Naj vas tesnoba ne vodi skozi življenje

Teh občutkov ne moremo vedno ločiti. Pojav realne (zunanje) nevarnosti lahko ustvari strah, vendar nas, potem ko je nevarnost že minila, tudi samo misel na to nevarnost »spravi iz tirnic«. To je manifestacija tesnobe. Včasih govorimo o »strahu pred višino« ali »strahu pred javnim nastopanjem«. Vse to so različne vrste »strahov«, ki se imenujejo fobije. Te so sestavljene iz strahov, ki so povezani z nezavednimi konflikti v osebnosti posameznika in ki so stimulirani s posebnimi zunanjimi razmerami ali dejavniki.

 

Strah in tesnoba sta si podobna. Ko začutimo tesnobo ali strah, začnemo trepetati, smo zaskrbljeni, lahko postanemo vročični, pospešita se nam dihanje in bitje srca, se znojimo, izgubimo tek, ne moremo zaspati. To so skupne lastnosti, ki jih imata tesnoba in strah, pri tem pa se tudi konča. Prava razlika med strahom in tesnobo se kaže pri samem delovanju.

Ko se človek sreča s pravo nevarnostjo, kot so na primer požar, poplava, celo zapadli računi, nemudoma sprejme ukrepe za izhod iz situacije. Odzovemo se na način, da »zbežimo« od trenutne nevarnosti, npr. najdemo denar za zapadle obveznosti itn. Strah izhaja iz zunanje grožnje, ki ima za posledico določen ukrep, ki ga sprejmemo – beg ali boj. In kaj se zgodi, ko je naše psihično stanje ogroženo zaradi motnje, ki jo imenujemo tesnoba?

Posamezniki z anksioznimi motnjami doživljajo občutek predvidevanja strahu, suma in psihološkega stresa dlje časa. Večina izmed nas se je verjetno kdaj v življenju srečala z občutki pri zaključnih izpitih. To je dober primer tesnobe. Ta je lahko pozitivna, če ustvari strah za nadaljnjo motivacijo pri študiju. Med izpitom nam omogoča, da se osredinimo in izognemo dvoumnim vprašanjem. Lahko pa tudi izgubi svoje učinkovite lastnosti in oseba na neki način postane podobna nemočnemu otroku, ki ne zmore premagati ovir. Za prvi primer lahko rečemo, da je bil izpit sprejet kot izziv, ki ga posameznik lahko premaga, in tesnoba je ob tem njegova zaveznica. V drugem primeru pa je tesnoba za posameznika povsem nekoristna, onemogoča lasten nadzor in spoprijemanje s situacijo ter posledično prepreči uspešnost.

mag. Nataša Mohorč Kejžar, specializantka psihoterapije, transakcijske analize in organizacijske transakcijske analize

Sposobnost imeti tesnobo pod nadzorom je ključnega pomena za psihično stabilnost in uspešno življenje. V moji praksi sem ugotovila, da ljudje, s tem ko doživljajo tesnobo, želijo v trenutku (takoj) spremeniti stresno stanje, ki ga je povzročila neka situacija in se zagnati v boj, ne da bi pri tem upoštevali mogoče posledice, ali pa skušajo takoj pobegniti in se skriti pred situacijo. Obe vedenji samo povečata verjetnost za pojav tesnobe v prihodnosti, ki bo še naprej ostala vir tesnobe tudi v najstabilnejših zunanjih okoljih, ko bi se sicer lahko počutili povsem varno.

Ljudje se lažje spoprimejo s tesnobo, če so sposobni razumeti sami sebe in si zaupati. Oseba se s tesnobo uspešno spoprime, če pred njo ne skuša zbežati oziroma se ji izogniti. Nasprotno pa se pri osebi, ki se skuša izogniti težavi, ustvari potenciran strah, ki zmanjša sposobnost obvladovanja tesnobe. Ljudje se različno spoprijemajo s tesnobo. Nekateri so sposobni s tesnobo živeti dlje časa, drugi le kratek čas. Fizični odziv na tesnobo je lahko opaznejši kot psihični odziv. Tudi če je um navidezno stabilen, lahko resno vpliva na telesno zdravje, kar vodi do številnih sistemskih bolezni. To še posebej velja za osebe, ki svojih čustev ne izražajo. Nekdo vas vznemirja in postanete jezni, pa se vzdržite zaradi strahu pred konfliktom z osebo. Zadrževanje čustev pogosto vodi do tesnobe in panike. Ljudje zadržujejo čustva zaradi strahu, kar povzroči, da postanejo zaskrbljeni. Skupno prepričanje, ki se ob tem pojavi, pa je: »Da bi bila sprejeta, moram drugim ustreči.« Da bi oseba dosegla ta nerealna pričakovanja po zadovoljevanju drugih, pogosto ignorira lastne želje in samo želi ustreči potrebam drugih. 

Navajam primer osebe, ki je na svoji rojstnodnevni zabavi doživela panični napad. Namesto da bi na praznovanju uživala, je bil njen dan uničen, praznovanje prekinjeno, osebi pa se niti sanjalo ni, zakaj se je to zgodilo. Res sta bila praznovanje in uživanje njena želja, vendar je bila potreba po ustrezanju močnejša. Hotela je izpeljati popolno praznovanje, ustreči prijateljem, nase pa je dejansko pozabila. Zaradi konflikta med potrebami in željami je prišlo do notranjega pritiska, ki je povzročil panični napad.

Ljudje pogosto napačno pripisujemo tesnobo zunanjim okoliščinam. Izvor tesnobe je notranji, in šele takrat, ko znamo razumeti sebe, ko se dovolj dobro poznamo, lahko naredimo korak naprej k želenim spremembam. Tesnoba in strah v svoji prvinski obliki pozitivno vplivata na ustvarjalnost, uspešnost in na preživetje osebe. Toda v sodobni družbi je tesnoba pogosto negativno čustveno doživetje, ki vodi do mišljenja in vedenja, ki posledično pripeljeta do osebnih stisk. Ko se to zgodi, začutimo, da nam tesnoba upravlja življenje, namesto da bi mi upravljali s tesnobo.