Avtor: Veronika Sorokin
Med pogoste motnje v procesu absorpcije in presnove hranil, ki prizadenejo črevesno floro in povzročijo značilne trebušne simptome, sodi tudi laktozna intoleranca. Kot je v okviru strokovnega izobraževanja o malabsorpcijskih sindromih, ki ga je organiziral UKC Ljubljana v sodelovanju s Fundacijo dr. J. Cholewa, povedala gastroenterologinja Mojca Jereb Pregrad, dr. med., s Kliničnega oddelka za gastroenterologijo, je motnja najbolj razširjena v Južni Ameriki, Afriki in v Aziji.
Laktozna intoleranca in laktazna neperzistenca
Obe motnji sta med seboj tesno povezani; težko govorimo o prvi, ne da bi hkrati poznali tudi vzroke za nastanek druge. Laktozna intoleranca je posledica pomanjkanja encima laktaze zaradi laktazne neperzistence ali zmanjšanega učinka laktazne aktivnosti. To pomeni, da se laktoza ne hidrolizira v glukozo in galaktozo ter da kot taka v nerazgrajeni obliki prodre v debelo črevo. Tu se zgodba še bolj zaplete, kajti v črevesu laktozo metabolizirajo črevesne bakterije, ki proizvedejo vodik, metan, kratkoverižne maščobne kisline in ogljikov dioksid. Povečan znotrajčrevesni tlak in pospešena peristaltika pripeljeta do moteče trebušne simptomatike (trebušni krči in zvijanje v trebuhu, napihnjenost, driska, ki lahko nastopi že v razmiku od pol ure do 2 ur, in glasno pretakanje tekočine v črevesju).
Vrste laktozne intolerance
Pojavlja se lahko v treh glavnih oblikah: v kongenitalni, primarni in v sekundarni. Najpogostejša je primarna laktozna intoleranca v odrasli dobi, ki nastane zaradi neizraženega laktaznega gena, na kar v veliki meri vplivajo prehrambni in genetski dejavniki.
Pri kongenitalni (prirojeni) obliki govorimo o najnižji laktazni aktivnosti, ki je dosmrtno stanje. Že pri prvem stiku z materinim mlekom dojenček ne pridobiva na teži, je nemiren in ima drisko. Ta oblika je sicer zelo redka, tudi genetska razlaga je za zdaj še nepopolna.
Sekundarna laktozna intoleranca velja za pridobljeno; nastane ob gastrointestinalnih obolenjih, pri katerih pride do poškodbe tankega črevesa (virusni gastroenterokolitis, celiakija, kronična vnetna črevesna bolezen itn.).
Dr. Mojca Jereb Pregrad poudarja, da laktozne intolerance ne smemo mešati z alergijo na mlečne beljakovine, pri kateri gre za imunski odziv in zelo določeno sistemsko simptomatiko.
| Človek se rodi z visoko stopnjo laktazne izraženosti. V večini delov sveta se genski prepis laktaznega gena po dobi dojenja skoraj ustavi. Pred več tisoč leti so nekateri ljudje razvili mutacijo, ki je povzročila vključen laktazni gen tudi po koncu dojenja. Laktoznointolerantni ljudje tega gena nimajo. Analiza DNA antičnih okostij v Evropi in Rusiji je potrdila, da se je mutacija za laktozno toleranco zgodila pred 4.300 leti in se širila naprej. |
Kako najlaže preverimo morebitno motnjo
Najpreprostejši način ugotavljanja laktozne intolerance je t. i. domači način. Ob sumu nanjo se za teden dni popolnoma odpovejmo uživanju mleka in že po nekaj dneh se bodo težave umirile. Po preteku tedna zjutraj na tešče spijemo pol litra mleka, in če se moteči simptomi ponovno pojavijo, je to že zelo verjeten dokaz za laktozno intoleranco. Naslednji dan poskusimo brezlaktozno mleko, po katerem ne bi smeli imeti težav.
Kot je pojasnila dr. Mojca Jereb Pregrad, je to sicer najmanj zanesljiv test, ker ne upošteva izločitve predelanih mlečnih izdelkov. Dodaja, da je najbolj razširjen krvni laktoznotolerančni test, ki temelji na merjenju ravni glukoze v serumu po zaužitju 50 g laktoze. Če po pol ure pride do visokega porasta, je s tem dokazana normalna laktazna aktivnost.
