Avtor: Neža Agnes Momirski
Mit o narcisu je zgodba, katere nauk pozna vsakdo. Ima sicer več različic, v osnovi vsake pa je zgodba o človeku, ki je globoko zaljubljen sam vase. Rimska različica opisuje mladeniča z imenom Narcis, ki je zavrnil ljubezen nimfe, zato ga je uročila boginja Afrodita.
Zaljubi se v lasten odsev v vodi ter shira in premine. Nauk mita je, da samozagledanost pelje v pogubo. Dandanes pa je ta nauk nadomestil drugi, ki uči prav nasprotno, in sicer da sta večja samopromocija in samozagledanost nujna in dobičkonosna.
Pogled skozi kamero telefona, »live chat«, selfiji, profili na socialnih omrežjih zaznamujejo sodobno družbo, ki hrepeni po čim bolj jasnem in dostopnem vpogledu v lastno (zunanjo) podobo. V virtualnem okolju visokooblikovanih vizualnih podob in časovnic je posameznik spodbujen k ukvarjanju s samim seboj. Skozi stoletja se je vzporedno z razvojem tehnologije zrcal in pozneje kamer razvijala tudi stopnja človekovega samozavedanja. Bolj kot je družba tehnološko napredovala, bolj izpopolnjena je bila tudi človekova ideja o samem sebi, njegovem mestu v vesolju, o lastni psihi. Ta razvoj se odraža tudi v umetnosti in žanru samoportretizma. Zgodovinsko gledano, je danes nastopilo obdobje najvišje stopnje človekovega samozavedanja, saj spletna virtualnost ponuja nešteto načinov opazovanja in reguliranja lastne podobe. Vendar psihologi ozaveščajo o nevarnostih povečane odvisnosti od interneta in narcisizmu kot epidemiji današnjega časa. Kakšna je zgodovinska podlaga za pojav selfija in človeško fascinacijo z lastnim odsevom ter ali tehnologija spodbuja k narcisizmu?
Kaj je narcizem?
Kljub samozagledanosti, ki vlada v današnji družbi, narcisizem ni pojem ki bi ga lahko z lahkim srcem uporabljali na vsakem koraku. To je psihološka motnja, in sicer gre za narcistično osebno strukturo, ki spada med mejne in manj zrele. Ko srečamo narcisa, se nam ta s karizmo in šarmom takoj prikupi. Za njegovo zunanjo podobo in preokupiranostjo s svojim zunanjim videzom pa se skrivata pretirana egocentričnost in občutljivost. Te osebe nimajo empatije in razumejo svoj pogled in nazore kot edine pravilne. Imajo grandiozno doživljanje samega sebe ter od drugih pričakujejo občudovanje in podrejenost. Na ljudi gledajo vzvišeno ter imajo občutek posebnosti in drugačnosti. Lahko so zelo uspešni v karieri in poklicu, pri čemer ni potrebe po čustveni vpletenosti, njihove zveze so zaradi tega kratkotrajne in služijo le njihovemu samopotrjevanju.
Če je posameznikova notranja motivacija, ki se skriva za spletno samopromocijo in selfiji, povezana izključno s samoizražanjem in z željo po informiranju o neki zanimivosti, verjetno ne gre za narcistično osebnostno motnjo. Določena mera samozadovoljstva je zdrava in zaželena, ukvarjanje s samim seboj pa ni vedno znak patološke osebnosti. Ker je narcistična motnja nekaj, kar se razvije v otroštvu, uporaba tehnologije nima moči, da bi odraslega človeka spreobrnila v narcistično osebnost.
Razvoj samozavedanja
Z razvojem ogledal oziroma odsevnih površin sta se razvijala tudi družba in človekovo samozavedanje. Razvoj ogledala je trajal več stoletij, saj se je človek moral naučiti manipulirati z svetlobo in razviti matematično znanje. Sprva se je zgledoval po odsevnosti vode in manipuliral različne materiale, da bi dosegel podobno odsevnost tudi v trdih površinah. Površine, podobne ogledalu, so izdelovali iz zloščenega obsidijana, bakra in iz drugih kovin. Tem površinam so pripisovali magične sposobnosti in iz njih prerokovali, bile so povezane z vraževerjem, alkemijo in z verskimi prepričanji.
Medtem ko je razvoj ogledala napredoval, so ljudje začeli razumevati pojme, kot so dualnost in multiplost. Ogledalo jim je tudi omogočilo izpopolniti obrazno mimiko in prakticiranje manierizmov. Prvo ogledalo, kot ga poznamo danes, to je steklo, ki je na eni strani posrebreno, so prvič izdelali leta 1835. Tem analognim tehnologijam je sledil razvoj kamere in v 21. stoletju razvoj pametnih telefonov z možnostjo neposrednega deljenja »zrcalnih« posnetkov in dokumentacij svoje podobe.
