Avtor: R. M. Z.
Umetnostna terapija je relativno mlada znanstvena disciplina, ki se običajno dopolnjuje z drugimi terapevtskimi metodami, namenjena pa je ljudem z najrazličnejšimi težavami oziroma motnjami, kot so senzomotorične težave in prizadetosti, duševna nerazvitost, čustvene in vedenjske motnje, težave pri komunikaciji, v odnosih in pri učenju, zasvojenosti, zlorabe in tudi starostne težave.
Ljudje smo se izražali s simboli skozi vso zgodovino – maske, ritualni, glineni izdelki, kostumi, jamske poslikave, egipčanski hieroglifi in keltska umetnost govorijo o tem, da smo se že od nekdaj samoizražali in komunicirali s pomočjo umetnosti. Posebne umetniške oblike, kot so hindujske in budistične mandale ali peščene slikarije domorodnih Indijancev, so povezovali z duhovnimi močmi in jim pripisovali zdravilne lastnosti. Na človekovo sposobnost izražanja skozi ustvarjalni proces se naslanja tudi umetnostna terapija, o kateri smo se pogovarjali s plesnima terapevtkama, profesoricama defektologije in specialistkama pomoči z umetnostjo Bojano Caf in Katjo Bucik, ki je tudi logopedinja. »V primerjavi s klasičnim terapevtskim razgovorom ima umetnostna terapija nekatere prednosti. Številni ljudje namreč v razgovoru težko opisujejo svoje težave, medtem ko jih skozi umetniško dejavnost lažje izražajo – so bolj spontani, sproščeni in pripravljeni sodelovati,« bistvo umetnostne terapije pojasni Bucikova. »Dokler spomini na težko izkušnjo niso predelani, se ta ohranja kot nedokončano dejanje, ki ga je težko sprejeti. Če jo upodobimo v umetnostnem izdelku, se odmaknemo od nje, si jo ogledamo kot zaključeno, zaokroženo dejanje in jo tako lažje sprejmemo,« doda Cafova.
Z ustvarjanjem predelamo težave
Umetnost kot terapija izhaja iz umetniške izkušnje in ustvarjalnega procesa, ki je lahko v tem primeru izraz notranjih doživljajev, občutij, strahov, stresov in travm. V procesu aktivnega izražanja z umetnostnimi mediji se med klientom in terapevtom ‒ prej kot v besednih oblikah terapij ‒ ustvarita zaupen odnos in prijetno vzdušje, ki omogočata, da posameznik bolje spozna svoje težave, jih ozavesti in predela na ustvarjalen način s pomočjo umetnostnih medijev, kot so ples, glasba, likovno izražanje in drama. »Klientu je ponujeno sredstvo, skozi katerega se lahko svobodno in varno izrazi, terapevtu pa medij, prek katerega se klientu približa in mu pomaga skozi doživljanje, izražanje in ustvarjanje z umetnostnimi izraznimi sredstvi,« pove Bucikova. Umetnostna terapija (angleško art therapy, pri nas pa je uveljavljen tudi izraz pomoč z umetnostjo) je tako krovni izraz za različne vrste terapij, kot so plesna, glasbena, likovna in dramska terapija. »Znotraj vsake od teh terapij poznamo več terapevtskih modelov: psihoanalitičnega, fenomenološkega, izkustvenega, kreativno-ekspresivnega in druge. Nekateri umetnostni terapevti se poslužujejo le ene terapevtske tehnike, medtem ko drugi delajo bolj integrativno in med seboj prepletajo različne medije ‒ glasbo in slikanje, dramo in gib ter drugo.«
70-letna tradicija
Umetnostna terapija se je začela razvijati v ZDA in v Veliki Britaniji pred približno 70 leti, k nam pa je prodrla v 80. letih minulega stoletja, ko so jo začeli uvajati v Psihiatrični bolnišnici Ljubljana. Izobraževanje za umetnostne terapevte izvaja Pedagoška fakulteta v Ljubljani z magistrskim študijem pomoč z umetnostjo.