Strokovnjakinja omenja še dihalni vodikov test, ki je preprost, poceni, neinvaziven in zanesljiv pokazatelj laktozne intolerance; v svetu velja za najbolj priznanega. Po zaužitju 25–50 g laktoze, ki sledi 12-urnemu postu, začnemo po 4 urah v izdihanem zraku na vsake pol ure meriti vodik. Če je vodika preveč, to potrjuje laktozno intoleranco. Pri nekaterih je dihalni test pozitiven, čeprav nimajo simptomov laktozne intolerance. To pomeni, da imajo laktozno malabsorpcijo, toda brez simptomov (zmanjšano absorpcijsko sposobnost črevesne sluznice oz. da jim primanjkujejo določeni prebavni encimi).
Laktozna intoleranca in alergija
Po besedah dr. Mojce Jereb Pregrad sta laktozna intoleranca in alergija na mleko ločeni entiteti; pri prvi namreč ne pride do imunskega odziva in govorimo o občutljivosti. Alergija na mlečne beljakovine je pri odraslih redka. Poleg driske in sistemske simptomatike se lahko pojavijo še bolečine v mišicah in sklepih, glavoboli, ustne razjede, aritmije, akne, depresija, vrtoglavica, zaspanost in drugi pojavi (kožni ekcem, srbečica, sinusitis in astma). Pri nekaterih bolnikih izključitev laktoze iz prehrane ne odpravi motečih simptomov, večinoma zaradi dodatnega vzroka težav (npr. IBS ali sindrom iritabilnega kolona).
Brezlaktozna dieta
Kot je pojasnila dr. Mojca Jereb Pregrad, slovenskih smernic za laktozno intoleranco sicer nimamo, vendar pa je pri prehrani brez mlečnih beljakovin vsekakor treba biti pozoren na zadosten vnos kalcija. Njegovo pomanjkanje lahko pripelje do posledičnega zmanjšanja kostne gostote, s čimer se poveča tveganje za razvoj osteoporoze. Priporočeno je uživanje hrane, bogate s kalcijem; včasih ga je treba nadomeščati; priporočila dnevnega vnosa kalcija narekujejo 700 mg Ca za moške in ženske ter 1.250 mg Ca za doječe matere. Treba je vedeti, da se kalcij kljub laktozni intoleranci nemoteno absorbira.
Obenem je pomembno upoštevati tudi črevesno mikrofloro. V gastrointestinalnem traktu gostuje več kot 17 družin bakterij in njihova različna sposobnost, da metabolizirajo laktozo, je vzrok za različne stopnje intolerance pri posamezniku. Uživanje mlečnih izdelkov, ki nastanejo s fermentacijo, izboljša laktozno toleranco zaradi mlečnokislinskih bakterij. Sir, skuta in jogurt so tako dober vir kalcija in beljakovin, obenem pa navadno ne povzročijo simptomatike laktozne intolerance. Kot probiotiki so živi mikroorganizmi, ki nam – zaužiti v pravilnem razmerju – celo koristijo, pri posameznikih z laktozno intoleranco pa tudi znižajo simptome napihnjenosti.
Zanimivost
Laktozno intoleranco je prvi opisal že Hipokrat 400 let pr. n. št. Po obstoječih podatkih naj bi laktazno neperzistenco imelo kar 70 % svetovnega prebivalstva, pri čemer ni nujno, da bi prizadeti imeli tudi laktozno intoleranco. Na to v prvi vrsti vplivajo prehrambni in genetski dejavniki. Strokovnjaki opažajo najnižjo prisotnost laktozne intolerance med odraslimi belci severne in srednje Evrope, Severne Amerike in Avstralije, kjer prevladuje mlečna živinoreja. Kulturnoevolucijska hipoteza namreč izhaja iz spoznanj, da so marsikje v teh deželah to dejavnost uvedli že pred 10.000 leti, saj je mleko predstavljalo pomemben del prehrane.
Foto: Bigstock
