Avtor: mag. Nataša Mohorč Kejžar
Izkušnja rojstva in dejstvo, da bomo vsi sčasoma umrli, sta lastnosti, ki ju imajo vsi ljudje. Radi se pogovarjamo o rojstvu, medtem ko smo pogovorom o smrti nenaklonjeni. Za opis smrti lahko uporabimo iste besede, dejanski pomen in konceptualizacija smrti pa se med kulturami zelo razlikujeta. Vsem kulturam je dejstvo, da se bomo nekega dne soočili s smrtjo, poznano.
Ne glede na to, da je smrt naša realnost, večina ljudi o tem ne želi razmišljati. Strah pred smrtjo je za večino ljudi skupna točka. Ljudje so tekom evolucijskega razvoja razvili napredne in zapletene kognitivne sposobnosti, ki omogočajo, da se ne zavedajo le sebe v sedanjosti, ampak pričakujejo tudi rezultate v prihodnosti. Te sofisticirane kognitivne sposobnosti omogočajo zavedanje o neizogibnosti smrti – vedenje, da se smrt lahko zgodi kadar koli. Tako trenje med željo po življenju in zavedanjem, da je smrt neizogibna in nepredvidljiva, lahko povzroči čustva tesnobe in strahu, kadar koli nastanejo razmere, ki jih spominjajo na njihovo umrljivost.
Izogibanje misli na smrt
Eden izmed načinov, kako ljudje pokažejo strah pred smrtjo je izogibanje. Izogibajo se ljudi ali nekaterih dogodkov, lahko pa tudi zavestno izražajo tesnobo pred smrtjo. Nekateri zavestno zavračajo pogrebe ali obiske prijateljev in ljubljenih oseb, ki umirajo, saj jim stik z umirajočimi ljudmi povzroča neugodje. Strah pred smrtjo se pri nekaterih izrazi tudi na način, da se vključijo v ekstremne dejavnosti, kot so padalstvo in plezanje ali pa spremenijo življenjski slog in fizični videz. To nam lahko tudi pojasni, zakaj se ljudje odločijo za kozmetične operacije – želijo postati mlajši, da bi si s fizičnim videzom zmanjšali tesnobo pred smrtjo.
mag. Nataša Mohorč Kejžar, specializantka psihoterapije, transakcijske analize in organizacijske transakcijske analize |
Izvor duševnih motenj
Misel na smrt nas preganja bolj kot kar koli drugega. Strah pred smrtjo je v središču duševnih motenj, vključno z anksiozo, s panično motnjo in z depresivnimi motnjami. Strah nas je govoriti o smrti. Umiranje ni samo del človekovega stanja, temveč je njegov osrednji dejavnik. Vsi bomo enkrat umrli, tako kot smo se vsi enkrat rodili, a večina se smrti boji. Smrt je nekaj, kar je za nas novo, nepoznano in ljudje se bojimo nepoznanega. Ljudje smo radi v coni varnega, poznanega – vsega, kar je novo, nepoznano, nas je strah, zato smrt zanikamo in se ji izogibamo.
Strah pred smrtjo je kot dogodek pravzaprav neizogiben. Zahodne tradicije imajo na življenje materialističen pogled in smrt telesa enačijo s smrtjo samega sebe in posledično je strah pred smrtjo bistveno večji. V zahodni kulturi se nagibamo k pretvarjanju, da smrt ne obstaja, medtem ko filozofija smrti v vzhodnih kulturah uči, da življenje brez smrti ne more obstajati. Ljudem omogoča, da smrt pojmujejo kot opozorilo, naj le uživajo življenje. Živijo za sedanjost in ne za preteklost ali prihodnost.
Bolj kot je neka tema zaprta za diskusijo, bolj zastrašujoča postane. Izogibanje pogovoru o smrti kratkoročno zmanjša naše neugodje, vendar pa na dolgi rok postane počutje bolj tesnobno in anksiozno.
Strah pred smrtjo se začne že v otroštvu
Otrok se sooči s skrivnostno idejo minljivosti, ko mu nekdo od najbližjih ali poznanih oseb umre. Odzivi iz okolice, ki so otroku zelo pomembni in misel na to, da je ta oseba za vedno izginila in je ne bo več nazaj, je za otroka uničujoča in zastrašujoča. Otroku, ki se seznani s pojmom minljivosti, to je s pojmom staranja in smrti, se je s tem težko soočiti. Da bi mu omogočili primeren proces sprejemanja smrti kot del življenja, kot nečesa neznanega, moramo začeti najprej pri sebi. Vprašati se moramo, ali smo seznanjeni z nelagodjem v nas samih, ko nas otrok vpraša o smrti in minljivosti.
Strah pred smrtjo zahteva soočanje s samim seboj
Raziščete svoj odnos z lastno umrljivostjo. Najti pogum, da se soočimo sami s seboj in s tem ublažimo strahove pred smrtjo in se s smrtjo soočimo, je lahko ena izmed najzahtevnejših nalog, ki jih bomo storili v svojem življenju. Hkrati pa je to tudi ena izmed pomembnih stvari, ki jih lahko storimo zase in za svoje najbližje.
Strah pred smrtjo je proces in ne konec. Ni cilj, da izgubimo strah pred smrtjo ali da se nikoli več ne bojimo. To niti ni mogoče doseči za večino ljudi. Strah je eno izmed osnovnih človekovih čustev in ne more ne obstajati. Lahko pa se s pomočjo terapije naučimo kanalizirati in zmanjšati strah pred smrtjo. In to bo dovolj, da si izboljšamo kakovost našega življenja.
Nad vsem v življenju ne moremo imeti nadzora in za vse na tem svetu ni mogoče dobiti odgovora. Nihče zagotovo ne ve, kaj se zgodi, ko umremo, ali kje smo bili (če smo bili), preden smo se rodili.
Nezavedanje je naravni del človeške izkušnje
Smrt je neizogibna, zato sprejmite negotovost. Strah pred smrtjo živi v naši zasnovi DNK. Programirani smo, da živimo … in naredimo vse, kar je v naši moči, da preživimo. Ker je strah pred smrtjo lahko velik, mu poskušamo ubežati in se skriti. Nekateri poskušajo ubežati tudi s pomočjo vere, ki jim zagotovi ”vozovnico” za večno življenje v nebesih, oprimejo se slepe vere in se odpovedo možnosti, da vero in zaupanje lahko najdejo sami v sebi.
Osredinite se na to, v kar verjamete, da je zdaj in tu. S smrtjo se ukvarjamo tekom svojega življenja. Ko gre za sprejemanje neizogibnega, nas postane strah in določen obseg eksistencialnih nemirov je del človeštva. Soočanje s samim seboj in iskanje odgovorov v nas samih zahteva veliko odločnost. Dopustitev in sprejemanje pogojev, ki nam jih je življenje podarilo ob rojstvu, pa je del našega potovanja. Šele takrat, ko si strah priznamo in ga želimo pobliže spoznati, bomo pomirjeni, kajti del negotovosti nam bo postal poznan.
Potrebujete nasvet? Pišite na: [email protected]