Odsevnost površin
Odsevnost površin je nekdaj veljala za portal v onstranskost, uporabljena za namen doseganja psihadeličnih stanj transa, v katerih so ljudje prerokovali in mentalno potovali zunaj svojega telesa. Tudi spletna virtualnost znotraj zaslonov je danes portal v druge časovne in prostorske dimenzije, ki hkrati omogoča vpogled v lastno podobo uporabnika. Je portal za transformacijo osebnosti prek oblikovanih in reguliranih načinov samopredstavitve. Odsevnost je bila od nekdaj portal do višjih stopenj samozavedanja. Razkrila je skrite in mistične vidike realnosti in človeka, ki jih drugače ni mogoče videti s prostim očesom.
Avtoportreti umetnikov
Razvoj samozavedanja lahko spremljamo tudi v umetnosti. Žanr avtoportretizma se je spreminjal vzporedno z razširjenostjo ogledala in pozneje tehnologije. Pred 19. stoletjem so avtoportrete izdelovali le nekateri umetniki, čeprav avtoportret kot format sega nazaj vse do antike. Po 19. stoletju so avtoportrete slikali skoraj vsi umetniki, v 20. stoletju pa so avtoportreti postali poseben način stilistične ekspresije lastnega življenja/trpljenja. Sodobni avtoportreti so ustvarjeni v vseh izraznih medijih, v veliki meri pa je slikarskega zamenjal fotografski avtoportret. Danes velja, da je za umetnika najboljše, če je karseda narcističen. Na Floridi, ZDA, so opravili raziskavo na podlagi velikosti umetniškega podpisa. Večji kot je namreč umetnikov podpis, več narcističnih lastnosti naj bi imel. Ko so primerjali velikost podpisov s prodajo del na dražbah od leta 1980 do leta 2012, so ugotovili, da se dela modernih narcističnih umetnikov prodajo za 25 % dobička več, sodobnih pa za 13 % več. Danes je narcizem pozitivno asociiran z visoko cenjenostjo na trgu. (1)
Samozagledan posameznik ima manj skrbi in tesnobnih misli, ki spremljajo sposobnost samorefleksije. Samorefleksija pa tudi samokritika sta pri ustvarjalnih osebah visoko prirojeni. V zdravi meri sta dobrodošli in zaželeni, lahko pa vodita v poplavo kritičnih misli in ohromljenost spontane kreativnosti ter želje po samoizražanju. Samozagledani (narcistični) umetniki so zato uspešnejši, saj kljub porazom vedno verjamejo v svoj uspeh in se tako lotevajo tudi bolj tveganih podvigov. To dejstvo v sodobni družbi velja za umetnike in tudi druge podjetnike: samozagledanost je dobičkonosna.
Nagovor gledalca
Začelo se je s kamero, ki je bila umeščena na sprednjo stran pametnega telefona. S selfijem posameznik dokumentira svoje razpoloženje, te zrcalne slike pa so primarno zasebne in intimne; prek njih subjekt doživlja sebe kot dinamičnega in živega ter z njimi aktivno sodeluje na spletu. Preko »live chata« uporabniki 90 % časa gledajo v lasten obraz in ne v sogovornikovega. S svojimi informacijami in selfiji posameznik nagovarja nevidne spletne gledalce pa tudi samega sebe. Selfiji so kritizirani kot želja po pozornosti in nečimrnost, še prav posebej pri ženskah, pri katerih se – družbeno gledano – samozagledanost spodobi manj kot pri moških.
Psihološka motivacija za selfijem pa je želja po povezovanju. To je globoko ukoreninjena potreba po potrditvi svojega obstoja. Nihče zares ne obstaja, če ga ne gledajo oči drugega, je napisal Sartre v 60. letih prejšnjega stoletja. V spletni virtualnosti se gledanje enači s sodelovanjem; vsi so hkrati gledalci in sodelujoči. V odsevnosti zaslonov se poveča samozavedanje in s tem tudi razkazovanje (lažne) samozavesti, ki jo hitro zamenjamo za narcizem. Pospremljeno z modro svetlobo zaslona se nazaj v oči uporabnika odsevajo tokovi notranjih kritičnih misli in razmišljanj, prepleteni z neprestanim kroženjem spletnih informacij.
►► Neža Agnes Momirski je intermedijska umetnica, ki živi in deluje na Nizozemskem ter v Ljubljani. Diplomirala je iz likovne umetnosti (Willem de Kooning Academie, Rotterdam) ter magistrirala iz filma in kiparstva na Royal College of Art v Londonu (2014). Razstavlja v mednarodnem prostoru, med drugim v De Pont Museum (Tilburg, NL), Alicante Museo (Španija), Galeriji UAUU (Ljubljana), Kunstinzight (Rotterdam), Goethe-Institut (Rotterdam), Picture This (Bristol), Pump house Gallery (London) in drugje. V svojem delu raziskuje razkorak med virtualnim in materialnim ter prepletenost digitalnih in duhovnih virtualnih svetov. V sodelovanju z igralci, glasbeniki in s filmarji ustvarja prostorske inštalacije ter filme, ki prikazujejo tesnobo v tem razkoraku in distopične svetove v tehnološki prihodnosti. www.neagmo.com
1. Hyperallergic.com; The Art of Narcissists Earns More at Auction, Researchers Claim; Carey Dune, 2016
