Vsako leto je več oseb, ki se okužijo s HIV

Epidemija v Sloveniji

Glede na podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) sta bila v Sloveniji v obdobju zadnjih desetih let (2006–2016) skupno 502 primera novih diagnoz okužbe s HIV. Letna incidenca se je gibala od 33 (16,4/1,000.000 prebivalcev) v letu 2006 do najvišje 62 (31/1,000.000 prebivalcev) v letu 2016 (slika 1). V primerjavi z večino držav Evropske unije imamo sorazmerno majhno letno število na novo odkritih okužb in Slovenija ostaja država z majhno epidemijo (< 1 oseba/1.000 prebivalcev). V Sloveniji trenutno živi okoli 600 poznanih oseb s HIV/z aidsom, predvidevamo pa, da je še nekaj sto oseb, ki za okužbo ne vedo. Večina novih diagnoz je v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM) (slika 2). Žal odkrijemo več kot polovico oseb z okužbo, ki je že napredovala, približno petina oseb pa ima ob odkritju že aids.

Kako prepoznamo bolezen? Kakšni so simptomi in znaki okužbe s HIV?

»V več kot polovici primerov se prve težave okužbe s HIV pokažejo približno 4 tedne po tveganem obnašanju kot akutni HIV-sindrom – gripi podobna bolezen. Simptomi so različni; najpogosteje so to: vročina, potenje, bolečine v mišicah, povečane bezgavke, slabost, pogosto se pojavijo rdečkasti izpuščaji in ranice na koži, v ustih ali zadnjiku. V 4 tednih večina težav mine, utrujenost pa lahko traja še mesece. Pri nezdravljenih osebah sledi dolgoletno mirno obdobje brez »vidnih« težav, vendar imunski sistem okuženega nezadržno propada in po parih letih se začnejo pojavljati vse pogosteje dodatne okužbe, ki so povezane s slabšo obrambno sposobnostjo okuženih oseb (indikatorske bolezni, kot so npr. pasovec, glivice v ustni votlini – bele obloge na jeziku, dolgotrajna vročina, izpuščaji, driska, hujšanje, ponavljajoče se okužbe itn.). Po 8–10 letih pa se pojavijo zelo nevarne bolezni, ki opredeljujejo aids (hude pljučnice, glive v požiralniku, izrazito hujšanje, tuberkuloza, določene rakave bolezni itn.). Tak je potek pri 70 % okuženih oseb, ki se ne zdravijo. Pri preostalih pa se aids lahko razvije prej ali pozneje.« 

V Sloveniji se ljudje še vedno redko odločajo za testiranje za HIV. Kako pomembno je testiranje?

»Testiramo se veliko manj kot v zahodnem svetu, še posebno v ključnih populacijah, kot je npr. določena podskupina MSM, ki se obnaša zelo tvegano. V zadnjih letih smo se zelo trudili, da bi testiranje na HIV postalo bolj rutinsko; pritegnili smo predvsem družinske zdravnike, uredili financiranje (test plača neposredno »zdravstvena blagajna«), veliko dela pa so opravile tudi nevladne organizacije (NVO), ki so uspele organizirati testiranje zunaj zdravstvenih ustanov, »na terenu« po vsej Sloveniji. V Sloveniji porašča pojavnost vseh spolno prenosljivih okužb (SPO) – sifilisa, gonoreje, nespecifičnega uretritisa, genitalnega herpesa, limfogranuloma venereum (LGV), ki povečujejo možnost prenosa virusa HIV. Zgodnje odkrivanje oseb, okuženih s HIV (pogostejše testiranje predvsem najbolj izpostavljenih oseb), in zgodnje zdravljenje okuženih oseb (danes takoj zdravimo vse oz. čim prej) je poleg promocije odgovornejšega obnašanja prioriteta v boju proti HIV/aidsu, ker je zdravljenje odlična (najučinkovitejša) preventiva. Pri osebah, ki se uspešno zdravijo, je za več kot 90 % zmanjšano tveganje za prenos okužbe na spolnega partnerja. Trenutno je testiranje najpomembnejši preventivni ukrep, saj zgodnje zdravljenje najučinkoviteje podaljša pričakovano življenjsko dobo okuženega (korist za posameznika) in najbolje preprečuje širjenje okužbe (korist za družbo). Torej – testirajte se, drugo bomo storili mi!« 

Komu vse priporočamo testiranje? Katere so najbolj izpostavljene osebe?