Projiciranje notranjih konfliktov v vidno obliko
O tem, kako določijo, katera oblika umetnostnega izražanja je najoptimalnejšega za posameznika, Cafova pojasni, da se klienti o tem odločajo sami: »Sami poznajo svoja močna področja ter vedo, katera vrsta umetnostne terapije bi bila zanje primerna in učinkovita, saj gre za način izražanja skozi umetnostni medij, ki je klientom blizu. Z njim se lahko sproščeno izražajo in z njim se želijo izražati. Tehnike umetnostne terapije temeljijo na vedenju, da ima vsak posameznik, pa naj bo izurjen v umetnosti ali ne, skrite zmogljivosti, da lahko projicira svoje notranje konflikte v vidno obliko.«
Izbor oblike umetnostne terapije pa je odvisen tudi od starosti posameznika, ki se v to obliko terapije vključuje, in od tega, v kolikšni meri lahko glede na svoje zdravstveno in psihofizično stanje samoodloča o zanj primernih terapevtskih metodah. V nekaterih primerih osebe potrebujejo svetovanje glede izbora ustrezne oblike terapije. Vedno pa imajo tudi možnost poskusne vključitve v skupino, na podlagi katere presodijo, ali jim tak način dela ustreza ali ne. Če jim ustreza, nadaljujejo, če ne, se odločijo za drugo vrsto terapije, poudari sogovornica.
Učinki po nekaj mesecih
Da bi se poznali dobrodejni učinki, so kot pri drugih oblikah terapije potrebna redna, kontinuirana terapevtska srečanja, pove Bucikova. »Učinki se največkrat pokažejo po nekaj mesecih dela. Običajno terapevtske skupine potekajo od treh mesecev do enega leta. Umetnostna terapija je lahko primarni ali pa dopolnilni način pomoči, odvisno od potreb klienta in drugih okoliščin.«
Glede na število sodelujočih v umetnostno-terapevtskem procesu se uporabljata tako individualna kot skupinska oblika umetnostne terapije, nekateri terapevti pa se poslužujejo tudi individualnih pristopov znotraj skupine. Slednji so značilni predvsem za ljudi, ki imajo tako velike težave, motnje ali ovire, da se ne morejo samostojno usmerjati v aktivnostih. Umetnostni terapevti pogosto delujejo znotraj interdisciplinarnega tima, ki ga sestavlja več terapevtov z različnih področij; tako delujejo v strokovnem timu skupaj s psihologom, zdravnikom, logopedom, specialnim ali socialnim pedagogom, socialnim delavcem, fizioterapevtom, delovnim terapevtom in drugimi.
Umetnostno terapijo izvaja strokovnjak
Umetnostno terapijo lahko izvaja strokovno kompetenten strokovnjak, ki je zaključil študij umetnostne terapije v okviru diplomskih, specialističnih in magistrskih študijev umetnostne terapije oziroma posameznih smeri umetnostne terapije. Potrebna so strokovna znanja s posameznih področij umetnostne terapije ter strokovna znanja iz psihologije, medicine, specialno-rehabilitacijske pedagogike in iz tistih strokovnih vsebin, ki so potrebne za razumevanje specifičnih težav, motenj in bolezni ter načrtovanje terapevtskega procesa pri posamezniku.
Tudi prek napotnice
Ko osebni zdravnik posamezniku napiše napotnico za psihoterapevtsko obravnavo, se ta lahko vključi tudi v umetnostnoterapevtsko obliko pomoči, ki poteka v okviru zdravstvenih ustanov, kot so mentalno higienski dispanzerji v okviru zdravstvenih domov, svetovalni centri, centri za rehabilitacijo in usposabljanje, psihiatrične bolnišnice in druge ustanove. Kot razloži Bucikova, veliko umetnostnih terapevtov deluje tudi zunaj zdravstvenega sistema, to je v izobraževalnih, socialnih ali drugih ustanovah, kjer ne potrebujete napotnice za vključitev v skupino.
