Avtor: Sanja V. Švajger.
September. Lovljenje in zaužitje poznopopoldanskega sončnega sija. Na parketu, tam, kjer so najtoplejše lise in je sonce najmočneje, se že preteguje muca. Neopazno se že ves mesec tople rumene ure krajšajo; s strahom opazujem teh nekaj manj minut na dan, no, saj ni veliko, a vendar zdaj ta ljuba rumena krogla za grajski grič zaide že pred šesto uro.
In s seboj odnese ugodje in privid poletja. Zelo radodarno je sonce letošnjo jesen, zdi se, da se bo držalo koledarja, mogoče celo vse do enakonočja, in bo šele takrat pokazalo svoj megleno mokri obraz.
Zrelo poletje, čas poznega avgusta, čas drugih vonjav in drugih zvokov, gibov, vsega življa, krhkega truska zdaj že izsušenih primorskih trav, lena občutja in umirjenost, ki se neopazno, a vztrajno naseljuje v sodobniku. Takega, ki si je lahko privoščil več kot bore odmerjenih 14 dni oddiha, mogoče celo en mesec ali še več …
Ko duh izpreže obsedajoče misli dolžnosti in ozira.
Zdaj opaziš, da si pozabil nase, pravzaprav skoraj vse. Skoraj že sebe celega. Stalna poganjavica da te je izobličila, premlela do nerazpoznavnosti.
Zdaj, ko si se zaustavil, saj samo v času odmerjenega počitka, se vrneš nazaj in se ti s prepadom slikajo prizori iz tebe. Čudenja kar ni konec, kaj takšen da si bil nekdaj, kakšna moč, koliko veselja. Kot na hitro prevrteni film trenutkov iz preteklosti, ki so se bolj vtisnili v spomin, se vrstijo drug za drugim. Eni se zatikajo in se ponavljajo s preigravanjem različic znova in znova. Zvok dobi obliko, prizori in dvogovori, kriki in vzkliki, dolgi trenutki molka in mretja pa veliko, veliko smeha, za katerega se zdi, kot da je še vedno tukaj, zdaj. Pa saj je. Vse obstaja hkrati. Vzorec je en sam in ničesar v resnici ni, razen tistega, kar si si zamislil. Tako je pisal Fichte in zakaj ne bi tako vsaj za nekaj časa položili svojih misli tudi mi.
Prva svetla senca prostor riše sivo, zdaj tu, ne več na blaženi Obali, v središču mesta, med nepreglednim zelenjem Golovca in grajskega griča.
Tek sončnih misli, ki so gladko zdrsele v uvodnik, se upočasnjuje, zaustavlja, zanesenost jenja. Le še nekaj minut je do šestih … v šalici je ostalo še nekaj nepopite kave.
Dokler se spomniš, je življenje lepo.