»V Sloveniji imajo MSM nesorazmerno veliko okužb s HIV v primerjavi z drugimi ključnimi populacijami. Predvsem zaradi učinkovitega zdravljenja (angl. »treatment optimism«) in zamenjave generacij (dandanes izpostavljene osebe nikoli niso osebno doživele najhujših učinkov aidsa in smrtnega strahu) ljudje zavestno in podzavestno opuščajo uporabo kondoma in temeljne preventive. Malo je tudi zavedanja o razširjenosti sifilisa, gonoreje in drugih SPO. Posameznik je vse bolj izpostavljen okužbi zaradi preprostega načina spoznavanja spolnega partnerja/partnerjev (specializirane aplikacije in posebna socialna omrežja za MSM, dostopna na mobilnih telefonih – Planet Romeo, Grindr, Scruff pa tudi Instagram in Facebook itn.); vse pogostejša uporaba rekreativnih/družabnih drog (t. i. »kemseks«), ki bistveno zmanjšajo prištevnost in bistveno povečajo spolno vzburjenost (t. i. dezinhibicija) in povečajo/podaljšajo željo po spolnih odnosih; vse več je t. i. »kemseks zabav« (eno- ali večdnevnih), ko se družijo bolj ali manj anonimne osebe, ki se dogovarjajo po spletu oz. telefonskih aplikacijah; vpliv ima tudi stigma, ki je v povezavi s HIV/aidsom še vedno zelo velika (ljudje se bojijo, da bodo pri njih odkrili HIV, da bi bili zaradi tega zaznamovani v svoji skupnosti in širše, da bi se razvedelo za njihovo bi- ali homoseksualnost). Vse to osebe odvrača od testiranja in zdravstvenega nadzora. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na druge ogrožene ključne populacije (OID; spolne delavke/delavce; ljudje, ki prihajajo s področij z veliko prevalenco HIV/aidsa itn.) in na spolne partnerje tovrstnih oseb. Torej – lahko se okužiš, tudi če nisi med »tistimi, katerih obnašanje pomeni večje tveganje«, imaš pa partnerja(ico), čigar/katere vedenje predstavlja tveganje za prenos virusa.« 

»Seveda obstaja razlika med »menjavami spolnih partnerjev«. Največja nevarnost je pri nezaščitenih analnih receptivnih odnosih in če so partnerji tujci iz dežel z veliko prekuženostjo, če so to spolne(i) delavke(ci) – pri tovrstnih tveganjih bi priporočil mesečno testiranje ali vsaj vsake 3 mesece.« 

Zdravljenje

»Protiretrovirusna zdravila (PRZ) omogočajo okuženim skoraj normalno dolgo pričakovano življenjsko dobo in zadovoljivo kakovost življenja, predvsem zaradi latentno okuženih dolgoživih spominskih celic T-pomagalk (posebna podskupina belih krvnih telesc) okužbe (za zdaj) ne moremo pozdraviti, zato je potrebno permanentno zdravljenje. Rezultati več opazovalnih raziskav na velikem številu okuženih s HIV in predvsem velikih mednarodnih dobro kontroliranih kliničnih raziskav (START, TEMPRANO) so pokazali, da čim prejšnja uvedba PRZ zmanjša pojavnost za aids značilnih obolenj in tudi drugih s HIV-povezanih »internističnih obolenj« (npr. srčni infarkt, jetrna in ledvična okvara, kognitivne motnje, osteoporoza itn.) ter podaljša preživetje. HIV ne uničuje samo imunskega sistema, ampak zaradi stalne aktivacije imunskega sistema (tudi če osebo zdravimo – a v manjši meri) povzroči kronično vnetje in s tem povezano zgodnjejšo aterosklerozo in zgodnejše bolezni staranja. HIV/aids je torej sistemska bolezen, ki zahteva kompleksen infektološko-internistični preventivni in terapevtski pristop. Dandanes priporočamo zdravljenje vsem osebam, ki so okužene s HIV, ne glede na že prisotno okvaro imunskega sistema, saj tako zmanjšujemo obolevnost in smrtnost, povezano s HIV-okužbo, sočasno pa je to najpomembnejši epidemiološki ukrep, ker je zdravljenje trenutno najučinkovitejša preventiva. Temelj uspešnega zdravljenja je redno vsakodnevno uživanje zdravil, zato je nujno, da bolniku razložimo pomembnost zdravljenja in da režim zdravljenja prilagodimo posameznemu bolniku (dnevno število tablet, število odmerkov, odmerjanje zjutraj ali zvečer, uživanje s hrano ali na tešče, neželeni učinki zdravil, součinkovanje itn.). Dandanes so PRZ za bolnika zelo prijazna; dnevno lahko uživajo eno ali samo nekaj tablet in zdravila nimajo več hudih kratkoročnih in dolgoročnih neželenih učinkov.« 

Ozdravitev? Cepivo?

»V zadnjih 20 letih nam je uspelo, da je HIV/aids postal kronična, obvladljiva bolezen, naslednji cilj pa je ozdravitev. Ne samo teoretični temelji, ampak tudi že konkretne raziskave in učinkovine so na poti, cilj pa se, podobno kot velja za učinkovito cepivo, odmika v (bližnjo, tj. 5–10 let) prihodnost. Veliko pa je tudi skeptikov, vendar jaz nisem med njimi.« 

Kaj je pri epidemiji HIV/aidsa najpomembnejše?

»Ključni problem epidemije HIV/aids je učinkovita preventiva. V Sloveniji se ljudje redko odločajo za testiranje za HIV, zato je potrebna večja aktivnost vseh slovenskih zdravnikov v sodelovanju z NVO in s celotno