov, na čakalno listo pa nenehno prihajajo novi. Zelo pomemben je podatek, da na novo srce v povprečju čakajo le okoli 170 dni, kar je v primerjavi z drugimi državami zelo ugoden čas. Po podatkih do konca leta 2016 je v Sloveniji takrat živelo 186 oseb s presajenim srcem umrlega darovalca.«
